Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek
Ljubljana : Beletrina, 2018
Tadej Golob, avtor raznolikih besedil (med njimi tudi s kresnikom nagrajenega romana Svinjske nogice in kriminalne uspešnice Jezero), je napisal že biografije Petra Vilfana, Zorana Predina, Gorana Dragića in drugih, torej je v tej zvrsti tako rekoč doma. Pa vendar knjiga o igralki Mileni Zupančič s posrečenim naslovom Kot bi Luna padla na Zemljo presega biografske okvire. Z njo smo dobili podobno dragoceno pisanje, kot je bil pred leti biografski roman Vesne Milek o Borisu Cavazzi. Golobu se je posrečilo, da je stopil v ozadje, se naredil praktično nevidnega, tako da zveni, kot bi ga napisala ali nekje ob kavi pripovedovala Milena sama – spontano, radoživo, prepričljivo, humorno, grenko, na trenutke ogorčeno, tu in tam poredno, celo prikupno zmedeno.
Kot bi Luna padla na Zemljo je veličastna hvalnica nekega življenja, ubesedena brez vsakršne hvale; živahen popis navidezno brez vsakega reda nametanih dogodkov, ki tvorijo smiselno celoto; svojevrstno gledališko besedilo za enega igralca, ki hkrati diši po romanu in filmskem scenariju. Povrh vsega je to zelo univerzalna knjiga – ni treba, da se bralec posebej navdušuje nad filmom ali gledališčem, niti ne nad Mileno Zupančič, da bi ga besedilo pritegnilo, saj njen poklic še zdaleč ne omejuje njenih zanimanj in širine duha. Z Golobom sta se strinjala, da zapisovanje njenega življenja nikakor ne more biti kronološko in njuni pogovori so se po nekajmesečnem tipanju začeli združevati v neposreden, z gorenjsko sintakso obarvan monolog, razdeljen na poglavja s posrečenimi naslovi, kot so: Ponoči se lobanje kotalajo sem in tja, Kavke vahtat, Kraljestvo za cigareto, Z rdečo lučko v popku ali Križem svet … Vmes so smiselno vpletene še izpovedi igralki najbližjih in najpomembnejših ljudi: Radka Poliča, Dušana Jovanovića, hčerke Maše in Toneta Partljiča.
Knjiga Kot bi Luna padla na Zemljo se prav netipično začenja na pokopališču, saj ima Milena Zupančič pokopališča preprosto rada in se na njih dobro počuti. Tudi zaključi se zelo originalno in dramatično, s kratko, napeto epizodo, ki bi se lahko usodno končala, če ne bi, kot pravi sama, “Bog ornk roko nad njo držal”. Vmes pa je vsega: takšnega in drugačnega teatra, snemanj in gostovanj, ljubezni in druženja, domačega kraja in potovanj, družine, prijateljev in gledaliških kolegov, družbenih uvidov in dilem sodobnega sveta, ves čas s tankočutnim posluhom za naravo in sočloveka. Zupančičeva priznava, da ni govora, da bi se njen dan začel brez razredčenega jabolčnega kisa, ki ga dela sama, pa turške kave, kasneje še neskafeja in seveda nekaj cigaret. Nostalgično se spominja časov, ko ni bilo mobilnih telefonov in so njihovo delo opravljali Kava, Slon in Šumi.
“Viseli smo v Kavi na Nazorjevi, kamor je šel človek, če je bil s kom domenjen, če je koga iskal, ker ga je tam zanesljivo srečal, ali pa kar tako.”
Tudi rumenega tiska v njeni mladosti ni bilo toliko in tudi ne poplave kvazi ‘zvezd’.
“Nismo bili popularni, ker bi se po časopisih pojavljale naše slikice, kako se držimo za roke, pa kam gremo na počitnice ipd., popularni smo bili zaradi svojega dela.”
V knjigi razgalja tudi gledališke mite:
“Ko zavesa pade, je konec. To, da nosiš lik še naprej s seboj, je izmišljija. To, kar igralci počnemo, ni vživljanje. V lik vstopamo z igralsko tehniko in, vsaj jaz, s pomočjo čustvenega spomina. Vstopiš v neko drugo usodo in se ji popolnoma posvetiš.”
Kot igralko, ki je pripadala srečni generaciji s širokim, razgibanim prostorom in je ogromno delala po vsej Jugoslaviji, jo je razpad države močno prizadel.
“Bilo mi je, kot bi mi v veliki hiši, v kateri sem se lahko sprehajala iz sobe v sobo, omejili gibanje zgolj na kuhinjo.”
Ob odhodu igralskega kolega Rade Šerbedžija v Hollywood razmišlja, kako si lahko odličen igralec le v okolju, kjer poznaš mentaliteto ljudi in njihova čustva.
“Lahko se naučiš tujega jezika, celo perfektno, čeprav ga nikoli ne boš govoril tako kot domačini, ampak o vlogi boš razmišljal pa po slovensko. To je zmeraj hendikep.”
Občuduje drevesa, saj se ji zdi, da človek laže diha, tudi če jih samo gleda.
“Grozno se mi zdi, če kakšnega posekajo, pa čeprav ni moje. Silno trpim ob tem.”
Razgovori se o potovanjih: če nekaj časa ne potuje, postane zoprna, sama sebi gre na živce.
“Povsod se imam lepo in ko me kdo vpraša, kje mi je bilo najlepše, težko odgovorim. Že ko grem, se odločim, da mi bo lepo.”
Trinajstletno poslanstvo pri Unicefu je bilo zanjo zelo pomembna in velika izkušnja.
“Gledališče je fantazija, revščina, trpljenje in trpinčenje, ki sem jih opazovala kot Unicefova ambasadorka, pa so realnost, in to dvoje sem popolnoma ločila.”
Kot bi Luna padla na Zemljo je odlična biografija izjemne ženske in človeka, knjiga, ki navduši tako po vsebinski kot po slogovni plati in je praktično neodložljiva. Žal je veliko manj navdušujoča njena tehnična izvedba: skoraj štiristo strani debelo knjigo je zaradi neprimerne vezave zelo težko držati odprto, tako da je njeno branje precej oteženo in neudobno. Upam, da bo ta nevšečnost ob (zelo verjetnem) ponatisu popravljena.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek
Ljubljana : Beletrina, 2018
Tadej Golob, avtor raznolikih besedil (med njimi tudi s kresnikom nagrajenega romana Svinjske nogice in kriminalne uspešnice Jezero), je napisal že biografije Petra Vilfana, Zorana Predina, Gorana Dragića in drugih, torej je v tej zvrsti tako rekoč doma. Pa vendar knjiga o igralki Mileni Zupančič s posrečenim naslovom Kot bi Luna padla na Zemljo presega biografske okvire. Z njo smo dobili podobno dragoceno pisanje, kot je bil pred leti biografski roman Vesne Milek o Borisu Cavazzi. Golobu se je posrečilo, da je stopil v ozadje, se naredil praktično nevidnega, tako da zveni, kot bi ga napisala ali nekje ob kavi pripovedovala Milena sama – spontano, radoživo, prepričljivo, humorno, grenko, na trenutke ogorčeno, tu in tam poredno, celo prikupno zmedeno.
Kot bi Luna padla na Zemljo je veličastna hvalnica nekega življenja, ubesedena brez vsakršne hvale; živahen popis navidezno brez vsakega reda nametanih dogodkov, ki tvorijo smiselno celoto; svojevrstno gledališko besedilo za enega igralca, ki hkrati diši po romanu in filmskem scenariju. Povrh vsega je to zelo univerzalna knjiga – ni treba, da se bralec posebej navdušuje nad filmom ali gledališčem, niti ne nad Mileno Zupančič, da bi ga besedilo pritegnilo, saj njen poklic še zdaleč ne omejuje njenih zanimanj in širine duha. Z Golobom sta se strinjala, da zapisovanje njenega življenja nikakor ne more biti kronološko in njuni pogovori so se po nekajmesečnem tipanju začeli združevati v neposreden, z gorenjsko sintakso obarvan monolog, razdeljen na poglavja s posrečenimi naslovi, kot so: Ponoči se lobanje kotalajo sem in tja, Kavke vahtat, Kraljestvo za cigareto, Z rdečo lučko v popku ali Križem svet … Vmes so smiselno vpletene še izpovedi igralki najbližjih in najpomembnejših ljudi: Radka Poliča, Dušana Jovanovića, hčerke Maše in Toneta Partljiča.
Knjiga Kot bi Luna padla na Zemljo se prav netipično začenja na pokopališču, saj ima Milena Zupančič pokopališča preprosto rada in se na njih dobro počuti. Tudi zaključi se zelo originalno in dramatično, s kratko, napeto epizodo, ki bi se lahko usodno končala, če ne bi, kot pravi sama, “Bog ornk roko nad njo držal”. Vmes pa je vsega: takšnega in drugačnega teatra, snemanj in gostovanj, ljubezni in druženja, domačega kraja in potovanj, družine, prijateljev in gledaliških kolegov, družbenih uvidov in dilem sodobnega sveta, ves čas s tankočutnim posluhom za naravo in sočloveka. Zupančičeva priznava, da ni govora, da bi se njen dan začel brez razredčenega jabolčnega kisa, ki ga dela sama, pa turške kave, kasneje še neskafeja in seveda nekaj cigaret. Nostalgično se spominja časov, ko ni bilo mobilnih telefonov in so njihovo delo opravljali Kava, Slon in Šumi.
“Viseli smo v Kavi na Nazorjevi, kamor je šel človek, če je bil s kom domenjen, če je koga iskal, ker ga je tam zanesljivo srečal, ali pa kar tako.”
Tudi rumenega tiska v njeni mladosti ni bilo toliko in tudi ne poplave kvazi ‘zvezd’.
“Nismo bili popularni, ker bi se po časopisih pojavljale naše slikice, kako se držimo za roke, pa kam gremo na počitnice ipd., popularni smo bili zaradi svojega dela.”
V knjigi razgalja tudi gledališke mite:
“Ko zavesa pade, je konec. To, da nosiš lik še naprej s seboj, je izmišljija. To, kar igralci počnemo, ni vživljanje. V lik vstopamo z igralsko tehniko in, vsaj jaz, s pomočjo čustvenega spomina. Vstopiš v neko drugo usodo in se ji popolnoma posvetiš.”
Kot igralko, ki je pripadala srečni generaciji s širokim, razgibanim prostorom in je ogromno delala po vsej Jugoslaviji, jo je razpad države močno prizadel.
“Bilo mi je, kot bi mi v veliki hiši, v kateri sem se lahko sprehajala iz sobe v sobo, omejili gibanje zgolj na kuhinjo.”
Ob odhodu igralskega kolega Rade Šerbedžija v Hollywood razmišlja, kako si lahko odličen igralec le v okolju, kjer poznaš mentaliteto ljudi in njihova čustva.
“Lahko se naučiš tujega jezika, celo perfektno, čeprav ga nikoli ne boš govoril tako kot domačini, ampak o vlogi boš razmišljal pa po slovensko. To je zmeraj hendikep.”
Občuduje drevesa, saj se ji zdi, da človek laže diha, tudi če jih samo gleda.
“Grozno se mi zdi, če kakšnega posekajo, pa čeprav ni moje. Silno trpim ob tem.”
Razgovori se o potovanjih: če nekaj časa ne potuje, postane zoprna, sama sebi gre na živce.
“Povsod se imam lepo in ko me kdo vpraša, kje mi je bilo najlepše, težko odgovorim. Že ko grem, se odločim, da mi bo lepo.”
Trinajstletno poslanstvo pri Unicefu je bilo zanjo zelo pomembna in velika izkušnja.
“Gledališče je fantazija, revščina, trpljenje in trpinčenje, ki sem jih opazovala kot Unicefova ambasadorka, pa so realnost, in to dvoje sem popolnoma ločila.”
Kot bi Luna padla na Zemljo je odlična biografija izjemne ženske in človeka, knjiga, ki navduši tako po vsebinski kot po slogovni plati in je praktično neodložljiva. Žal je veliko manj navdušujoča njena tehnična izvedba: skoraj štiristo strani debelo knjigo je zaradi neprimerne vezave zelo težko držati odprto, tako da je njeno branje precej oteženo in neudobno. Upam, da bo ta nevšečnost ob (zelo verjetnem) ponatisu popravljena.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič
Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.
Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)
Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Neveljaven email naslov