Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Nada Breznik
Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2017
Naslov pesniške zbirke Novice Novakovića Podtoni je zelo dobro izbran. Izposojen je iz glasbe in nakazuje raznolik značaj in spremenljivo razpoloženje petih ciklov, vsak vsebuje dvanajst pesmi, sestavljenih iz dveh štirivrstičnih kitic. Iz glasbenega izrazoslovja so povzeti tudi naslovi štirih ciklov v zbirki: Srednje glasno, Živahno in prijetno, Zmerno in tiho in Zelo živahno, ko je peti naslovljen po skladbi skupine The Beatles All Togheter Now. Kolikor bolj se poglabljamo v branje, bolj nas spremljata melodika in ritem pesmi in neredko odpirata slutnjo besed, ki jih pesnik polaga v verze. To je presenetljiva in enkratna izkušnja.
Če bi sodili zgolj po prvem ciklu Srednje glasno, nas bi vtis turobnosti zavedel pri presoji splošne naravnanosti zbirke. Še posebej je temačnost v prvem ciklu povsem nasprotna lahkotnemu in zračnemu razpoloženju iz Novakovićeve zbirke Rumena, zelena, modra, rjava izpred enajstih let. Mračnost, podčrtana s številnimi težkimi, temnimi in ledenimi besedami, je narekovana iz podob in dogodkov sveta, v katerem živimo, v katerem se galaksije sesedajo, mi se sesedamo, v katerem Evropa umira pred očmi, v katerem so se begunci zataknili na strganem zemljevidu. Skozi črno tišino, mrak, zamrznjen zrak, pogrezanje stopamo po temnih pobočjih skozi sivino, mimo prastarih mrtvecev, mrtvih fazanov, razsutih bomb, mimo pošasti, proti izginjanju, uničenju, proti koncu. Dotik smrti naredi pesnika, zapiše avtor, toda kar napiše, je zgolj zaplata v ozračju. Tesnoba je zelo osebna in neznosna, tesnoba duši, zato izreče: »menjam vse knjige za malo zraka.«
V drugem ciklu se iz svetobolja in studa, opisanega z žolčnimi izrazi, postopno trga in obrača v intimni svet preteklih let in ugotavlja: z leti je vsega preveč, preveč je stvari, navlake in izgubljenih priložnosti. preveč preteklosti. Spomine, odnose in razmerja, ljubezen in izgube, pretoči skozi verze, skozi izrečene in zamolčane besede, v katerih so poleg grenkobe tudi želje, potreba po drugem in neumrljiv klic hrepenenja. »utrujena duša / išče drugo polovico. stopnice vodijo dol v globino. / narava se zapolni s hrepenenjem, srce se usloči.«
Prošnjo in molitev za vrnitev vitalne življenjske energije, h kateri je bil zapisan, ko se je še neobremenjen prepuščal preprostim rečem brez velikih vprašanj in dilem, je Novica Novaković lepo upesnil v kitici: »prosim, naj veter prezrači mojo glavo, naj svetloba / oblije mojo notranjost. rad bi žarel kot ognjena krogla. / naj se sončni žarki razlijejo in prebodejo najbolj skrite / kotičke. naj zadiši po svobodi, divjini in vznemirjenju.«
Čeprav se v nadaljevanju še vrača k temačnim podobam in temam, spraševanju in dvomom, kar je vse del uvida in polnega zavedanja življenja, se te teme vendar postopno prepletajo s svetlejšimi toni, iskanjem smisla, notranjega miru in trdnih tal pod nogami. Skozi to iskanje znova prepoznavamo njegovo nagnjenost k prijetnim čutnim zaznavam, ki smo jo spoznali v že omenjeni zbirki Rumena, zelena, modra, rjava, in njegovo zavezanosti preprostim rečem.
»najboljši sem takrat,« pravi, »kadar diham s polnimi pljuči / in pri tem ne kompliciram. trava je zelena, nebo je modro, pika. olupim / pomarančo. v senci metuljevih kril popijem pivo. glasba / me pomirja. prav tako ostanki dežja in vse to, kar je zraven.«
Ponekod se zdi, da se pesnik prepušča toku misli in ga preprosto zapisuje, drugod se, simpatično provokativen, še sam zabava, ko zapiše: »odpeljem se na zarjavelem kolesu. brez zavor. hvala za pozornost.« In ko se odpre naravi in ljubezni, svojo bit in svoj smisel začrta v sebi samem in v družini.
»…otroke sva položila v mehko vato. spijo. okrog / doma narišem krog. samo svetloba in zrak lahko vstopita. / ljubezen je vesolje na kvadrat. nedolžnost in zlomljivost. / najbolj sem srečen, kadar spim in sanjam, da letim.«
Podtoni se torej pretočijo iz splošnega brezupa v intimno upanje, potem ko se v pesmi ujamejo različni zvoki, strašni in lepi, različni odtenki in odmevi tega sveta in avtorjeve pesniške duše.
Avtor recenzije: Nada Breznik
Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2017
Naslov pesniške zbirke Novice Novakovića Podtoni je zelo dobro izbran. Izposojen je iz glasbe in nakazuje raznolik značaj in spremenljivo razpoloženje petih ciklov, vsak vsebuje dvanajst pesmi, sestavljenih iz dveh štirivrstičnih kitic. Iz glasbenega izrazoslovja so povzeti tudi naslovi štirih ciklov v zbirki: Srednje glasno, Živahno in prijetno, Zmerno in tiho in Zelo živahno, ko je peti naslovljen po skladbi skupine The Beatles All Togheter Now. Kolikor bolj se poglabljamo v branje, bolj nas spremljata melodika in ritem pesmi in neredko odpirata slutnjo besed, ki jih pesnik polaga v verze. To je presenetljiva in enkratna izkušnja.
Če bi sodili zgolj po prvem ciklu Srednje glasno, nas bi vtis turobnosti zavedel pri presoji splošne naravnanosti zbirke. Še posebej je temačnost v prvem ciklu povsem nasprotna lahkotnemu in zračnemu razpoloženju iz Novakovićeve zbirke Rumena, zelena, modra, rjava izpred enajstih let. Mračnost, podčrtana s številnimi težkimi, temnimi in ledenimi besedami, je narekovana iz podob in dogodkov sveta, v katerem živimo, v katerem se galaksije sesedajo, mi se sesedamo, v katerem Evropa umira pred očmi, v katerem so se begunci zataknili na strganem zemljevidu. Skozi črno tišino, mrak, zamrznjen zrak, pogrezanje stopamo po temnih pobočjih skozi sivino, mimo prastarih mrtvecev, mrtvih fazanov, razsutih bomb, mimo pošasti, proti izginjanju, uničenju, proti koncu. Dotik smrti naredi pesnika, zapiše avtor, toda kar napiše, je zgolj zaplata v ozračju. Tesnoba je zelo osebna in neznosna, tesnoba duši, zato izreče: »menjam vse knjige za malo zraka.«
V drugem ciklu se iz svetobolja in studa, opisanega z žolčnimi izrazi, postopno trga in obrača v intimni svet preteklih let in ugotavlja: z leti je vsega preveč, preveč je stvari, navlake in izgubljenih priložnosti. preveč preteklosti. Spomine, odnose in razmerja, ljubezen in izgube, pretoči skozi verze, skozi izrečene in zamolčane besede, v katerih so poleg grenkobe tudi želje, potreba po drugem in neumrljiv klic hrepenenja. »utrujena duša / išče drugo polovico. stopnice vodijo dol v globino. / narava se zapolni s hrepenenjem, srce se usloči.«
Prošnjo in molitev za vrnitev vitalne življenjske energije, h kateri je bil zapisan, ko se je še neobremenjen prepuščal preprostim rečem brez velikih vprašanj in dilem, je Novica Novaković lepo upesnil v kitici: »prosim, naj veter prezrači mojo glavo, naj svetloba / oblije mojo notranjost. rad bi žarel kot ognjena krogla. / naj se sončni žarki razlijejo in prebodejo najbolj skrite / kotičke. naj zadiši po svobodi, divjini in vznemirjenju.«
Čeprav se v nadaljevanju še vrača k temačnim podobam in temam, spraševanju in dvomom, kar je vse del uvida in polnega zavedanja življenja, se te teme vendar postopno prepletajo s svetlejšimi toni, iskanjem smisla, notranjega miru in trdnih tal pod nogami. Skozi to iskanje znova prepoznavamo njegovo nagnjenost k prijetnim čutnim zaznavam, ki smo jo spoznali v že omenjeni zbirki Rumena, zelena, modra, rjava, in njegovo zavezanosti preprostim rečem.
»najboljši sem takrat,« pravi, »kadar diham s polnimi pljuči / in pri tem ne kompliciram. trava je zelena, nebo je modro, pika. olupim / pomarančo. v senci metuljevih kril popijem pivo. glasba / me pomirja. prav tako ostanki dežja in vse to, kar je zraven.«
Ponekod se zdi, da se pesnik prepušča toku misli in ga preprosto zapisuje, drugod se, simpatično provokativen, še sam zabava, ko zapiše: »odpeljem se na zarjavelem kolesu. brez zavor. hvala za pozornost.« In ko se odpre naravi in ljubezni, svojo bit in svoj smisel začrta v sebi samem in v družini.
»…otroke sva položila v mehko vato. spijo. okrog / doma narišem krog. samo svetloba in zrak lahko vstopita. / ljubezen je vesolje na kvadrat. nedolžnost in zlomljivost. / najbolj sem srečen, kadar spim in sanjam, da letim.«
Podtoni se torej pretočijo iz splošnega brezupa v intimno upanje, potem ko se v pesmi ujamejo različni zvoki, strašni in lepi, različni odtenki in odmevi tega sveta in avtorjeve pesniške duše.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič
Henry James: Krila golobice Drama SNG Maribor / Premiera 15.03.2019 Režija: Matjaž Berger Avtorica adaptacije romana in dramaturška sodelavka: Eva Mahkovic Scenograf: Marko Japelj Kostumograf: Alan Hranitelj Lektor: Jože Faganel Skladatelj: Peter Penko Koreografinja: Valentina Turcu Oblikovalec svetlobe: Simon Žižek Oblikovalec zvoka: Uroš Ban Nastopajo: Nataša Matjašec Rošker, Petja Labović, Eva Kraš, Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Kristijan Ostanek, Bojan Maroševič, Pavle Ravnohrib V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili predstavo Krila golobice. Prvo slovensko adaptacijo romana Henryja Jamesa v režiji Matjaža Bergerja je za odrsko postavitev priredila dramaturginja Eva Mahkovic, predstavo pa si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.
V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Jean-Baptiste Poquelin – Moliere: Tartuffe Tartuffe ou l’Imposteur, 1664 Komedija Premiera: 1. marec 2019 Prevajalec in avtor priredbe Primož Vitez Režiser Tin Grabnar Dramaturginja Brina Klampfer Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Sara Smrajc Žnidarčič Avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Igrajo Matej Puc, Jure Henigman, Jana Zupančič, Bernarda Oman, Lena Hribar, Jernej Gašperin, Mojca Funkl, Matej Zemljič k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili komedijo Tartuffe, ki jo je Moliere napisal leta 1664. Igro o hinavščini, koristoljubju in lahkovernosti je v prevodu in priredbi Primoža Viteza režiral Tin Grabnar. Vtise po sredini predpremieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tartuffe-2/
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Aleksander Golja in Lidija Harmtan.
Katja Perat: Mazohistka Anton Podbevšek Teater v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana / Premiera 28.02.2019 Koncept in režija: Nejc Gazvoda Scenografija: Darjan Mihajlović Cerar Kostumografija: Andrej Vrhovnik Koreografija: Katarina Venturini Glasba: Simon Penšek Lektura: Tatjana Stanič Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Anuša Kodelja, Sara Dirnbek, Jurij Drevenšek, Žan Koprivnik, Aleš Valič V novomeškem Anton Podbevšek Teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Mazohistka. Uprizoritev romanesknega prvenca Katje Perat, ki ga je za oder priredil in režiral Nejc Gazvoda, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Borut Peterlin
Mala drama SNG Drama Ljubljana Nebojša Pop Tasić: Bedenje, krstna izvedba Premiera: 22. 2. 2019 Režija: Mare Bulc dramaturg Nebojša Pop-Tasić scenograf Damir Leventić kostumografinja Sanja Grcić lektorica Barbara Rogelj avtor glasbe Damir Avdić oblikovalec giba Sebastjan Starič oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Igrajo: Saša Tabaković Sabina Kogovšek Gorazd Logar Pia Zemljič Ivo Ban Urban Kuntarič Foto: Peter Uhan
Avtorica recenzija: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov