Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek
Ljubljana : Beletrina, 2018
Tadej Golob, avtor raznolikih besedil (med njimi tudi s kresnikom nagrajenega romana Svinjske nogice in kriminalne uspešnice Jezero), je napisal že biografije Petra Vilfana, Zorana Predina, Gorana Dragića in drugih, torej je v tej zvrsti tako rekoč doma. Pa vendar knjiga o igralki Mileni Zupančič s posrečenim naslovom Kot bi Luna padla na Zemljo presega biografske okvire. Z njo smo dobili podobno dragoceno pisanje, kot je bil pred leti biografski roman Vesne Milek o Borisu Cavazzi. Golobu se je posrečilo, da je stopil v ozadje, se naredil praktično nevidnega, tako da zveni, kot bi ga napisala ali nekje ob kavi pripovedovala Milena sama – spontano, radoživo, prepričljivo, humorno, grenko, na trenutke ogorčeno, tu in tam poredno, celo prikupno zmedeno.
Kot bi Luna padla na Zemljo je veličastna hvalnica nekega življenja, ubesedena brez vsakršne hvale; živahen popis navidezno brez vsakega reda nametanih dogodkov, ki tvorijo smiselno celoto; svojevrstno gledališko besedilo za enega igralca, ki hkrati diši po romanu in filmskem scenariju. Povrh vsega je to zelo univerzalna knjiga – ni treba, da se bralec posebej navdušuje nad filmom ali gledališčem, niti ne nad Mileno Zupančič, da bi ga besedilo pritegnilo, saj njen poklic še zdaleč ne omejuje njenih zanimanj in širine duha. Z Golobom sta se strinjala, da zapisovanje njenega življenja nikakor ne more biti kronološko in njuni pogovori so se po nekajmesečnem tipanju začeli združevati v neposreden, z gorenjsko sintakso obarvan monolog, razdeljen na poglavja s posrečenimi naslovi, kot so: Ponoči se lobanje kotalajo sem in tja, Kavke vahtat, Kraljestvo za cigareto, Z rdečo lučko v popku ali Križem svet … Vmes so smiselno vpletene še izpovedi igralki najbližjih in najpomembnejših ljudi: Radka Poliča, Dušana Jovanovića, hčerke Maše in Toneta Partljiča.
Knjiga Kot bi Luna padla na Zemljo se prav netipično začenja na pokopališču, saj ima Milena Zupančič pokopališča preprosto rada in se na njih dobro počuti. Tudi zaključi se zelo originalno in dramatično, s kratko, napeto epizodo, ki bi se lahko usodno končala, če ne bi, kot pravi sama, “Bog ornk roko nad njo držal”. Vmes pa je vsega: takšnega in drugačnega teatra, snemanj in gostovanj, ljubezni in druženja, domačega kraja in potovanj, družine, prijateljev in gledaliških kolegov, družbenih uvidov in dilem sodobnega sveta, ves čas s tankočutnim posluhom za naravo in sočloveka. Zupančičeva priznava, da ni govora, da bi se njen dan začel brez razredčenega jabolčnega kisa, ki ga dela sama, pa turške kave, kasneje še neskafeja in seveda nekaj cigaret. Nostalgično se spominja časov, ko ni bilo mobilnih telefonov in so njihovo delo opravljali Kava, Slon in Šumi.
“Viseli smo v Kavi na Nazorjevi, kamor je šel človek, če je bil s kom domenjen, če je koga iskal, ker ga je tam zanesljivo srečal, ali pa kar tako.”
Tudi rumenega tiska v njeni mladosti ni bilo toliko in tudi ne poplave kvazi ‘zvezd’.
“Nismo bili popularni, ker bi se po časopisih pojavljale naše slikice, kako se držimo za roke, pa kam gremo na počitnice ipd., popularni smo bili zaradi svojega dela.”
V knjigi razgalja tudi gledališke mite:
“Ko zavesa pade, je konec. To, da nosiš lik še naprej s seboj, je izmišljija. To, kar igralci počnemo, ni vživljanje. V lik vstopamo z igralsko tehniko in, vsaj jaz, s pomočjo čustvenega spomina. Vstopiš v neko drugo usodo in se ji popolnoma posvetiš.”
Kot igralko, ki je pripadala srečni generaciji s širokim, razgibanim prostorom in je ogromno delala po vsej Jugoslaviji, jo je razpad države močno prizadel.
“Bilo mi je, kot bi mi v veliki hiši, v kateri sem se lahko sprehajala iz sobe v sobo, omejili gibanje zgolj na kuhinjo.”
Ob odhodu igralskega kolega Rade Šerbedžija v Hollywood razmišlja, kako si lahko odličen igralec le v okolju, kjer poznaš mentaliteto ljudi in njihova čustva.
“Lahko se naučiš tujega jezika, celo perfektno, čeprav ga nikoli ne boš govoril tako kot domačini, ampak o vlogi boš razmišljal pa po slovensko. To je zmeraj hendikep.”
Občuduje drevesa, saj se ji zdi, da človek laže diha, tudi če jih samo gleda.
“Grozno se mi zdi, če kakšnega posekajo, pa čeprav ni moje. Silno trpim ob tem.”
Razgovori se o potovanjih: če nekaj časa ne potuje, postane zoprna, sama sebi gre na živce.
“Povsod se imam lepo in ko me kdo vpraša, kje mi je bilo najlepše, težko odgovorim. Že ko grem, se odločim, da mi bo lepo.”
Trinajstletno poslanstvo pri Unicefu je bilo zanjo zelo pomembna in velika izkušnja.
“Gledališče je fantazija, revščina, trpljenje in trpinčenje, ki sem jih opazovala kot Unicefova ambasadorka, pa so realnost, in to dvoje sem popolnoma ločila.”
Kot bi Luna padla na Zemljo je odlična biografija izjemne ženske in človeka, knjiga, ki navduši tako po vsebinski kot po slogovni plati in je praktično neodložljiva. Žal je veliko manj navdušujoča njena tehnična izvedba: skoraj štiristo strani debelo knjigo je zaradi neprimerne vezave zelo težko držati odprto, tako da je njeno branje precej oteženo in neudobno. Upam, da bo ta nevšečnost ob (zelo verjetnem) ponatisu popravljena.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič
Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek
Ljubljana : Beletrina, 2018
Tadej Golob, avtor raznolikih besedil (med njimi tudi s kresnikom nagrajenega romana Svinjske nogice in kriminalne uspešnice Jezero), je napisal že biografije Petra Vilfana, Zorana Predina, Gorana Dragića in drugih, torej je v tej zvrsti tako rekoč doma. Pa vendar knjiga o igralki Mileni Zupančič s posrečenim naslovom Kot bi Luna padla na Zemljo presega biografske okvire. Z njo smo dobili podobno dragoceno pisanje, kot je bil pred leti biografski roman Vesne Milek o Borisu Cavazzi. Golobu se je posrečilo, da je stopil v ozadje, se naredil praktično nevidnega, tako da zveni, kot bi ga napisala ali nekje ob kavi pripovedovala Milena sama – spontano, radoživo, prepričljivo, humorno, grenko, na trenutke ogorčeno, tu in tam poredno, celo prikupno zmedeno.
Kot bi Luna padla na Zemljo je veličastna hvalnica nekega življenja, ubesedena brez vsakršne hvale; živahen popis navidezno brez vsakega reda nametanih dogodkov, ki tvorijo smiselno celoto; svojevrstno gledališko besedilo za enega igralca, ki hkrati diši po romanu in filmskem scenariju. Povrh vsega je to zelo univerzalna knjiga – ni treba, da se bralec posebej navdušuje nad filmom ali gledališčem, niti ne nad Mileno Zupančič, da bi ga besedilo pritegnilo, saj njen poklic še zdaleč ne omejuje njenih zanimanj in širine duha. Z Golobom sta se strinjala, da zapisovanje njenega življenja nikakor ne more biti kronološko in njuni pogovori so se po nekajmesečnem tipanju začeli združevati v neposreden, z gorenjsko sintakso obarvan monolog, razdeljen na poglavja s posrečenimi naslovi, kot so: Ponoči se lobanje kotalajo sem in tja, Kavke vahtat, Kraljestvo za cigareto, Z rdečo lučko v popku ali Križem svet … Vmes so smiselno vpletene še izpovedi igralki najbližjih in najpomembnejših ljudi: Radka Poliča, Dušana Jovanovića, hčerke Maše in Toneta Partljiča.
Knjiga Kot bi Luna padla na Zemljo se prav netipično začenja na pokopališču, saj ima Milena Zupančič pokopališča preprosto rada in se na njih dobro počuti. Tudi zaključi se zelo originalno in dramatično, s kratko, napeto epizodo, ki bi se lahko usodno končala, če ne bi, kot pravi sama, “Bog ornk roko nad njo držal”. Vmes pa je vsega: takšnega in drugačnega teatra, snemanj in gostovanj, ljubezni in druženja, domačega kraja in potovanj, družine, prijateljev in gledaliških kolegov, družbenih uvidov in dilem sodobnega sveta, ves čas s tankočutnim posluhom za naravo in sočloveka. Zupančičeva priznava, da ni govora, da bi se njen dan začel brez razredčenega jabolčnega kisa, ki ga dela sama, pa turške kave, kasneje še neskafeja in seveda nekaj cigaret. Nostalgično se spominja časov, ko ni bilo mobilnih telefonov in so njihovo delo opravljali Kava, Slon in Šumi.
“Viseli smo v Kavi na Nazorjevi, kamor je šel človek, če je bil s kom domenjen, če je koga iskal, ker ga je tam zanesljivo srečal, ali pa kar tako.”
Tudi rumenega tiska v njeni mladosti ni bilo toliko in tudi ne poplave kvazi ‘zvezd’.
“Nismo bili popularni, ker bi se po časopisih pojavljale naše slikice, kako se držimo za roke, pa kam gremo na počitnice ipd., popularni smo bili zaradi svojega dela.”
V knjigi razgalja tudi gledališke mite:
“Ko zavesa pade, je konec. To, da nosiš lik še naprej s seboj, je izmišljija. To, kar igralci počnemo, ni vživljanje. V lik vstopamo z igralsko tehniko in, vsaj jaz, s pomočjo čustvenega spomina. Vstopiš v neko drugo usodo in se ji popolnoma posvetiš.”
Kot igralko, ki je pripadala srečni generaciji s širokim, razgibanim prostorom in je ogromno delala po vsej Jugoslaviji, jo je razpad države močno prizadel.
“Bilo mi je, kot bi mi v veliki hiši, v kateri sem se lahko sprehajala iz sobe v sobo, omejili gibanje zgolj na kuhinjo.”
Ob odhodu igralskega kolega Rade Šerbedžija v Hollywood razmišlja, kako si lahko odličen igralec le v okolju, kjer poznaš mentaliteto ljudi in njihova čustva.
“Lahko se naučiš tujega jezika, celo perfektno, čeprav ga nikoli ne boš govoril tako kot domačini, ampak o vlogi boš razmišljal pa po slovensko. To je zmeraj hendikep.”
Občuduje drevesa, saj se ji zdi, da človek laže diha, tudi če jih samo gleda.
“Grozno se mi zdi, če kakšnega posekajo, pa čeprav ni moje. Silno trpim ob tem.”
Razgovori se o potovanjih: če nekaj časa ne potuje, postane zoprna, sama sebi gre na živce.
“Povsod se imam lepo in ko me kdo vpraša, kje mi je bilo najlepše, težko odgovorim. Že ko grem, se odločim, da mi bo lepo.”
Trinajstletno poslanstvo pri Unicefu je bilo zanjo zelo pomembna in velika izkušnja.
“Gledališče je fantazija, revščina, trpljenje in trpinčenje, ki sem jih opazovala kot Unicefova ambasadorka, pa so realnost, in to dvoje sem popolnoma ločila.”
Kot bi Luna padla na Zemljo je odlična biografija izjemne ženske in človeka, knjiga, ki navduši tako po vsebinski kot po slogovni plati in je praktično neodložljiva. Žal je veliko manj navdušujoča njena tehnična izvedba: skoraj štiristo strani debelo knjigo je zaradi neprimerne vezave zelo težko držati odprto, tako da je njeno branje precej oteženo in neudobno. Upam, da bo ta nevšečnost ob (zelo verjetnem) ponatisu popravljena.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov