Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj
Bere Lidija Hartman
Celje : Mohorjeva založba, 2017
Alojz Rebula je v romanu Korintski steber zvest temi, ki je značilna za njegov siceršnji literarni opus. Svoje pisateljevanje namreč usmerja v romansiranje zgodovine, tokrat v zgodovinski trenutek druge svetovne vojne, ki je še danes nezaceljena nevralgična točka slovenskega naroda.
Prek romanesknih likov, ki so brez dvoma literarni odmev resničnih osebnosti, saj so v besedilo zakodirane številne sugestije, Rebula prikazuje različna prepričanja in interese, ki so usmerjali ravnanje ljudi med okupacijo. V romanu se tako zvrsti skoraj celotna idejna tipologija: izpričani katoliški socialisti, komunisti, predstavniki duhovščine, posamezniki, zbrani okrog glasila katoliškega dijaštva Zora, domobranci in drugi. Iz skiciranja odločitev in dejanj tega razpona likov presevajo pisateljeve preference in simpatije. Najočitneje sta jih deležna globoko verni zdravnik dr. Kruhovar, ki nasprotuje vsaki uporabi sile in vztraja pri svoji politični nevtralnosti in pokončni drži, in katoliški socialist Stanko Kamnikar, ki po deportaciji v Gonars in Novaro pobegne v Švico, od koder se v Slovenijo vrne s precej naivno utopično idejo, upanjem, da bo pripomogel k spravi med partizani in domobranci.
Vsebinsko se torej delo, čeprav gre za vojni čas, osredotoča na politično in ideološko zakulisje. Najizraziteje se pisatelj posveča položaju katoliškega socializma znotraj Osvobodilne fronte, posledično pa tematizira tudi neubranost in idejne odtenke katoliškega socializma nasploh ter prijeme komunistov v tihi revoluciji – denimo pritiske na med katoliki uglednega dr. Kruhovarja, od katerega želi vrh Osvobodilne fronte javno potrditev svojih povojnih aspiracij in medvojnih dosežkov.
Linija zgodbe romana je zasekana in temelji na pojavnosti določenih likov, ki v intervalih prihajajo do besede. Téži, ki je v romanu idejno prenesena na like, doda svoje tudi slogovno poudarjena dialoškost tretjeosebne pripovedi. Iz profiliranja protagonistov pa sicer veje togost. Eno izmed hipotetičnih razlag bi lahko utemeljili na tem, da z ozirom na fikcijsko preslikavo avtorjevega dojemanja realnih osebnosti in medvojnega dogajanja prihaja v ospredje želena etična in spoznavna učinkovina literarnega dela, estetska pa je zanemarjena.
V začetni sliki romana Rebula popelje bralca med študente klasične filologije in med njimi izpostavi pobožna sošolca Stanka Kamnikarja in Roka Lipovarja, simpatizerja Zore. Pomembnost te slike, ki s svojim odmevom strukturno zaokroži roman, se izkaže šele proti izteku. Pisatelj se ob koncu namreč ciklično vrne k likoma – katoliškemu socialistu Kamnikarju, ki je pozdravljal upor, in zdaj domobranskemu oficirju Lipovarju – ki sta pripravljena tvegati za poskus sprave in prekinitev bratomornih obračunavanj. A usoda korintskega stebra iz naslova romana, ki po besedah Kamnikarja kot pokončni sloki stolp iz črnega marmorja simbolizira upor naroda, nanj poveznjena ornamentalna košarica rož pa je simbol sprave, postane dokončna, ko padeta pod streli.
Korintski steber je prej kot roman o spravi literarna obravnava hotenj in političnih opredelitev slovenskega katolištva med okupacijo. Kljub potencialu, ki ga ima obravnavana vsebina za premišljen in večplastni prikaz, pa se delo – ob pomanjkanju izrazitejše zgodbene niti in posledično ob prenosu teže na literarne like, ki pa je zaradi poudarjene teznosti, skope psihološke slike in površinskosti ne vzdržijo – tudi samo sesede.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj
Bere Lidija Hartman
Celje : Mohorjeva založba, 2017
Alojz Rebula je v romanu Korintski steber zvest temi, ki je značilna za njegov siceršnji literarni opus. Svoje pisateljevanje namreč usmerja v romansiranje zgodovine, tokrat v zgodovinski trenutek druge svetovne vojne, ki je še danes nezaceljena nevralgična točka slovenskega naroda.
Prek romanesknih likov, ki so brez dvoma literarni odmev resničnih osebnosti, saj so v besedilo zakodirane številne sugestije, Rebula prikazuje različna prepričanja in interese, ki so usmerjali ravnanje ljudi med okupacijo. V romanu se tako zvrsti skoraj celotna idejna tipologija: izpričani katoliški socialisti, komunisti, predstavniki duhovščine, posamezniki, zbrani okrog glasila katoliškega dijaštva Zora, domobranci in drugi. Iz skiciranja odločitev in dejanj tega razpona likov presevajo pisateljeve preference in simpatije. Najočitneje sta jih deležna globoko verni zdravnik dr. Kruhovar, ki nasprotuje vsaki uporabi sile in vztraja pri svoji politični nevtralnosti in pokončni drži, in katoliški socialist Stanko Kamnikar, ki po deportaciji v Gonars in Novaro pobegne v Švico, od koder se v Slovenijo vrne s precej naivno utopično idejo, upanjem, da bo pripomogel k spravi med partizani in domobranci.
Vsebinsko se torej delo, čeprav gre za vojni čas, osredotoča na politično in ideološko zakulisje. Najizraziteje se pisatelj posveča položaju katoliškega socializma znotraj Osvobodilne fronte, posledično pa tematizira tudi neubranost in idejne odtenke katoliškega socializma nasploh ter prijeme komunistov v tihi revoluciji – denimo pritiske na med katoliki uglednega dr. Kruhovarja, od katerega želi vrh Osvobodilne fronte javno potrditev svojih povojnih aspiracij in medvojnih dosežkov.
Linija zgodbe romana je zasekana in temelji na pojavnosti določenih likov, ki v intervalih prihajajo do besede. Téži, ki je v romanu idejno prenesena na like, doda svoje tudi slogovno poudarjena dialoškost tretjeosebne pripovedi. Iz profiliranja protagonistov pa sicer veje togost. Eno izmed hipotetičnih razlag bi lahko utemeljili na tem, da z ozirom na fikcijsko preslikavo avtorjevega dojemanja realnih osebnosti in medvojnega dogajanja prihaja v ospredje želena etična in spoznavna učinkovina literarnega dela, estetska pa je zanemarjena.
V začetni sliki romana Rebula popelje bralca med študente klasične filologije in med njimi izpostavi pobožna sošolca Stanka Kamnikarja in Roka Lipovarja, simpatizerja Zore. Pomembnost te slike, ki s svojim odmevom strukturno zaokroži roman, se izkaže šele proti izteku. Pisatelj se ob koncu namreč ciklično vrne k likoma – katoliškemu socialistu Kamnikarju, ki je pozdravljal upor, in zdaj domobranskemu oficirju Lipovarju – ki sta pripravljena tvegati za poskus sprave in prekinitev bratomornih obračunavanj. A usoda korintskega stebra iz naslova romana, ki po besedah Kamnikarja kot pokončni sloki stolp iz črnega marmorja simbolizira upor naroda, nanj poveznjena ornamentalna košarica rož pa je simbol sprave, postane dokončna, ko padeta pod streli.
Korintski steber je prej kot roman o spravi literarna obravnava hotenj in političnih opredelitev slovenskega katolištva med okupacijo. Kljub potencialu, ki ga ima obravnavana vsebina za premišljen in večplastni prikaz, pa se delo – ob pomanjkanju izrazitejše zgodbene niti in posledično ob prenosu teže na literarne like, ki pa je zaradi poudarjene teznosti, skope psihološke slike in površinskosti ne vzdržijo – tudi samo sesede.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov