Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Jasna Lasja
Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Prevedla Mateja Seliškar Kenda; Ljubljana : Modrijan, 2018
Žanr romansirane biografije v zadnjih letih postaja priljubljen literarni pristop, pri katerem avtor skozi osebno, literarizirano videnje znane osebnosti in njenega dela zajema iz dostopne dokumentacije; biografij, ohranjenih pisem in drugih dokumentov ter seveda umetniških del opisovane osebnosti. Najboljša tovrstna dela presegajo uvid bralca kot zgolj radovedneža v zasebnost znane pesnice, pisateljice, slikarke, fotografinje, znanstvenice – in seveda njihovih moških antipodov. Takšna dela osvetljujejo osebo s širšega zornega kota od dotlej znanih, pri čemer ima odločilno vlogo njen odnos z okoljem, še bolj pa z življenjskim partnerjem.
Če smo bili nedavno priča osvetlitvi tovrstne trilogije hrvaške pisateljice Slavenke Drakulić, ki je izvrstno izrisala življenje treh izjemnih žensk, ujetih v primež njihovih povsem nase osrediščenih soprogov, prav tako genialnih stvariteljev, in pri tem spoznavali neenakopraven položaj ženske v polpretekli zgodovini, tokratno delo Connie Palmen izhaja iz nekoliko drugačnih nastavkov. Njen namen ni bil – kot bi ji kot ženski mogoče prisodili – osvetlitev ženske in njene neenakopravne vloge v zakonu z možem. Nizozemska pisateljica se je v romanu Ti si rekel osredotočila na »izpoved« njenega moža in mu s tem romanom prvikrat, in morda edinkrat, podelila glas. Glas, ki bi demitiziral njegovo vlogo morilca in pošasti, ki je izdal svojo nevesto. Vlogo Jude Iškarijota, ki mu Jezus na pashalni večerji ob razkritju spoznanja, da ga bo eden izmed učencev izdal, izreče besede, s katerimi je naslovljen roman, ki je izšel ob dvajseti obletnici smrti prvoosebnega pripovedovalca v njem.
Gre za prikaz življenja in dela ameriške pesnice in pisateljice Sylvie Plath (1932-1963) in njenega moža, angleškega pesnika Teda Hughesa (1930-1998), predvsem pa za opis njunega burnega, eruptivnega, umetniško plodnega, a tudi usodno destruktivnega zakona, ki je trajal od leta 1956 do pesničine smrti sedem let zatem. Pravzaprav je trajal mnogo dlje, do Hughesove smrti petintrideset let pozneje, saj ga je s samomorom dokončno mitizirana soproga nase priklenila še bolj kot za časa življenja. Kultna pesnica z neukrotljivimi duševnimi težavami je bila po Hughesovih besedah obsedena z mitom same sebe, s pomembnostjo žrtvovanja, predvsem pa z željo biti zanj nagrajena.
»Naj sem še tako trpel ob teh besedah, me je njeno globoko zakoreninjeno prepričanje o sveti nalogi prisililo k priznanju, da se moja žena kljub materinstvu ni mogla osvoboditi lastnega mita. Nobena ljubezen ni bila dovolj velika, da bi jo odvrnila od sebe in da ne bi izvršila dejanja testamenta, ki ga je spisal njen oče. Svoje telo je dala za Besedo, in verniki še danes klečijo pred oltarjem življenja, ki se je darovalo poeziji.«
Očitki, ki so se po pesničinem samomoru lepili na Hughesa, so se osredotočali na njegovo razmerje z drugo žensko, s katero je imel tudi otroka, kar je zdravje Sylvie Plath, zaznamovane z goltajočimi manično-depresivnimi stanji, še poslabšalo. A v romanu se prvič – in morda še premalo – odstira tudi neskončno potrpljenje moža, ki je stal ob strani bolni ženi, njegovo trpljenje, ker ji ni mogel pomagati, in vrtinec blodnjav, ki je vse bolj ugonabljal tudi njega, spričo česar si je težko predstavljati njegov zadušljivi položaj. In ga še težje soditi. Njegov delni izstop izpod steklenega zvona je bil zato nujen za njegov obstoj. O tem govori roman Ti si rekel, ki ne stavi na nobeno stran tehtnice, ampak s precejšnjim razumevanjem, empatijo in čustvovanjem, okleščen dualizma rablja in žrtve, tke tapiserijo nekega razmerja, ki je ob stampedovskem drvenju skozi viharni čas nasnulo nepozabna književna dela, dokler ni izžeto onemoglo.
Avtorica recenzije: Jasna Lasja
Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Prevedla Mateja Seliškar Kenda; Ljubljana : Modrijan, 2018
Žanr romansirane biografije v zadnjih letih postaja priljubljen literarni pristop, pri katerem avtor skozi osebno, literarizirano videnje znane osebnosti in njenega dela zajema iz dostopne dokumentacije; biografij, ohranjenih pisem in drugih dokumentov ter seveda umetniških del opisovane osebnosti. Najboljša tovrstna dela presegajo uvid bralca kot zgolj radovedneža v zasebnost znane pesnice, pisateljice, slikarke, fotografinje, znanstvenice – in seveda njihovih moških antipodov. Takšna dela osvetljujejo osebo s širšega zornega kota od dotlej znanih, pri čemer ima odločilno vlogo njen odnos z okoljem, še bolj pa z življenjskim partnerjem.
Če smo bili nedavno priča osvetlitvi tovrstne trilogije hrvaške pisateljice Slavenke Drakulić, ki je izvrstno izrisala življenje treh izjemnih žensk, ujetih v primež njihovih povsem nase osrediščenih soprogov, prav tako genialnih stvariteljev, in pri tem spoznavali neenakopraven položaj ženske v polpretekli zgodovini, tokratno delo Connie Palmen izhaja iz nekoliko drugačnih nastavkov. Njen namen ni bil – kot bi ji kot ženski mogoče prisodili – osvetlitev ženske in njene neenakopravne vloge v zakonu z možem. Nizozemska pisateljica se je v romanu Ti si rekel osredotočila na »izpoved« njenega moža in mu s tem romanom prvikrat, in morda edinkrat, podelila glas. Glas, ki bi demitiziral njegovo vlogo morilca in pošasti, ki je izdal svojo nevesto. Vlogo Jude Iškarijota, ki mu Jezus na pashalni večerji ob razkritju spoznanja, da ga bo eden izmed učencev izdal, izreče besede, s katerimi je naslovljen roman, ki je izšel ob dvajseti obletnici smrti prvoosebnega pripovedovalca v njem.
Gre za prikaz življenja in dela ameriške pesnice in pisateljice Sylvie Plath (1932-1963) in njenega moža, angleškega pesnika Teda Hughesa (1930-1998), predvsem pa za opis njunega burnega, eruptivnega, umetniško plodnega, a tudi usodno destruktivnega zakona, ki je trajal od leta 1956 do pesničine smrti sedem let zatem. Pravzaprav je trajal mnogo dlje, do Hughesove smrti petintrideset let pozneje, saj ga je s samomorom dokončno mitizirana soproga nase priklenila še bolj kot za časa življenja. Kultna pesnica z neukrotljivimi duševnimi težavami je bila po Hughesovih besedah obsedena z mitom same sebe, s pomembnostjo žrtvovanja, predvsem pa z željo biti zanj nagrajena.
»Naj sem še tako trpel ob teh besedah, me je njeno globoko zakoreninjeno prepričanje o sveti nalogi prisililo k priznanju, da se moja žena kljub materinstvu ni mogla osvoboditi lastnega mita. Nobena ljubezen ni bila dovolj velika, da bi jo odvrnila od sebe in da ne bi izvršila dejanja testamenta, ki ga je spisal njen oče. Svoje telo je dala za Besedo, in verniki še danes klečijo pred oltarjem življenja, ki se je darovalo poeziji.«
Očitki, ki so se po pesničinem samomoru lepili na Hughesa, so se osredotočali na njegovo razmerje z drugo žensko, s katero je imel tudi otroka, kar je zdravje Sylvie Plath, zaznamovane z goltajočimi manično-depresivnimi stanji, še poslabšalo. A v romanu se prvič – in morda še premalo – odstira tudi neskončno potrpljenje moža, ki je stal ob strani bolni ženi, njegovo trpljenje, ker ji ni mogel pomagati, in vrtinec blodnjav, ki je vse bolj ugonabljal tudi njega, spričo česar si je težko predstavljati njegov zadušljivi položaj. In ga še težje soditi. Njegov delni izstop izpod steklenega zvona je bil zato nujen za njegov obstoj. O tem govori roman Ti si rekel, ki ne stavi na nobeno stran tehtnice, ampak s precejšnjim razumevanjem, empatijo in čustvovanjem, okleščen dualizma rablja in žrtve, tke tapiserijo nekega razmerja, ki je ob stampedovskem drvenju skozi viharni čas nasnulo nepozabna književna dela, dokler ni izžeto onemoglo.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501
Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič
Neveljaven email naslov