Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek
Ljubljana : Beletrina, 2018
Tadej Golob, avtor raznolikih besedil (med njimi tudi s kresnikom nagrajenega romana Svinjske nogice in kriminalne uspešnice Jezero), je napisal že biografije Petra Vilfana, Zorana Predina, Gorana Dragića in drugih, torej je v tej zvrsti tako rekoč doma. Pa vendar knjiga o igralki Mileni Zupančič s posrečenim naslovom Kot bi Luna padla na Zemljo presega biografske okvire. Z njo smo dobili podobno dragoceno pisanje, kot je bil pred leti biografski roman Vesne Milek o Borisu Cavazzi. Golobu se je posrečilo, da je stopil v ozadje, se naredil praktično nevidnega, tako da zveni, kot bi ga napisala ali nekje ob kavi pripovedovala Milena sama – spontano, radoživo, prepričljivo, humorno, grenko, na trenutke ogorčeno, tu in tam poredno, celo prikupno zmedeno.
Kot bi Luna padla na Zemljo je veličastna hvalnica nekega življenja, ubesedena brez vsakršne hvale; živahen popis navidezno brez vsakega reda nametanih dogodkov, ki tvorijo smiselno celoto; svojevrstno gledališko besedilo za enega igralca, ki hkrati diši po romanu in filmskem scenariju. Povrh vsega je to zelo univerzalna knjiga – ni treba, da se bralec posebej navdušuje nad filmom ali gledališčem, niti ne nad Mileno Zupančič, da bi ga besedilo pritegnilo, saj njen poklic še zdaleč ne omejuje njenih zanimanj in širine duha. Z Golobom sta se strinjala, da zapisovanje njenega življenja nikakor ne more biti kronološko in njuni pogovori so se po nekajmesečnem tipanju začeli združevati v neposreden, z gorenjsko sintakso obarvan monolog, razdeljen na poglavja s posrečenimi naslovi, kot so: Ponoči se lobanje kotalajo sem in tja, Kavke vahtat, Kraljestvo za cigareto, Z rdečo lučko v popku ali Križem svet … Vmes so smiselno vpletene še izpovedi igralki najbližjih in najpomembnejših ljudi: Radka Poliča, Dušana Jovanovića, hčerke Maše in Toneta Partljiča.
Knjiga Kot bi Luna padla na Zemljo se prav netipično začenja na pokopališču, saj ima Milena Zupančič pokopališča preprosto rada in se na njih dobro počuti. Tudi zaključi se zelo originalno in dramatično, s kratko, napeto epizodo, ki bi se lahko usodno končala, če ne bi, kot pravi sama, “Bog ornk roko nad njo držal”. Vmes pa je vsega: takšnega in drugačnega teatra, snemanj in gostovanj, ljubezni in druženja, domačega kraja in potovanj, družine, prijateljev in gledaliških kolegov, družbenih uvidov in dilem sodobnega sveta, ves čas s tankočutnim posluhom za naravo in sočloveka. Zupančičeva priznava, da ni govora, da bi se njen dan začel brez razredčenega jabolčnega kisa, ki ga dela sama, pa turške kave, kasneje še neskafeja in seveda nekaj cigaret. Nostalgično se spominja časov, ko ni bilo mobilnih telefonov in so njihovo delo opravljali Kava, Slon in Šumi.
“Viseli smo v Kavi na Nazorjevi, kamor je šel človek, če je bil s kom domenjen, če je koga iskal, ker ga je tam zanesljivo srečal, ali pa kar tako.”
Tudi rumenega tiska v njeni mladosti ni bilo toliko in tudi ne poplave kvazi ‘zvezd’.
“Nismo bili popularni, ker bi se po časopisih pojavljale naše slikice, kako se držimo za roke, pa kam gremo na počitnice ipd., popularni smo bili zaradi svojega dela.”
V knjigi razgalja tudi gledališke mite:
“Ko zavesa pade, je konec. To, da nosiš lik še naprej s seboj, je izmišljija. To, kar igralci počnemo, ni vživljanje. V lik vstopamo z igralsko tehniko in, vsaj jaz, s pomočjo čustvenega spomina. Vstopiš v neko drugo usodo in se ji popolnoma posvetiš.”
Kot igralko, ki je pripadala srečni generaciji s širokim, razgibanim prostorom in je ogromno delala po vsej Jugoslaviji, jo je razpad države močno prizadel.
“Bilo mi je, kot bi mi v veliki hiši, v kateri sem se lahko sprehajala iz sobe v sobo, omejili gibanje zgolj na kuhinjo.”
Ob odhodu igralskega kolega Rade Šerbedžija v Hollywood razmišlja, kako si lahko odličen igralec le v okolju, kjer poznaš mentaliteto ljudi in njihova čustva.
“Lahko se naučiš tujega jezika, celo perfektno, čeprav ga nikoli ne boš govoril tako kot domačini, ampak o vlogi boš razmišljal pa po slovensko. To je zmeraj hendikep.”
Občuduje drevesa, saj se ji zdi, da človek laže diha, tudi če jih samo gleda.
“Grozno se mi zdi, če kakšnega posekajo, pa čeprav ni moje. Silno trpim ob tem.”
Razgovori se o potovanjih: če nekaj časa ne potuje, postane zoprna, sama sebi gre na živce.
“Povsod se imam lepo in ko me kdo vpraša, kje mi je bilo najlepše, težko odgovorim. Že ko grem, se odločim, da mi bo lepo.”
Trinajstletno poslanstvo pri Unicefu je bilo zanjo zelo pomembna in velika izkušnja.
“Gledališče je fantazija, revščina, trpljenje in trpinčenje, ki sem jih opazovala kot Unicefova ambasadorka, pa so realnost, in to dvoje sem popolnoma ločila.”
Kot bi Luna padla na Zemljo je odlična biografija izjemne ženske in človeka, knjiga, ki navduši tako po vsebinski kot po slogovni plati in je praktično neodložljiva. Žal je veliko manj navdušujoča njena tehnična izvedba: skoraj štiristo strani debelo knjigo je zaradi neprimerne vezave zelo težko držati odprto, tako da je njeno branje precej oteženo in neudobno. Upam, da bo ta nevšečnost ob (zelo verjetnem) ponatisu popravljena.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek
Ljubljana : Beletrina, 2018
Tadej Golob, avtor raznolikih besedil (med njimi tudi s kresnikom nagrajenega romana Svinjske nogice in kriminalne uspešnice Jezero), je napisal že biografije Petra Vilfana, Zorana Predina, Gorana Dragića in drugih, torej je v tej zvrsti tako rekoč doma. Pa vendar knjiga o igralki Mileni Zupančič s posrečenim naslovom Kot bi Luna padla na Zemljo presega biografske okvire. Z njo smo dobili podobno dragoceno pisanje, kot je bil pred leti biografski roman Vesne Milek o Borisu Cavazzi. Golobu se je posrečilo, da je stopil v ozadje, se naredil praktično nevidnega, tako da zveni, kot bi ga napisala ali nekje ob kavi pripovedovala Milena sama – spontano, radoživo, prepričljivo, humorno, grenko, na trenutke ogorčeno, tu in tam poredno, celo prikupno zmedeno.
Kot bi Luna padla na Zemljo je veličastna hvalnica nekega življenja, ubesedena brez vsakršne hvale; živahen popis navidezno brez vsakega reda nametanih dogodkov, ki tvorijo smiselno celoto; svojevrstno gledališko besedilo za enega igralca, ki hkrati diši po romanu in filmskem scenariju. Povrh vsega je to zelo univerzalna knjiga – ni treba, da se bralec posebej navdušuje nad filmom ali gledališčem, niti ne nad Mileno Zupančič, da bi ga besedilo pritegnilo, saj njen poklic še zdaleč ne omejuje njenih zanimanj in širine duha. Z Golobom sta se strinjala, da zapisovanje njenega življenja nikakor ne more biti kronološko in njuni pogovori so se po nekajmesečnem tipanju začeli združevati v neposreden, z gorenjsko sintakso obarvan monolog, razdeljen na poglavja s posrečenimi naslovi, kot so: Ponoči se lobanje kotalajo sem in tja, Kavke vahtat, Kraljestvo za cigareto, Z rdečo lučko v popku ali Križem svet … Vmes so smiselno vpletene še izpovedi igralki najbližjih in najpomembnejših ljudi: Radka Poliča, Dušana Jovanovića, hčerke Maše in Toneta Partljiča.
Knjiga Kot bi Luna padla na Zemljo se prav netipično začenja na pokopališču, saj ima Milena Zupančič pokopališča preprosto rada in se na njih dobro počuti. Tudi zaključi se zelo originalno in dramatično, s kratko, napeto epizodo, ki bi se lahko usodno končala, če ne bi, kot pravi sama, “Bog ornk roko nad njo držal”. Vmes pa je vsega: takšnega in drugačnega teatra, snemanj in gostovanj, ljubezni in druženja, domačega kraja in potovanj, družine, prijateljev in gledaliških kolegov, družbenih uvidov in dilem sodobnega sveta, ves čas s tankočutnim posluhom za naravo in sočloveka. Zupančičeva priznava, da ni govora, da bi se njen dan začel brez razredčenega jabolčnega kisa, ki ga dela sama, pa turške kave, kasneje še neskafeja in seveda nekaj cigaret. Nostalgično se spominja časov, ko ni bilo mobilnih telefonov in so njihovo delo opravljali Kava, Slon in Šumi.
“Viseli smo v Kavi na Nazorjevi, kamor je šel človek, če je bil s kom domenjen, če je koga iskal, ker ga je tam zanesljivo srečal, ali pa kar tako.”
Tudi rumenega tiska v njeni mladosti ni bilo toliko in tudi ne poplave kvazi ‘zvezd’.
“Nismo bili popularni, ker bi se po časopisih pojavljale naše slikice, kako se držimo za roke, pa kam gremo na počitnice ipd., popularni smo bili zaradi svojega dela.”
V knjigi razgalja tudi gledališke mite:
“Ko zavesa pade, je konec. To, da nosiš lik še naprej s seboj, je izmišljija. To, kar igralci počnemo, ni vživljanje. V lik vstopamo z igralsko tehniko in, vsaj jaz, s pomočjo čustvenega spomina. Vstopiš v neko drugo usodo in se ji popolnoma posvetiš.”
Kot igralko, ki je pripadala srečni generaciji s širokim, razgibanim prostorom in je ogromno delala po vsej Jugoslaviji, jo je razpad države močno prizadel.
“Bilo mi je, kot bi mi v veliki hiši, v kateri sem se lahko sprehajala iz sobe v sobo, omejili gibanje zgolj na kuhinjo.”
Ob odhodu igralskega kolega Rade Šerbedžija v Hollywood razmišlja, kako si lahko odličen igralec le v okolju, kjer poznaš mentaliteto ljudi in njihova čustva.
“Lahko se naučiš tujega jezika, celo perfektno, čeprav ga nikoli ne boš govoril tako kot domačini, ampak o vlogi boš razmišljal pa po slovensko. To je zmeraj hendikep.”
Občuduje drevesa, saj se ji zdi, da človek laže diha, tudi če jih samo gleda.
“Grozno se mi zdi, če kakšnega posekajo, pa čeprav ni moje. Silno trpim ob tem.”
Razgovori se o potovanjih: če nekaj časa ne potuje, postane zoprna, sama sebi gre na živce.
“Povsod se imam lepo in ko me kdo vpraša, kje mi je bilo najlepše, težko odgovorim. Že ko grem, se odločim, da mi bo lepo.”
Trinajstletno poslanstvo pri Unicefu je bilo zanjo zelo pomembna in velika izkušnja.
“Gledališče je fantazija, revščina, trpljenje in trpinčenje, ki sem jih opazovala kot Unicefova ambasadorka, pa so realnost, in to dvoje sem popolnoma ločila.”
Kot bi Luna padla na Zemljo je odlična biografija izjemne ženske in človeka, knjiga, ki navduši tako po vsebinski kot po slogovni plati in je praktično neodložljiva. Žal je veliko manj navdušujoča njena tehnična izvedba: skoraj štiristo strani debelo knjigo je zaradi neprimerne vezave zelo težko držati odprto, tako da je njeno branje precej oteženo in neudobno. Upam, da bo ta nevšečnost ob (zelo verjetnem) ponatisu popravljena.
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
Neveljaven email naslov