Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Milan Vogel
Bere: Lidija Hartman
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
V lepo prispodobo o kruhu je Iztok Ilich ujel svojo potrebo po raziskovanju in varovanju slovenske kulturne dediščine v knjigi Brezmejna Slovenija. Trdoživost ljudskega izročila. Takole piše: ”Brez skorje kruh ne bi bil kruh! Osnovno živilo z mehko, slastno sredico. Testo bi se razlezlo v brezobličen močnik, če ga v ognju ne bi obdal čvrst ovoj. Tako tudi robovi sveta, na katerem ljudje še govorijo in mislijo slovensko, že od nekdaj kot skorja varujejo mehko sredico. Osrednjo deželo, nekdanjo Kranjsko, ki bi jo bilo brez Primorske, Koroške, Štajerske in Prekmurja veliko premalo za državo, kakršno imamo.” Velik del besedila in zelo bogatega fotografskega gradiva, ujetega skozi njegov in ženin objektiv, se tako nanaša prav na kraje v zamejstvu. Obsežno in tudi za oko lepo delo je dopolnitev in nadgradnja avtorjeve knjige Varuhi izročila: naša kulturna dediščina v dobrih rokah, ki jo je leta 2014 izdala celovška Mohorjeva družba. Treba je še reči, da je knjiga nastala brez vsakršne finančne pomoči, tako rekoč na družinske stroške in za lastno dušo. Čeprav Ilich po izobrazbi ni etnolog, se je s svojim pisanjem in urednikovanjem tesno ukoreninil v etnološki stroki.
Predgovor je napisala etnologinja dr. Nena Židov in opozorila, da se v delu “prepleta več vsebin, poleg etnoloških predvsem zgodovinske in jezikovne, posebno mesto pa pripada varuhom izročila; iz njihovih pripovedi izvemo, od kdaj, kako in zakaj se ukvarjajo z varovanjem in predstavljanjem dediščine svojih prednikov, kako se ta prenaša iz roda v rod in kaj jim to pomeni … V knjigi spoznamo tudi tiste zamejce, ki se zavestno trudijo ohranjati slovenski jezik ter drugo nesnovno in snovno dediščino svojih prednikov.” Dodajmo, da avtor opozarja na posebnosti slovenskega jezika v posameznih krajih in zapisuje številne narečne izraze in sinonime, zato je delo lahko bogat vir tudi jezikoslovcem. Jezik je zanj namreč temelj nesnovne dediščine in identitete. Pri tem se opira na pesnika Marka Kravosa, ki pravi, da domače narečje ni denar, pač pa sol in da je domača govorica tako vsakdanja in potrebna, da radi pozabimo nanjo, Je kot sol in sprašuje se, ali bi bilo morje brez soli še morje. Ilich z velikim veseljem opaža vse večjo zavest in zavedanje slovenstva pri ljudeh, ki se niso izšolali za varuhe snovne in nesnovne kulturne dediščine; ki od tega ne živijo, so zaradi tega včasih tudi napadani ali zasmehovani, a vedo, da je to del identitete, zato stara šara ni za v ogenj ali prodajo prekupčevalcem. Avtor se je k posameznim pripovedovalcem, zbirkam in dogodkom vračal po večkrat, iz letnic ob zapisih in fotografijah pa je mogoče razbrati, da jih je največ nastalo od leta 2011 do 2017.
Z jezikom smo je tudi naslov prvega od šestih vsebinskih sklopov. Drugi imajo naslov Spomini v ljudeh, Spomini v predmetih, Šege ob cerkvenih praznikih, Benečija – izročilo v lesu in kamnu ter V svet za kruhom. Velik del ljubiteljskih zbirk je znanih in jih najdemo tudi v vodniku po zamejskih zbirkah od Alp do Krasa Zborzbirk, vendar jih Ilich predstavlja na poseben, živ način prek pogovora z zbiralci oz. varuhi ter natančnim in pronicljivim opazovanjem. Številne zgodbe so prav presenetljive, recimo o knjižnici izseljenskega dokumentarnega gradiva Studia Slovenica Janeza Arneža v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani, o posebni energiji Palčave šiše v Plešcih pri Čabru, ki jo je Marko Smole, prapravnuk prvih lastnikov s priimkom Čop, iz nekdanje gostilne in hotela spremenil v središče etnološkega in drugega kulturnega dogajanja, Marco Manin pa je odkril zapuščino svojega prapradeda Josipa Pangerca, pomembnega slovenskega politika in gospodarstvenika v Dolini pri Trstu. Prav razveseljivo je, da se potomci v tretjem in četrtem kolenu zavedajo delovanja in življenja daljnih prednikov. Presenetljivo in razveseljivo je, da se je slovenska kulturna dediščina ohranila tudi tam, kjer slovenskih šol niso nikoli imeli, npr. v Terski in Kanalski dolini. Tam je trdoživost res bila potrebna, kar je Ilichu v pričujoči knjigi zelo uspelo prikazati na stvaren in zanimiv način.
Avtor recenzije: Milan Vogel
Bere: Lidija Hartman
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
V lepo prispodobo o kruhu je Iztok Ilich ujel svojo potrebo po raziskovanju in varovanju slovenske kulturne dediščine v knjigi Brezmejna Slovenija. Trdoživost ljudskega izročila. Takole piše: ”Brez skorje kruh ne bi bil kruh! Osnovno živilo z mehko, slastno sredico. Testo bi se razlezlo v brezobličen močnik, če ga v ognju ne bi obdal čvrst ovoj. Tako tudi robovi sveta, na katerem ljudje še govorijo in mislijo slovensko, že od nekdaj kot skorja varujejo mehko sredico. Osrednjo deželo, nekdanjo Kranjsko, ki bi jo bilo brez Primorske, Koroške, Štajerske in Prekmurja veliko premalo za državo, kakršno imamo.” Velik del besedila in zelo bogatega fotografskega gradiva, ujetega skozi njegov in ženin objektiv, se tako nanaša prav na kraje v zamejstvu. Obsežno in tudi za oko lepo delo je dopolnitev in nadgradnja avtorjeve knjige Varuhi izročila: naša kulturna dediščina v dobrih rokah, ki jo je leta 2014 izdala celovška Mohorjeva družba. Treba je še reči, da je knjiga nastala brez vsakršne finančne pomoči, tako rekoč na družinske stroške in za lastno dušo. Čeprav Ilich po izobrazbi ni etnolog, se je s svojim pisanjem in urednikovanjem tesno ukoreninil v etnološki stroki.
Predgovor je napisala etnologinja dr. Nena Židov in opozorila, da se v delu “prepleta več vsebin, poleg etnoloških predvsem zgodovinske in jezikovne, posebno mesto pa pripada varuhom izročila; iz njihovih pripovedi izvemo, od kdaj, kako in zakaj se ukvarjajo z varovanjem in predstavljanjem dediščine svojih prednikov, kako se ta prenaša iz roda v rod in kaj jim to pomeni … V knjigi spoznamo tudi tiste zamejce, ki se zavestno trudijo ohranjati slovenski jezik ter drugo nesnovno in snovno dediščino svojih prednikov.” Dodajmo, da avtor opozarja na posebnosti slovenskega jezika v posameznih krajih in zapisuje številne narečne izraze in sinonime, zato je delo lahko bogat vir tudi jezikoslovcem. Jezik je zanj namreč temelj nesnovne dediščine in identitete. Pri tem se opira na pesnika Marka Kravosa, ki pravi, da domače narečje ni denar, pač pa sol in da je domača govorica tako vsakdanja in potrebna, da radi pozabimo nanjo, Je kot sol in sprašuje se, ali bi bilo morje brez soli še morje. Ilich z velikim veseljem opaža vse večjo zavest in zavedanje slovenstva pri ljudeh, ki se niso izšolali za varuhe snovne in nesnovne kulturne dediščine; ki od tega ne živijo, so zaradi tega včasih tudi napadani ali zasmehovani, a vedo, da je to del identitete, zato stara šara ni za v ogenj ali prodajo prekupčevalcem. Avtor se je k posameznim pripovedovalcem, zbirkam in dogodkom vračal po večkrat, iz letnic ob zapisih in fotografijah pa je mogoče razbrati, da jih je največ nastalo od leta 2011 do 2017.
Z jezikom smo je tudi naslov prvega od šestih vsebinskih sklopov. Drugi imajo naslov Spomini v ljudeh, Spomini v predmetih, Šege ob cerkvenih praznikih, Benečija – izročilo v lesu in kamnu ter V svet za kruhom. Velik del ljubiteljskih zbirk je znanih in jih najdemo tudi v vodniku po zamejskih zbirkah od Alp do Krasa Zborzbirk, vendar jih Ilich predstavlja na poseben, živ način prek pogovora z zbiralci oz. varuhi ter natančnim in pronicljivim opazovanjem. Številne zgodbe so prav presenetljive, recimo o knjižnici izseljenskega dokumentarnega gradiva Studia Slovenica Janeza Arneža v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani, o posebni energiji Palčave šiše v Plešcih pri Čabru, ki jo je Marko Smole, prapravnuk prvih lastnikov s priimkom Čop, iz nekdanje gostilne in hotela spremenil v središče etnološkega in drugega kulturnega dogajanja, Marco Manin pa je odkril zapuščino svojega prapradeda Josipa Pangerca, pomembnega slovenskega politika in gospodarstvenika v Dolini pri Trstu. Prav razveseljivo je, da se potomci v tretjem in četrtem kolenu zavedajo delovanja in življenja daljnih prednikov. Presenetljivo in razveseljivo je, da se je slovenska kulturna dediščina ohranila tudi tam, kjer slovenskih šol niso nikoli imeli, npr. v Terski in Kanalski dolini. Tam je trdoživost res bila potrebna, kar je Ilichu v pričujoči knjigi zelo uspelo prikazati na stvaren in zanimiv način.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin
Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk
Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan
Neveljaven email naslov