Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica ocene: Ana Geršak
Prevedla Jana Unuk; Vnanje Gorice : KUD Police Dubove, 2017
V primeru poljske pisateljice Olge Tokarczuk je bila velika mednarodna literarna nagrada, kot je letošnji man booker, zgolj vprašanje časa. Nagrado je sicer prejela za delo Beguni, a tudi monumentalne Jakobove bukve so izjemno delo. Ne le po dolžini naslova, ki šteje 46 besed, formatu, ki obsega nekaj več kot 900 strani, ali epskem vsebinskem razponu, ki se sprehaja po poljski pokrajini druge polovice 18. stoletja. Kolektivni roman, čeprav potopljen v manj znana poglavja evropske zgodovine, prevprašuje prefinjene politične mahinacije in družbene spremembe, ki jih sprožijo množična gibanja, kot je bil svojčas pojav frankizma na Poljskem. S slikanjem usode poljskih Judov, ki so se med letoma 1759 in 1790 pod vodstvom Jakoba Franka odločili za prestop v katoliško vero, Olga Tokarczuk raziskuje pojav ksenofobije in antisemitizma v vzhodni Evropi.
Čeprav se zgodba vrti okrog Jakoba Franka, ta ostaja zmuzljiva, celo marginalna figura. V nasprotju s preostalimi liki nikoli ne nastopi sam. Skladno z biblično literarno formo Frank govori prek svojih hagiografov Nahmana in Molivde. Slednja v svet poneseta njegovo idealizirano podobo, prikrojeno potrebam omejene skupine ljudi, ki želi prek Jakobove slave priti do zemlje, ustanoviti tam avtonomno cono in s tem utrditi svoj položaj na tujem. Tisti del Judov, ki ustno širi idealizirano, literarizirano podobo Jakoba kot novega mesije, vlogo sledilca sprejme predvsem zaradi strahu, spreobrnjenje pa kot pragmatičen korak do varnosti. Ideja mesije je v okviru Jakobovih bukev izrazito političnega značaja, podprta z religiozno obarvano ideologijo, da njegov prihod napoveduje konec časa, saj se pojavi, ko “se mehanizem sveta kvari”. Kljub bolj ali manj prozornim osebnim interesom slehernega lika, Olga Tokarczuk s slikanjem kompleksne zgodovinske freske razmišlja o frankizmu kot o preživetveni strategiji v prostoru, pritlehno pregnetenem s sovraštvom do prišlekov in tujcev. Krvavi pogrom nad Judi, ki ga ob koncu prvega poglavja sproži nekaj neutemeljenih, a institucionalno podkrepljenih in spodbujanih govoric, je prikazan kot logičen razplet povsem banalnega izvora.
Z individualiziranimi liki pisateljica ohranja ravnotežje med različnimi perspektivami. Pri tem se postavlja vprašanje, kdo pravzaprav pripoveduje Jakobove bukve. Roman je zmes različnih diskurzov, v osnovno narativo so vstavljena pisma, poročila, paberki in opombe, pripovedovalec je včasih avktorialen, včasih personalen, nikoli pa se Jakoba zares ne dotakne. Ko ga opisuje, riše pravzaprav njegovo podobo v pogledu Drugega. Tudi iz časovnega vidika je pripoved skrajno razgibana. Lik Jente, starke, ki zaradi pravljičnega judovskega uroka obvisi med življenjem in smrtjo, vidi hkrati preteklost, sedanjost in prihodnost, je tista, ki Jakobove bukve uvaja in zaključuje. Njen lik prerase v simbolično nemo pričo, ki vse vidi, a ne more o tem z nikomer spregovoriti. Do konca časov je obsojena na čakanje v votlini, kar je skoraj preprozorna aluzija na Platonovo metaforo resnice, ki ostane zamolčana, ker je vsak poskus njenega ubesedenja že interpretacija – tako kot ne nazadnje pričujoči roman in z njim celotna literatura.
V svetu, kot ga slika Olga Tokarczuk, besede povzdignejo, a tudi pokopljejo; zadostuje svojevoljen, s krščanskim imaginarijem pekla obložen opis, ki ga o Jakobu poda menih Pikulski, in že se na sled neofitom (pokristjanjenim Judom) požene inkvizicija. V jeziku je moč, kdor se bolje izraža, ima več možnosti za preživetje, zato tisti, ki se v priučeni poljščini ne znajdejo najbolje, hitro podležejo oblastem. Pisma, ki jih pišejo vplivni plemiči, izobraženci in cerkveni možje, v svoji kontradiktornosti razkrivajo osebne interese pišočih, za katere je Jakob predvsem sredstvo do slave, prepoznanja in s tem politične moči. Za obubožano poljsko plemstvo so neofiti vir zaslužka, saj jim za drag denar prodajo plemiški naziv; po drugi strani pa je hiter vzpon novincev po družbeni lestvici pospremljen z dvomom in sovraštvom. Družbeni sistem, kot ga slika Olga Tokarczuk, je zgrajen na logiki, da bo prišlek – ali tujec – vedno na zgubi, ker bo vedno zaznamovan s svojo tujskostjo. V luči vsega, kar se danes dogaja na Poljskem in tudi v Evropi, je težko spregledati skrajno družbenokritično ost romana. Jakobove bukve, ta véliki roman z začetka 21. stoletja, so resnično izjemno delo.
Avtorica ocene: Ana Geršak
Prevedla Jana Unuk; Vnanje Gorice : KUD Police Dubove, 2017
V primeru poljske pisateljice Olge Tokarczuk je bila velika mednarodna literarna nagrada, kot je letošnji man booker, zgolj vprašanje časa. Nagrado je sicer prejela za delo Beguni, a tudi monumentalne Jakobove bukve so izjemno delo. Ne le po dolžini naslova, ki šteje 46 besed, formatu, ki obsega nekaj več kot 900 strani, ali epskem vsebinskem razponu, ki se sprehaja po poljski pokrajini druge polovice 18. stoletja. Kolektivni roman, čeprav potopljen v manj znana poglavja evropske zgodovine, prevprašuje prefinjene politične mahinacije in družbene spremembe, ki jih sprožijo množična gibanja, kot je bil svojčas pojav frankizma na Poljskem. S slikanjem usode poljskih Judov, ki so se med letoma 1759 in 1790 pod vodstvom Jakoba Franka odločili za prestop v katoliško vero, Olga Tokarczuk raziskuje pojav ksenofobije in antisemitizma v vzhodni Evropi.
Čeprav se zgodba vrti okrog Jakoba Franka, ta ostaja zmuzljiva, celo marginalna figura. V nasprotju s preostalimi liki nikoli ne nastopi sam. Skladno z biblično literarno formo Frank govori prek svojih hagiografov Nahmana in Molivde. Slednja v svet poneseta njegovo idealizirano podobo, prikrojeno potrebam omejene skupine ljudi, ki želi prek Jakobove slave priti do zemlje, ustanoviti tam avtonomno cono in s tem utrditi svoj položaj na tujem. Tisti del Judov, ki ustno širi idealizirano, literarizirano podobo Jakoba kot novega mesije, vlogo sledilca sprejme predvsem zaradi strahu, spreobrnjenje pa kot pragmatičen korak do varnosti. Ideja mesije je v okviru Jakobovih bukev izrazito političnega značaja, podprta z religiozno obarvano ideologijo, da njegov prihod napoveduje konec časa, saj se pojavi, ko “se mehanizem sveta kvari”. Kljub bolj ali manj prozornim osebnim interesom slehernega lika, Olga Tokarczuk s slikanjem kompleksne zgodovinske freske razmišlja o frankizmu kot o preživetveni strategiji v prostoru, pritlehno pregnetenem s sovraštvom do prišlekov in tujcev. Krvavi pogrom nad Judi, ki ga ob koncu prvega poglavja sproži nekaj neutemeljenih, a institucionalno podkrepljenih in spodbujanih govoric, je prikazan kot logičen razplet povsem banalnega izvora.
Z individualiziranimi liki pisateljica ohranja ravnotežje med različnimi perspektivami. Pri tem se postavlja vprašanje, kdo pravzaprav pripoveduje Jakobove bukve. Roman je zmes različnih diskurzov, v osnovno narativo so vstavljena pisma, poročila, paberki in opombe, pripovedovalec je včasih avktorialen, včasih personalen, nikoli pa se Jakoba zares ne dotakne. Ko ga opisuje, riše pravzaprav njegovo podobo v pogledu Drugega. Tudi iz časovnega vidika je pripoved skrajno razgibana. Lik Jente, starke, ki zaradi pravljičnega judovskega uroka obvisi med življenjem in smrtjo, vidi hkrati preteklost, sedanjost in prihodnost, je tista, ki Jakobove bukve uvaja in zaključuje. Njen lik prerase v simbolično nemo pričo, ki vse vidi, a ne more o tem z nikomer spregovoriti. Do konca časov je obsojena na čakanje v votlini, kar je skoraj preprozorna aluzija na Platonovo metaforo resnice, ki ostane zamolčana, ker je vsak poskus njenega ubesedenja že interpretacija – tako kot ne nazadnje pričujoči roman in z njim celotna literatura.
V svetu, kot ga slika Olga Tokarczuk, besede povzdignejo, a tudi pokopljejo; zadostuje svojevoljen, s krščanskim imaginarijem pekla obložen opis, ki ga o Jakobu poda menih Pikulski, in že se na sled neofitom (pokristjanjenim Judom) požene inkvizicija. V jeziku je moč, kdor se bolje izraža, ima več možnosti za preživetje, zato tisti, ki se v priučeni poljščini ne znajdejo najbolje, hitro podležejo oblastem. Pisma, ki jih pišejo vplivni plemiči, izobraženci in cerkveni možje, v svoji kontradiktornosti razkrivajo osebne interese pišočih, za katere je Jakob predvsem sredstvo do slave, prepoznanja in s tem politične moči. Za obubožano poljsko plemstvo so neofiti vir zaslužka, saj jim za drag denar prodajo plemiški naziv; po drugi strani pa je hiter vzpon novincev po družbeni lestvici pospremljen z dvomom in sovraštvom. Družbeni sistem, kot ga slika Olga Tokarczuk, je zgrajen na logiki, da bo prišlek – ali tujec – vedno na zgubi, ker bo vedno zaznamovan s svojo tujskostjo. V luči vsega, kar se danes dogaja na Poljskem in tudi v Evropi, je težko spregledati skrajno družbenokritično ost romana. Jakobove bukve, ta véliki roman z začetka 21. stoletja, so resnično izjemno delo.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Neveljaven email naslov