Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Jasna Lasja
Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Prevedla Mateja Seliškar Kenda; Ljubljana : Modrijan, 2018
Žanr romansirane biografije v zadnjih letih postaja priljubljen literarni pristop, pri katerem avtor skozi osebno, literarizirano videnje znane osebnosti in njenega dela zajema iz dostopne dokumentacije; biografij, ohranjenih pisem in drugih dokumentov ter seveda umetniških del opisovane osebnosti. Najboljša tovrstna dela presegajo uvid bralca kot zgolj radovedneža v zasebnost znane pesnice, pisateljice, slikarke, fotografinje, znanstvenice – in seveda njihovih moških antipodov. Takšna dela osvetljujejo osebo s širšega zornega kota od dotlej znanih, pri čemer ima odločilno vlogo njen odnos z okoljem, še bolj pa z življenjskim partnerjem.
Če smo bili nedavno priča osvetlitvi tovrstne trilogije hrvaške pisateljice Slavenke Drakulić, ki je izvrstno izrisala življenje treh izjemnih žensk, ujetih v primež njihovih povsem nase osrediščenih soprogov, prav tako genialnih stvariteljev, in pri tem spoznavali neenakopraven položaj ženske v polpretekli zgodovini, tokratno delo Connie Palmen izhaja iz nekoliko drugačnih nastavkov. Njen namen ni bil – kot bi ji kot ženski mogoče prisodili – osvetlitev ženske in njene neenakopravne vloge v zakonu z možem. Nizozemska pisateljica se je v romanu Ti si rekel osredotočila na »izpoved« njenega moža in mu s tem romanom prvikrat, in morda edinkrat, podelila glas. Glas, ki bi demitiziral njegovo vlogo morilca in pošasti, ki je izdal svojo nevesto. Vlogo Jude Iškarijota, ki mu Jezus na pashalni večerji ob razkritju spoznanja, da ga bo eden izmed učencev izdal, izreče besede, s katerimi je naslovljen roman, ki je izšel ob dvajseti obletnici smrti prvoosebnega pripovedovalca v njem.
Gre za prikaz življenja in dela ameriške pesnice in pisateljice Sylvie Plath (1932-1963) in njenega moža, angleškega pesnika Teda Hughesa (1930-1998), predvsem pa za opis njunega burnega, eruptivnega, umetniško plodnega, a tudi usodno destruktivnega zakona, ki je trajal od leta 1956 do pesničine smrti sedem let zatem. Pravzaprav je trajal mnogo dlje, do Hughesove smrti petintrideset let pozneje, saj ga je s samomorom dokončno mitizirana soproga nase priklenila še bolj kot za časa življenja. Kultna pesnica z neukrotljivimi duševnimi težavami je bila po Hughesovih besedah obsedena z mitom same sebe, s pomembnostjo žrtvovanja, predvsem pa z željo biti zanj nagrajena.
»Naj sem še tako trpel ob teh besedah, me je njeno globoko zakoreninjeno prepričanje o sveti nalogi prisililo k priznanju, da se moja žena kljub materinstvu ni mogla osvoboditi lastnega mita. Nobena ljubezen ni bila dovolj velika, da bi jo odvrnila od sebe in da ne bi izvršila dejanja testamenta, ki ga je spisal njen oče. Svoje telo je dala za Besedo, in verniki še danes klečijo pred oltarjem življenja, ki se je darovalo poeziji.«
Očitki, ki so se po pesničinem samomoru lepili na Hughesa, so se osredotočali na njegovo razmerje z drugo žensko, s katero je imel tudi otroka, kar je zdravje Sylvie Plath, zaznamovane z goltajočimi manično-depresivnimi stanji, še poslabšalo. A v romanu se prvič – in morda še premalo – odstira tudi neskončno potrpljenje moža, ki je stal ob strani bolni ženi, njegovo trpljenje, ker ji ni mogel pomagati, in vrtinec blodnjav, ki je vse bolj ugonabljal tudi njega, spričo česar si je težko predstavljati njegov zadušljivi položaj. In ga še težje soditi. Njegov delni izstop izpod steklenega zvona je bil zato nujen za njegov obstoj. O tem govori roman Ti si rekel, ki ne stavi na nobeno stran tehtnice, ampak s precejšnjim razumevanjem, empatijo in čustvovanjem, okleščen dualizma rablja in žrtve, tke tapiserijo nekega razmerja, ki je ob stampedovskem drvenju skozi viharni čas nasnulo nepozabna književna dela, dokler ni izžeto onemoglo.
Avtorica recenzije: Jasna Lasja
Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Prevedla Mateja Seliškar Kenda; Ljubljana : Modrijan, 2018
Žanr romansirane biografije v zadnjih letih postaja priljubljen literarni pristop, pri katerem avtor skozi osebno, literarizirano videnje znane osebnosti in njenega dela zajema iz dostopne dokumentacije; biografij, ohranjenih pisem in drugih dokumentov ter seveda umetniških del opisovane osebnosti. Najboljša tovrstna dela presegajo uvid bralca kot zgolj radovedneža v zasebnost znane pesnice, pisateljice, slikarke, fotografinje, znanstvenice – in seveda njihovih moških antipodov. Takšna dela osvetljujejo osebo s širšega zornega kota od dotlej znanih, pri čemer ima odločilno vlogo njen odnos z okoljem, še bolj pa z življenjskim partnerjem.
Če smo bili nedavno priča osvetlitvi tovrstne trilogije hrvaške pisateljice Slavenke Drakulić, ki je izvrstno izrisala življenje treh izjemnih žensk, ujetih v primež njihovih povsem nase osrediščenih soprogov, prav tako genialnih stvariteljev, in pri tem spoznavali neenakopraven položaj ženske v polpretekli zgodovini, tokratno delo Connie Palmen izhaja iz nekoliko drugačnih nastavkov. Njen namen ni bil – kot bi ji kot ženski mogoče prisodili – osvetlitev ženske in njene neenakopravne vloge v zakonu z možem. Nizozemska pisateljica se je v romanu Ti si rekel osredotočila na »izpoved« njenega moža in mu s tem romanom prvikrat, in morda edinkrat, podelila glas. Glas, ki bi demitiziral njegovo vlogo morilca in pošasti, ki je izdal svojo nevesto. Vlogo Jude Iškarijota, ki mu Jezus na pashalni večerji ob razkritju spoznanja, da ga bo eden izmed učencev izdal, izreče besede, s katerimi je naslovljen roman, ki je izšel ob dvajseti obletnici smrti prvoosebnega pripovedovalca v njem.
Gre za prikaz življenja in dela ameriške pesnice in pisateljice Sylvie Plath (1932-1963) in njenega moža, angleškega pesnika Teda Hughesa (1930-1998), predvsem pa za opis njunega burnega, eruptivnega, umetniško plodnega, a tudi usodno destruktivnega zakona, ki je trajal od leta 1956 do pesničine smrti sedem let zatem. Pravzaprav je trajal mnogo dlje, do Hughesove smrti petintrideset let pozneje, saj ga je s samomorom dokončno mitizirana soproga nase priklenila še bolj kot za časa življenja. Kultna pesnica z neukrotljivimi duševnimi težavami je bila po Hughesovih besedah obsedena z mitom same sebe, s pomembnostjo žrtvovanja, predvsem pa z željo biti zanj nagrajena.
»Naj sem še tako trpel ob teh besedah, me je njeno globoko zakoreninjeno prepričanje o sveti nalogi prisililo k priznanju, da se moja žena kljub materinstvu ni mogla osvoboditi lastnega mita. Nobena ljubezen ni bila dovolj velika, da bi jo odvrnila od sebe in da ne bi izvršila dejanja testamenta, ki ga je spisal njen oče. Svoje telo je dala za Besedo, in verniki še danes klečijo pred oltarjem življenja, ki se je darovalo poeziji.«
Očitki, ki so se po pesničinem samomoru lepili na Hughesa, so se osredotočali na njegovo razmerje z drugo žensko, s katero je imel tudi otroka, kar je zdravje Sylvie Plath, zaznamovane z goltajočimi manično-depresivnimi stanji, še poslabšalo. A v romanu se prvič – in morda še premalo – odstira tudi neskončno potrpljenje moža, ki je stal ob strani bolni ženi, njegovo trpljenje, ker ji ni mogel pomagati, in vrtinec blodnjav, ki je vse bolj ugonabljal tudi njega, spričo česar si je težko predstavljati njegov zadušljivi položaj. In ga še težje soditi. Njegov delni izstop izpod steklenega zvona je bil zato nujen za njegov obstoj. O tem govori roman Ti si rekel, ki ne stavi na nobeno stran tehtnice, ampak s precejšnjim razumevanjem, empatijo in čustvovanjem, okleščen dualizma rablja in žrtve, tke tapiserijo nekega razmerja, ki je ob stampedovskem drvenju skozi viharni čas nasnulo nepozabna književna dela, dokler ni izžeto onemoglo.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Tanja Zgonc, slovenska plesalka, koreografinja ter redna profesorica za področje plesne in gibne umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, že tri desetletja hodi po poti raziskovanja in ustvarjanja v slogu in po principih japonskega avantgardnega plesa búto. Ob svojem kariernem jubileju v predstavi Poklon izraža hvaležnost svojim učiteljem, kolegom in učencem, ki ji sledijo in se predstavlja s preprosto in zgoščeno fabulativno osnovo, ki jo lahko preslikamo na življenjsko pot slehernika. Predstavo si je Plesnem teatru Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči uprizorili predstavo za odrasle, ki sodi v intimno lutkovno – predmetno gledališče. Premierno uprizoritev z naslovom Moč, ki je avtorsko delo treh lutkovnih ustvarjalcev Jiřija Zemana, Martine Maurič Lazar in Gregorja Lorencija, si je ogledala Magda Tušar:
Michelangelo (po drami Michelangelo Buonarotti Miroslava Krleže) Koprodukcija Dubrovniških poletnih iger in HNK Ivana pl. Zajca Rijeka, Hrvaška Režiser Sebastijan Horvat Avtor priredbe in dramaturg Milan Marković Matthis Scenograf in avtor videa Igor Vasiljev Kostumografinja Belinda Radulović Skladateljica Karmina Šilec Oblikovalec luči Aleksandar Čavlek Odrski gib Ivana Kalc Oblikovalec zvoka Saša Predovan Asistentka režiserja Ana Dubljević Inspicient Edo Kalebić Igrajo Rakan Rushaidat Aleksandar Cvjetković Tanja Smoje Nikola Nedić Olivera Baljak Jerko Marčić Jasmin Mekić Jelena Lopatić Marija Tadić Anastazija Balaž Dean Krivačić Edi Ćelić Giuseppe Nicodemo Zborovodja Igor Vlajnić Zborovodkinja Nicoletta Olivieri Zbor fanatikov Ljubov Košmerl Judčenko, Ana Majdak, Katja Budimčić, Milica Marelja, Iskra Stanojević, Karla Dusovich, Ivana Kajdi, Dominika Glinšek, Savo Orobabić, Krešimir Škunca, Marin Tuhtan, Martin Marić, Igor Doričić, Siniša Oreščanin, Sanjin Mandičić, Bojan Fuštar Premieri: - 27. julij 2018 na Dubrovniških poletnih igrah -\t21. september 2018 v HNK Ivana pl. Zajca, Rijeka Sinoči se je začel že šesti Drama festival, ki bo potekal v ljubljanski Drami do 31. maja. Zvrstile se bodo predstave vrhunskih evropskih in slovenskih gledaliških režiserjev širšega evropskega prostora iz gledališč, s katerimi Drama uspešno sodeluje. Letos se festival osredotoča na hrvaško gledališče s posebej kvalitetno produkcijo prav v zadnji sezoni. Otvorilo ga je Hrvatsko narodno kazalište Ivana Zajca iz Rijeke v koprodukciji z Dubrovniškimi poletnimi igrami, kjer je bila lani julija premiera predstave Michelangelo režiserja Sebastijana Horvata in Milana Markovića Matthisa po drami Miroslava Krleže Michelangelo Buonarotti. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. foto: https://www.drama.si/repertoar/delo?id=3292
V naslednjih minutah gremo v Cannes, kjer do sobote poteka eden od najprestižnejših filmskih festivalov na svetu. Ali bo redni gost Cannesa Pedro Almodovar navsezadnje prejel svojo prvo zlato palmo za film Bolečina in slava? Dan pred podelitvijo zlate palme in drugih nagrad poročevalka Ingrid Kovač Brus predstavlja vrhunce 72. edicije festivala v Cannesu. Vir fotografije: Festival de Cannes.
Nemški dezerter Willi Herold se v kaosu poslednjih dni 2. svetovne vojne bori za preživetje. Med begom pred streli rojakov naleti na zapuščen avto, v katerem najde stotniško uniformo. Film Stotnik nemškega režiserja Roberta Schwentkeja ocenjujemo v pogovoru s filmskim kritikom Denisom Valičem. Film si lahko ogledate v izbranih kinematografih Art kino mreže Slovenije. Vir fotografije: Kinodvor.
Med 5. in 9. junijem se bo v Izoli odvil festival mednarodni filmski festival Kino Otok, ki letos praznuje 15-letnico delovanja. Več o letošnji ediciji festivala v prispevku Tine Poglajen. Vir fotografije: Festival Kino Otok.
SLG Celje/ Premiera 17.05.2019 Prevajalec: Gašper Malej Režiserka: Nina Ramšak Dramaturga: Milan Marković Matthis, Alja Predan Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor: Luka Ipavec Lektor: Jože Volk Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Koreografka: Ana Dubljević Asistentka kostumografke: Tina Hribernik Igrajo: Maša Grošelj, Blaž Dolenc, Živa Selan, Aljoša Koltak, Branko Završan, Barbara Medvešček, David Čeh V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili igro Alarmi!. Besedilo italijanskega dramatika Emanueleja Aldrovandija o vzponu fašizma v času anonimnih spletnih skupnosti je na oder postavila režiserka Nina Ramšak. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Babnik
V Anton Podbevšek teatru v Novem mestu je bila sredi maja premiera predstave Gnus, besede in reči, ki jo je po besedilih Jeana Paula Sartra in Michela Foucaulta režiral Matjaž Berger. Besedilo je priredila dramaturginja Eva Mahkovic. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. J. P. Sartre, M. Foucault: Gnus, besede in reči Premiera: 17.5.2019 Režija: Matjaž Berger Dramaturgija in priredba besedila: Eva Mahkovic Igrajo: Pavle Ravnohrib, Barbara Ribnikar, Janez Hočevar, Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah, Duo Silence Glasba: Duo Silence foto: Barbara Čeferin Scenografija: Marko Japelj Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Foto:
Neveljaven email naslov