Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Vinko Möderndorfer: Druga preteklost

14.05.2018

Obsežen, prek 800 strani obsegajoč roman Druga preteklost je Vinko Möderndorfer označil za fresko – in jo v besedilu opisal kot »kopico človeških figur, postavljenih v različne pokrajine«. Iz današnjega zornega kota opazuje predvsem življenje v desetletjih okoli druge svetovne vojne, množico posameznikov z različnimi videnji in doživljanji. Roman je izdala založba Goga, ocenjuje ga Matej Bogataj.

Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2017

Bralci mariborskega Večera so jeseni 1969 prebrali: ”Dne 25. septembra 1969 je v Mariboru presenetila javnost nepričakovana vest, da je v bolnišnici umrl po operaciji znani odvetnik in javni delavec dr. Igor Rosina, star 69 let. Z dr. Rosino, sinom zaslužnega mariborskega rodoljuba dr. Frana Rosine, je odšel od nas izvrsten pravnik in globok mislec, ki je hodil vedno svojo pot in globoko posegal v narodno, kulturno in politično življenje slovenskega naroda ob severni meji ter tako nadaljeval tradicijo svojega očeta.” Človeku, ki je vedno pogumno hodil po svoji močno vijugavi poklicni in življenjski poti, je namenjena knjiga Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900–1969). V njej so zbrani prispevki dvanajstih avtorjev, večinoma zgodovinarjev različnih generacij, pa tudi Rosinovih potomcev in stanovskih kolegov. Urednika Jure Gašparič in Katja Škrubej v uvodu pojasnjujeta, da so se Inštitut za novejšo zgodovino, Pravna fakulteta in Odvetniška zbornica Slovenije odločili podrobneje raziskati življenje in delo dr. Igorja Rosine tudi zato, ker je bila njegova povojna usoda značilna za številne intelektualce, med njimi mnoge pravnike. Tako je razumljivo, da je v nekaterih prispevkih Rosina le eden med drugimi.

Prvi prispevek Igor Rosina v očeh otrok sta napisala hči dr. Alenka Šelih, izredno ugledna pravnica in akademičarka, in sin dr. Andrej Rosina. V okvir družinske kronike je ujeto tako delovanje njunega starega očeta Franja kot očetova pot od rojstva leta 1900 v Ljutomeru, kjer je imel njegov oče odvetniško pisarno, in skorajšnje preselitve v Maribor. V Pragi in Ljubljani je študiral pravo in študij leta 1925 končal z doktoratom. Od leta 1929 do 1941 je imel odvetniško pisarno v Mariboru, bil je mobiliziran v jugoslovansko vojsko, po kapitulaciji pa se ni vrnil v Maribor, ker se je zavedal, da ga bodo Nemci zaradi očetovega in njegovega delovanja takoj zaprli. Iz Maribora je morala zbežati tudi družina, najprej v Ljubljano, nato v Metliko, kjer je odprl odvetniško pisarno. Februarja 1942 so Italijani Rosino zaprli in konfinirali, konec junija 1943 pa se je vrnil v Metliko, nato je bil mobiliziran v partizanske enote in dodeljen Komisiji za ugotavljanje vojnih zločinov okupatorja in njegovih pomagačev. Maja 1945 je bil med prvimi partizani, ki so vkorakali v Maribor. Kot menda politično nezanesljiv je bil z ukinitvijo štajerske podružnice Komisije “reduciran”. Marca 1946 je za leto dni znova odprl odvetniško pisarno, nato pa mu je bilo opravljanje odvetništva prepovedano, ker je, navajam, z “načinom izvrševanja odvetništva po osvoboditvi pa vse do danes dokazal, da razume svoj sedanji poklic na najbolj protiljudski način”. Poiskati si je moral druge službe, leta 1960 pa je bil ponovno vpisan v register odvetnikov Odvetniške zbornice in do upokojitve je spet delal kot odvetnik.

Širše o nekaterih navedenih drobcih iz Rosinovega življenja govorijo posamezni prispevki. Filip Čuček piše o Igorjevem očetu Franju, ki je kot predsednik Narodnega sveta z dvema milijonoma kron posojila Mariborske posojilnice, katere načelnik je bil, odločilno pripomogel, da je 1. novembra 1918 Narodni svet prevzel civilno, Rudolf Maister pa vojaško oblast. Jurij Perovšek analizira delo Igorja Rosine kot enega vodij kmečkega gibanja pod geslom: “Kmetje, bogati in revni, združite se!” To njegovo strankarsko zavzemanje za kmeta, čeprav ni nikoli kandidiral za kakšno funkcijo, je bilo za povojno oblast eden glavnih grehov. Jure Gašparič piše o Rosinovem delovanju v tridesetih letih, ko se je posvetil predvsem delu z mladimi in publicističnemu delovanju, Anka Vidovič Miklavčič pa podrobneje predstavlja njegovo povezavo z Zvezo kmečkih fantov in deklet v liberalnem taboru, katere člani so se po okupaciji večinoma pridružili narodnoosvobodilnemu gibanju, Rosina pa je pri novih oblastnikih spet dobil črno piko. Bojan Godeša kritično analizira vprašanje legalnosti in kontinuitete v času okupacije in na podlagi številne dokumentacije in različnih sporazumov poskuša ugotoviti, kdaj in kako je bil narejen končni rez med staro in novo Jugoslavijo. Zdenko Čepič v prispevku Druga svetovna vojna, država, revolucija in vloga pravnikov ugotavlja pomen pravnikov pri oblikovanju slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja pa tudi njihovo pozitivno in večkrat negativno ravnanje pri oblikovanju (represivne) oblasti in vzpostavljanju države. Rosinovo delo v Komisiji za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev podrobno analizira Damijan Guštin, Aleš Gabrič in Peter Vodopivec pa na podlagi udbovskih arhivov ugotavljata vlogo Igorja Rosina v očeh povojnih oblasti in njegov odnos do povojne politične stvarnosti. Ti obveščevalski zapisi povedo o Rosini več pozitivnega, kot bi si obveščevalci želeli. Katja Škrubej piše o Igorju Rosini, stanovskih tovariših in Odvetniški zbornici med oblastjo in avtonomijo 1944-1947, o Rosinovi osebnosti in izročilu pa piše njegov stanovski kolega Stanislav Fortuna.


Ocene

1985 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Vinko Möderndorfer: Druga preteklost

14.05.2018

Obsežen, prek 800 strani obsegajoč roman Druga preteklost je Vinko Möderndorfer označil za fresko – in jo v besedilu opisal kot »kopico človeških figur, postavljenih v različne pokrajine«. Iz današnjega zornega kota opazuje predvsem življenje v desetletjih okoli druge svetovne vojne, množico posameznikov z različnimi videnji in doživljanji. Roman je izdala založba Goga, ocenjuje ga Matej Bogataj.

Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2017

Bralci mariborskega Večera so jeseni 1969 prebrali: ”Dne 25. septembra 1969 je v Mariboru presenetila javnost nepričakovana vest, da je v bolnišnici umrl po operaciji znani odvetnik in javni delavec dr. Igor Rosina, star 69 let. Z dr. Rosino, sinom zaslužnega mariborskega rodoljuba dr. Frana Rosine, je odšel od nas izvrsten pravnik in globok mislec, ki je hodil vedno svojo pot in globoko posegal v narodno, kulturno in politično življenje slovenskega naroda ob severni meji ter tako nadaljeval tradicijo svojega očeta.” Človeku, ki je vedno pogumno hodil po svoji močno vijugavi poklicni in življenjski poti, je namenjena knjiga Odvetnik in oblast. Dr. Igor Rosina (1900–1969). V njej so zbrani prispevki dvanajstih avtorjev, večinoma zgodovinarjev različnih generacij, pa tudi Rosinovih potomcev in stanovskih kolegov. Urednika Jure Gašparič in Katja Škrubej v uvodu pojasnjujeta, da so se Inštitut za novejšo zgodovino, Pravna fakulteta in Odvetniška zbornica Slovenije odločili podrobneje raziskati življenje in delo dr. Igorja Rosine tudi zato, ker je bila njegova povojna usoda značilna za številne intelektualce, med njimi mnoge pravnike. Tako je razumljivo, da je v nekaterih prispevkih Rosina le eden med drugimi.

Prvi prispevek Igor Rosina v očeh otrok sta napisala hči dr. Alenka Šelih, izredno ugledna pravnica in akademičarka, in sin dr. Andrej Rosina. V okvir družinske kronike je ujeto tako delovanje njunega starega očeta Franja kot očetova pot od rojstva leta 1900 v Ljutomeru, kjer je imel njegov oče odvetniško pisarno, in skorajšnje preselitve v Maribor. V Pragi in Ljubljani je študiral pravo in študij leta 1925 končal z doktoratom. Od leta 1929 do 1941 je imel odvetniško pisarno v Mariboru, bil je mobiliziran v jugoslovansko vojsko, po kapitulaciji pa se ni vrnil v Maribor, ker se je zavedal, da ga bodo Nemci zaradi očetovega in njegovega delovanja takoj zaprli. Iz Maribora je morala zbežati tudi družina, najprej v Ljubljano, nato v Metliko, kjer je odprl odvetniško pisarno. Februarja 1942 so Italijani Rosino zaprli in konfinirali, konec junija 1943 pa se je vrnil v Metliko, nato je bil mobiliziran v partizanske enote in dodeljen Komisiji za ugotavljanje vojnih zločinov okupatorja in njegovih pomagačev. Maja 1945 je bil med prvimi partizani, ki so vkorakali v Maribor. Kot menda politično nezanesljiv je bil z ukinitvijo štajerske podružnice Komisije “reduciran”. Marca 1946 je za leto dni znova odprl odvetniško pisarno, nato pa mu je bilo opravljanje odvetništva prepovedano, ker je, navajam, z “načinom izvrševanja odvetništva po osvoboditvi pa vse do danes dokazal, da razume svoj sedanji poklic na najbolj protiljudski način”. Poiskati si je moral druge službe, leta 1960 pa je bil ponovno vpisan v register odvetnikov Odvetniške zbornice in do upokojitve je spet delal kot odvetnik.

Širše o nekaterih navedenih drobcih iz Rosinovega življenja govorijo posamezni prispevki. Filip Čuček piše o Igorjevem očetu Franju, ki je kot predsednik Narodnega sveta z dvema milijonoma kron posojila Mariborske posojilnice, katere načelnik je bil, odločilno pripomogel, da je 1. novembra 1918 Narodni svet prevzel civilno, Rudolf Maister pa vojaško oblast. Jurij Perovšek analizira delo Igorja Rosine kot enega vodij kmečkega gibanja pod geslom: “Kmetje, bogati in revni, združite se!” To njegovo strankarsko zavzemanje za kmeta, čeprav ni nikoli kandidiral za kakšno funkcijo, je bilo za povojno oblast eden glavnih grehov. Jure Gašparič piše o Rosinovem delovanju v tridesetih letih, ko se je posvetil predvsem delu z mladimi in publicističnemu delovanju, Anka Vidovič Miklavčič pa podrobneje predstavlja njegovo povezavo z Zvezo kmečkih fantov in deklet v liberalnem taboru, katere člani so se po okupaciji večinoma pridružili narodnoosvobodilnemu gibanju, Rosina pa je pri novih oblastnikih spet dobil črno piko. Bojan Godeša kritično analizira vprašanje legalnosti in kontinuitete v času okupacije in na podlagi številne dokumentacije in različnih sporazumov poskuša ugotoviti, kdaj in kako je bil narejen končni rez med staro in novo Jugoslavijo. Zdenko Čepič v prispevku Druga svetovna vojna, država, revolucija in vloga pravnikov ugotavlja pomen pravnikov pri oblikovanju slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja pa tudi njihovo pozitivno in večkrat negativno ravnanje pri oblikovanju (represivne) oblasti in vzpostavljanju države. Rosinovo delo v Komisiji za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev podrobno analizira Damijan Guštin, Aleš Gabrič in Peter Vodopivec pa na podlagi udbovskih arhivov ugotavljata vlogo Igorja Rosina v očeh povojnih oblasti in njegov odnos do povojne politične stvarnosti. Ti obveščevalski zapisi povedo o Rosini več pozitivnega, kot bi si obveščevalci želeli. Katja Škrubej piše o Igorju Rosini, stanovskih tovariših in Odvetniški zbornici med oblastjo in avtonomijo 1944-1947, o Rosinovi osebnosti in izročilu pa piše njegov stanovski kolega Stanislav Fortuna.


20.04.2020

Ralf Rothmann: Umreti spomladi

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Mateja Perpar


20.04.2020

Jorge Carrión: Knjigarne

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Matej Rus


20.04.2020

Ivana Komel Solo - Narejeno iz metala in kamnov

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bere Renato Horvat.


13.04.2020

Edith Södergran: Peš sem romala skozi osončja

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Eva Longyka Marušič.


13.04.2020

Ilija Trojanow: Moja olimpijada

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Eva Longyka Marušič.


13.04.2020

Lev Detela: Disident

Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bere: Igor Velše


11.04.2022

Roman Rozina: Sto let slepote

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko.


09.04.2020

Milan Knep: Eseji o križu

Avtor recenzije: Robert Kralj


06.04.2020

Tadej Golob: Dolina rož

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Ivan Lotrič.


06.04.2020

Ada Škerl: Speči metulji

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Jasna Rodošek in Ivan Lotrič.


06.04.2020

Kurt Vonnegut: Zbrane zgodbe 2

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Ivan Lotrič.


06.04.2020

Darinka Kozinc: Les Slov`enes

Avtor recenzije: Robi Šabec Bere Jasna Rodošek.


13.03.2020

Navadna ljubezen

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


13.03.2020

Posebni

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


13.03.2020

Izven igrišča

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


13.03.2020

Von Sydow

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


12.03.2020

Negar Djavadi: Dezorientalka

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja


09.03.2020

Samanta Hadžić Žavski: Serijski morilec

Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Aleksander Golja.


09.03.2020

Aljaž Koprivnikar: Anatomija

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.


09.03.2020

Svetlana Slapšak: Volna in telo

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.


Stran 72 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov