Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Jasna Lasja
Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Prevedla Mateja Seliškar Kenda; Ljubljana : Modrijan, 2018
Žanr romansirane biografije v zadnjih letih postaja priljubljen literarni pristop, pri katerem avtor skozi osebno, literarizirano videnje znane osebnosti in njenega dela zajema iz dostopne dokumentacije; biografij, ohranjenih pisem in drugih dokumentov ter seveda umetniških del opisovane osebnosti. Najboljša tovrstna dela presegajo uvid bralca kot zgolj radovedneža v zasebnost znane pesnice, pisateljice, slikarke, fotografinje, znanstvenice – in seveda njihovih moških antipodov. Takšna dela osvetljujejo osebo s širšega zornega kota od dotlej znanih, pri čemer ima odločilno vlogo njen odnos z okoljem, še bolj pa z življenjskim partnerjem.
Če smo bili nedavno priča osvetlitvi tovrstne trilogije hrvaške pisateljice Slavenke Drakulić, ki je izvrstno izrisala življenje treh izjemnih žensk, ujetih v primež njihovih povsem nase osrediščenih soprogov, prav tako genialnih stvariteljev, in pri tem spoznavali neenakopraven položaj ženske v polpretekli zgodovini, tokratno delo Connie Palmen izhaja iz nekoliko drugačnih nastavkov. Njen namen ni bil – kot bi ji kot ženski mogoče prisodili – osvetlitev ženske in njene neenakopravne vloge v zakonu z možem. Nizozemska pisateljica se je v romanu Ti si rekel osredotočila na »izpoved« njenega moža in mu s tem romanom prvikrat, in morda edinkrat, podelila glas. Glas, ki bi demitiziral njegovo vlogo morilca in pošasti, ki je izdal svojo nevesto. Vlogo Jude Iškarijota, ki mu Jezus na pashalni večerji ob razkritju spoznanja, da ga bo eden izmed učencev izdal, izreče besede, s katerimi je naslovljen roman, ki je izšel ob dvajseti obletnici smrti prvoosebnega pripovedovalca v njem.
Gre za prikaz življenja in dela ameriške pesnice in pisateljice Sylvie Plath (1932-1963) in njenega moža, angleškega pesnika Teda Hughesa (1930-1998), predvsem pa za opis njunega burnega, eruptivnega, umetniško plodnega, a tudi usodno destruktivnega zakona, ki je trajal od leta 1956 do pesničine smrti sedem let zatem. Pravzaprav je trajal mnogo dlje, do Hughesove smrti petintrideset let pozneje, saj ga je s samomorom dokončno mitizirana soproga nase priklenila še bolj kot za časa življenja. Kultna pesnica z neukrotljivimi duševnimi težavami je bila po Hughesovih besedah obsedena z mitom same sebe, s pomembnostjo žrtvovanja, predvsem pa z željo biti zanj nagrajena.
»Naj sem še tako trpel ob teh besedah, me je njeno globoko zakoreninjeno prepričanje o sveti nalogi prisililo k priznanju, da se moja žena kljub materinstvu ni mogla osvoboditi lastnega mita. Nobena ljubezen ni bila dovolj velika, da bi jo odvrnila od sebe in da ne bi izvršila dejanja testamenta, ki ga je spisal njen oče. Svoje telo je dala za Besedo, in verniki še danes klečijo pred oltarjem življenja, ki se je darovalo poeziji.«
Očitki, ki so se po pesničinem samomoru lepili na Hughesa, so se osredotočali na njegovo razmerje z drugo žensko, s katero je imel tudi otroka, kar je zdravje Sylvie Plath, zaznamovane z goltajočimi manično-depresivnimi stanji, še poslabšalo. A v romanu se prvič – in morda še premalo – odstira tudi neskončno potrpljenje moža, ki je stal ob strani bolni ženi, njegovo trpljenje, ker ji ni mogel pomagati, in vrtinec blodnjav, ki je vse bolj ugonabljal tudi njega, spričo česar si je težko predstavljati njegov zadušljivi položaj. In ga še težje soditi. Njegov delni izstop izpod steklenega zvona je bil zato nujen za njegov obstoj. O tem govori roman Ti si rekel, ki ne stavi na nobeno stran tehtnice, ampak s precejšnjim razumevanjem, empatijo in čustvovanjem, okleščen dualizma rablja in žrtve, tke tapiserijo nekega razmerja, ki je ob stampedovskem drvenju skozi viharni čas nasnulo nepozabna književna dela, dokler ni izžeto onemoglo.
Avtorica recenzije: Jasna Lasja
Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Prevedla Mateja Seliškar Kenda; Ljubljana : Modrijan, 2018
Žanr romansirane biografije v zadnjih letih postaja priljubljen literarni pristop, pri katerem avtor skozi osebno, literarizirano videnje znane osebnosti in njenega dela zajema iz dostopne dokumentacije; biografij, ohranjenih pisem in drugih dokumentov ter seveda umetniških del opisovane osebnosti. Najboljša tovrstna dela presegajo uvid bralca kot zgolj radovedneža v zasebnost znane pesnice, pisateljice, slikarke, fotografinje, znanstvenice – in seveda njihovih moških antipodov. Takšna dela osvetljujejo osebo s širšega zornega kota od dotlej znanih, pri čemer ima odločilno vlogo njen odnos z okoljem, še bolj pa z življenjskim partnerjem.
Če smo bili nedavno priča osvetlitvi tovrstne trilogije hrvaške pisateljice Slavenke Drakulić, ki je izvrstno izrisala življenje treh izjemnih žensk, ujetih v primež njihovih povsem nase osrediščenih soprogov, prav tako genialnih stvariteljev, in pri tem spoznavali neenakopraven položaj ženske v polpretekli zgodovini, tokratno delo Connie Palmen izhaja iz nekoliko drugačnih nastavkov. Njen namen ni bil – kot bi ji kot ženski mogoče prisodili – osvetlitev ženske in njene neenakopravne vloge v zakonu z možem. Nizozemska pisateljica se je v romanu Ti si rekel osredotočila na »izpoved« njenega moža in mu s tem romanom prvikrat, in morda edinkrat, podelila glas. Glas, ki bi demitiziral njegovo vlogo morilca in pošasti, ki je izdal svojo nevesto. Vlogo Jude Iškarijota, ki mu Jezus na pashalni večerji ob razkritju spoznanja, da ga bo eden izmed učencev izdal, izreče besede, s katerimi je naslovljen roman, ki je izšel ob dvajseti obletnici smrti prvoosebnega pripovedovalca v njem.
Gre za prikaz življenja in dela ameriške pesnice in pisateljice Sylvie Plath (1932-1963) in njenega moža, angleškega pesnika Teda Hughesa (1930-1998), predvsem pa za opis njunega burnega, eruptivnega, umetniško plodnega, a tudi usodno destruktivnega zakona, ki je trajal od leta 1956 do pesničine smrti sedem let zatem. Pravzaprav je trajal mnogo dlje, do Hughesove smrti petintrideset let pozneje, saj ga je s samomorom dokončno mitizirana soproga nase priklenila še bolj kot za časa življenja. Kultna pesnica z neukrotljivimi duševnimi težavami je bila po Hughesovih besedah obsedena z mitom same sebe, s pomembnostjo žrtvovanja, predvsem pa z željo biti zanj nagrajena.
»Naj sem še tako trpel ob teh besedah, me je njeno globoko zakoreninjeno prepričanje o sveti nalogi prisililo k priznanju, da se moja žena kljub materinstvu ni mogla osvoboditi lastnega mita. Nobena ljubezen ni bila dovolj velika, da bi jo odvrnila od sebe in da ne bi izvršila dejanja testamenta, ki ga je spisal njen oče. Svoje telo je dala za Besedo, in verniki še danes klečijo pred oltarjem življenja, ki se je darovalo poeziji.«
Očitki, ki so se po pesničinem samomoru lepili na Hughesa, so se osredotočali na njegovo razmerje z drugo žensko, s katero je imel tudi otroka, kar je zdravje Sylvie Plath, zaznamovane z goltajočimi manično-depresivnimi stanji, še poslabšalo. A v romanu se prvič – in morda še premalo – odstira tudi neskončno potrpljenje moža, ki je stal ob strani bolni ženi, njegovo trpljenje, ker ji ni mogel pomagati, in vrtinec blodnjav, ki je vse bolj ugonabljal tudi njega, spričo česar si je težko predstavljati njegov zadušljivi položaj. In ga še težje soditi. Njegov delni izstop izpod steklenega zvona je bil zato nujen za njegov obstoj. O tem govori roman Ti si rekel, ki ne stavi na nobeno stran tehtnice, ampak s precejšnjim razumevanjem, empatijo in čustvovanjem, okleščen dualizma rablja in žrtve, tke tapiserijo nekega razmerja, ki je ob stampedovskem drvenju skozi viharni čas nasnulo nepozabna književna dela, dokler ni izžeto onemoglo.
Avtorica recenzije: Leonora Flis Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Koreografija: Jana Menger Koncept: Rok Vevar Ples: Veronika Valdes, Tajda Podobnik, Tini Rozman, Maša Hawlina, Neža Blažič, Neja Jeršin, Špela Šafarič, Andreja Vezovnik, Manca Kaliman Glasba: Matevž Kolenc Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota, Flota, Ljubljana Koprodukcija: Bunker, Ljubljana Premiera: 12. 1. 2019 Avtor fotografije: Špela Bergant »Popolna izpostavitev telesa sili gravitacije je pretvorba telesa v čisto breme. Če želimo gibanje, moramo proizvesti upor. Vsaka postavitev dveh ali več teles v odnos pa tako v materialnem, kakor tudi eksistencialnem ali socialnem smislu nujno pomeni tudi porazdelitev bremen.« Zapiše zgodovinar in arhivar sodobnega plesa Rok Vevar, tudi dramaturg v plesni predstavi Merilci bremen. Predstava – nastala je v koreografiji Jane Menger – je bila včeraj premierno uprizorjena v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana. Ogledala si jo je Saška Rakef.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Petja Gorjup Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Stanislava Chrobaková Repar Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Slovensko narodno gledališče Nova Gorica William Shakespeare: Macbeth Macbeth, 1606 Tragedija povzpetniške sle Premiera 13.december 2018 Prevajalec Srečko Fišer Režiser Janusz Kica Dramaturginja Martina Mrhar Lektor Srečko Fišer Scenografinja Karin Fritz Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe* Arturo Annecchino Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar Oblikovalec zvoka Stojan Nemec Asistentka režiserja Maša Pelko Igrajo Nejc Cijan Garlatti, Arna Hadžialjević, Gorazd Jakomini, Žiga Udir, Gregor Prah k. g., Žan Perko k. g., Jure Kopušar, Peter Harl, Jože Hrovat, Lovro Zafred k. g., Miha Nemec, Ana Facchini, Patrizia Jurinčič Finžgar, Medea Novak, Dušanka Ristić, Alma Sandifer k. g. Fotot Peter Uhan https://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2018061209513914/ V Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica so sinoči premierno uprizorili Shakespearovega Macbetha v režiji Janusza Kice in prevodu Srečka Fišerja. Predstava je navdušila občinstvo. Ogledala si jo je Ingrid Kašca Bucik.
Drama SNG Ljubljana Ivo Svetina: V imenu matere Premiera 8. december 2018 Krstna uprizoritev Režiser Ivica Buljan Umetniški svetovalec Robert Waltl Dramaturginja Mojca Kranjc Avtor razstave Kapital 2018 IRWIN Kostumografka Ana Savić Gecan Skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa sonda57, Toni Soprano Meneglejte Lektor Arko Igrajo Janez Škof, Veronika Drolc, Gal Oblak, Saša Tabaković, Nina Valič, Klemen Janežič, Pia Zemljič, Aljaž Jovanović, Maša Derganc, Andraž Harauer, Sabina Kogovšek, Nik Škrlec, Martin Mlakar, Lana Bučevec, Nika Vidic, Barbara Cerar, Žan Brelih Hatunić, Julija Klavžar, Lara Fortuna, Luka Bokšan, Saša Pavlin Stošić, Marko Mandić Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2211 Bilo je že čez polnoč, ko se je v ljubljanski Drami polegel navdušen aplavz po krstni uprizoritvi drame Iva Svetine V imenu matere. Kompleksno delo - po številu oseb, ki jih predstavi, in stoletnem obdobju, ki ga zaobseže - je zrežiral Ivica Buljan s sodelavci. Med posebnostmi postavitve je tudi razstava Kapital 2018 skupine IRWIN, vključena v sceno. O prvih vtisih po premieri Dušan Rogelj.
Drama SNG Ljubljana Anton Pavlovič Čehov: Ivanov ??????, 1887 Prevajalka Tatjana Stanič Režiser Aleksandar Popovski Dramaturginja Darja Dominkuš Scenografinja Meta Hočevar Kostumografinja Barbara Podlogar Skladatelj Marjan Nečak Lektorica in svetovalka za ruščino Tatjana Stanič Oblikovalec luči Metod Novak Igrajo Uroš Fürst, Polona Juh, Gregor Baković, Igor Samobor, Iva Babić, Mia Skrbinac, Timon Šturbej, Maruša Majer, Rok Vihar, Jurij Zrnec, Saša Pavček, Valter Dragan, Matija Rozman, Zvone Hribar, Vanja Plut Foto Peter Uhan http://www.drama.si/repertoar/delo?id=2213 V ponovoletnem mrtvilu v mesecu prelomljenih zaobljub je - tako se zdi - pravi čas za predstavo o človeku, ki izgubi smisel življenja ter postavi pod vprašaj svojo preteklost in prihodnost... Mladi Anton Pavlovič Čehov je napisal Ivanova z ambicijo povzeti vse, kar je bilo takrat znanega o melanholičnih in depresivnih ljudeh; ob tem se je - sam zdravnik - poglabljal v psihiatrijo. Dobrih 130 let po prvi uprizoritvi Ivanova so v ljubljanski Drami delo uprizorili v novem prevodu Tatjane Stanič in režiji Aleksandra Popovskega. Nekaj vtisov po sijajni premieri je strnil Dušan Rogelj.
Nataša Kramberger: Primerljivi hektarji Aleš Jelenko: (Ne)obstoj John Steinbeck: Zablodeli avtobus Dušan Jovanović: Na stara leta sem vzljubil svojo mamo Recenzije so napisali Matej Bogataj, Andrej Lutman, Katarina Mahnič in Gabriela Babnik.
Neveljaven email naslov