Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj
Bere Lidija Hartman
Celje : Mohorjeva založba, 2017
Alojz Rebula je v romanu Korintski steber zvest temi, ki je značilna za njegov siceršnji literarni opus. Svoje pisateljevanje namreč usmerja v romansiranje zgodovine, tokrat v zgodovinski trenutek druge svetovne vojne, ki je še danes nezaceljena nevralgična točka slovenskega naroda.
Prek romanesknih likov, ki so brez dvoma literarni odmev resničnih osebnosti, saj so v besedilo zakodirane številne sugestije, Rebula prikazuje različna prepričanja in interese, ki so usmerjali ravnanje ljudi med okupacijo. V romanu se tako zvrsti skoraj celotna idejna tipologija: izpričani katoliški socialisti, komunisti, predstavniki duhovščine, posamezniki, zbrani okrog glasila katoliškega dijaštva Zora, domobranci in drugi. Iz skiciranja odločitev in dejanj tega razpona likov presevajo pisateljeve preference in simpatije. Najočitneje sta jih deležna globoko verni zdravnik dr. Kruhovar, ki nasprotuje vsaki uporabi sile in vztraja pri svoji politični nevtralnosti in pokončni drži, in katoliški socialist Stanko Kamnikar, ki po deportaciji v Gonars in Novaro pobegne v Švico, od koder se v Slovenijo vrne s precej naivno utopično idejo, upanjem, da bo pripomogel k spravi med partizani in domobranci.
Vsebinsko se torej delo, čeprav gre za vojni čas, osredotoča na politično in ideološko zakulisje. Najizraziteje se pisatelj posveča položaju katoliškega socializma znotraj Osvobodilne fronte, posledično pa tematizira tudi neubranost in idejne odtenke katoliškega socializma nasploh ter prijeme komunistov v tihi revoluciji – denimo pritiske na med katoliki uglednega dr. Kruhovarja, od katerega želi vrh Osvobodilne fronte javno potrditev svojih povojnih aspiracij in medvojnih dosežkov.
Linija zgodbe romana je zasekana in temelji na pojavnosti določenih likov, ki v intervalih prihajajo do besede. Téži, ki je v romanu idejno prenesena na like, doda svoje tudi slogovno poudarjena dialoškost tretjeosebne pripovedi. Iz profiliranja protagonistov pa sicer veje togost. Eno izmed hipotetičnih razlag bi lahko utemeljili na tem, da z ozirom na fikcijsko preslikavo avtorjevega dojemanja realnih osebnosti in medvojnega dogajanja prihaja v ospredje želena etična in spoznavna učinkovina literarnega dela, estetska pa je zanemarjena.
V začetni sliki romana Rebula popelje bralca med študente klasične filologije in med njimi izpostavi pobožna sošolca Stanka Kamnikarja in Roka Lipovarja, simpatizerja Zore. Pomembnost te slike, ki s svojim odmevom strukturno zaokroži roman, se izkaže šele proti izteku. Pisatelj se ob koncu namreč ciklično vrne k likoma – katoliškemu socialistu Kamnikarju, ki je pozdravljal upor, in zdaj domobranskemu oficirju Lipovarju – ki sta pripravljena tvegati za poskus sprave in prekinitev bratomornih obračunavanj. A usoda korintskega stebra iz naslova romana, ki po besedah Kamnikarja kot pokončni sloki stolp iz črnega marmorja simbolizira upor naroda, nanj poveznjena ornamentalna košarica rož pa je simbol sprave, postane dokončna, ko padeta pod streli.
Korintski steber je prej kot roman o spravi literarna obravnava hotenj in političnih opredelitev slovenskega katolištva med okupacijo. Kljub potencialu, ki ga ima obravnavana vsebina za premišljen in večplastni prikaz, pa se delo – ob pomanjkanju izrazitejše zgodbene niti in posledično ob prenosu teže na literarne like, ki pa je zaradi poudarjene teznosti, skope psihološke slike in površinskosti ne vzdržijo – tudi samo sesede.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj
Bere Lidija Hartman
Celje : Mohorjeva založba, 2017
Alojz Rebula je v romanu Korintski steber zvest temi, ki je značilna za njegov siceršnji literarni opus. Svoje pisateljevanje namreč usmerja v romansiranje zgodovine, tokrat v zgodovinski trenutek druge svetovne vojne, ki je še danes nezaceljena nevralgična točka slovenskega naroda.
Prek romanesknih likov, ki so brez dvoma literarni odmev resničnih osebnosti, saj so v besedilo zakodirane številne sugestije, Rebula prikazuje različna prepričanja in interese, ki so usmerjali ravnanje ljudi med okupacijo. V romanu se tako zvrsti skoraj celotna idejna tipologija: izpričani katoliški socialisti, komunisti, predstavniki duhovščine, posamezniki, zbrani okrog glasila katoliškega dijaštva Zora, domobranci in drugi. Iz skiciranja odločitev in dejanj tega razpona likov presevajo pisateljeve preference in simpatije. Najočitneje sta jih deležna globoko verni zdravnik dr. Kruhovar, ki nasprotuje vsaki uporabi sile in vztraja pri svoji politični nevtralnosti in pokončni drži, in katoliški socialist Stanko Kamnikar, ki po deportaciji v Gonars in Novaro pobegne v Švico, od koder se v Slovenijo vrne s precej naivno utopično idejo, upanjem, da bo pripomogel k spravi med partizani in domobranci.
Vsebinsko se torej delo, čeprav gre za vojni čas, osredotoča na politično in ideološko zakulisje. Najizraziteje se pisatelj posveča položaju katoliškega socializma znotraj Osvobodilne fronte, posledično pa tematizira tudi neubranost in idejne odtenke katoliškega socializma nasploh ter prijeme komunistov v tihi revoluciji – denimo pritiske na med katoliki uglednega dr. Kruhovarja, od katerega želi vrh Osvobodilne fronte javno potrditev svojih povojnih aspiracij in medvojnih dosežkov.
Linija zgodbe romana je zasekana in temelji na pojavnosti določenih likov, ki v intervalih prihajajo do besede. Téži, ki je v romanu idejno prenesena na like, doda svoje tudi slogovno poudarjena dialoškost tretjeosebne pripovedi. Iz profiliranja protagonistov pa sicer veje togost. Eno izmed hipotetičnih razlag bi lahko utemeljili na tem, da z ozirom na fikcijsko preslikavo avtorjevega dojemanja realnih osebnosti in medvojnega dogajanja prihaja v ospredje želena etična in spoznavna učinkovina literarnega dela, estetska pa je zanemarjena.
V začetni sliki romana Rebula popelje bralca med študente klasične filologije in med njimi izpostavi pobožna sošolca Stanka Kamnikarja in Roka Lipovarja, simpatizerja Zore. Pomembnost te slike, ki s svojim odmevom strukturno zaokroži roman, se izkaže šele proti izteku. Pisatelj se ob koncu namreč ciklično vrne k likoma – katoliškemu socialistu Kamnikarju, ki je pozdravljal upor, in zdaj domobranskemu oficirju Lipovarju – ki sta pripravljena tvegati za poskus sprave in prekinitev bratomornih obračunavanj. A usoda korintskega stebra iz naslova romana, ki po besedah Kamnikarja kot pokončni sloki stolp iz črnega marmorja simbolizira upor naroda, nanj poveznjena ornamentalna košarica rož pa je simbol sprave, postane dokončna, ko padeta pod streli.
Korintski steber je prej kot roman o spravi literarna obravnava hotenj in političnih opredelitev slovenskega katolištva med okupacijo. Kljub potencialu, ki ga ima obravnavana vsebina za premišljen in večplastni prikaz, pa se delo – ob pomanjkanju izrazitejše zgodbene niti in posledično ob prenosu teže na literarne like, ki pa je zaradi poudarjene teznosti, skope psihološke slike in površinskosti ne vzdržijo – tudi samo sesede.
Avtorica recenzije Marija Švajncer Bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Mestno gledališče ljubljansko Mala scena Nikole Beckwith: Pogrešana Stockholm, Pennsylvania, 2016 Prva slovenska uprizoritev Premiera 26. oktober 2018 Prevajalec Andrej E. Skubic Režiserka in avtorica odrske priredbe besedila Nataša Barbara Gračner Avtorica pesmi in asistentka režiserke Eva Kokalj Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Meta Hočevar Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Drago Ivanuša Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Judita Zidar, Ana Penca AGRFT, Iva Krajnc Bagola, Milan Štefe, Sebastian Cavazza Igro Pogrešana je pred nekaj leti napisala mlada ameriška igralka, dramatičarka in režiserka Nikole Beckwith; še pred gledališko uprizoritvijo je besedilo doživelo filmsko priredbo v avtoričini režiji. Igro je prevedel Andrej E. Skubic, na mali sceni jo je režirala prvakinja drame Nataša Barbara Gračner, ki se podpisuje tudi kot avtorica odrske priredbe besedila. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/pogresana/
DRAMA LABORATORIJ DIRACOV AKORD Matematično-fizikalni croquis Krstna uprizoritev Režiser: Matej Filipčič Koproducent: Umetniško društvo Osum Avtor projekta in scenograf: Matej Filipčič Avtorica besedila in dramaturginja: Sonja Dular Kostumograf: Alan Hranitelj Oblikovalka giba: Tanja Zgonc Oblikovalec svetlobe: Igor Remeta Oblikovalec videa: Andrej Intihar Oblikovalec zvoka: Peter Penko Oblikovalec promocijskega materiala: Rok Marinšek Lektorica: Maja Cerar Premiera na Levem odru ljubljanske Drame, 25. 10. 18 – za D13, 26. 10. 18 Napoved: Premiera uprizoritve Diracov akord, matematično fizikalni croquis (krokí), je bila napovedana že za predvčerajšnjim zvečer, vendar je bila predstava zaradi tehničnih zapletov prekinjena in potem odpovedana ter prestavljena na sinočnji večer. Na tej predstavi, pri kateri koncept, režijo in scenografijo podpisuje Matej Filipčič, dramaturgijo pa Sonja Dular, je bila Tadeja Krečič. Predstave Diracov akord si ni priporočljivo ogledati brez vsaj minimalnega predznanja o nobelovem nagrajencu za fiziko Paulu Mauriceu Adrienu Diracu in o tem, za kaj približno gre pri kvantni fiziki in antimateriji. Enačbo za obstoj antimaterije je namreč dognal prav Dirac in Filipčičev gledališki projekt skuša seči k tistim neznankam, ki so vodile Diraca v raziskovanjih in razmislekih ter še danes vznemirjajo razmišljujočega in ustvarjalnega človeka. Če naj bi bila pravilna formula po Diracovo lepa, potem je na dlani, da se v tem kontekstu znanost križa z estetiko, se pravi, z umetnostjo, tokrat v gledališču. Tu smo gledali večinoma v zastrti svetlobi vrteči se oder z razsvetljeno kroglo, obsijano s svetlobo in s projekcijami ter s stoli za tri nastopajoče: Jožico Avbelj, Darjo Zgonc in Borisa Cavazzo. Pred sabo so imeli pulte za besedilo in ga interpretirali; aluzija na koncert, orkester, partiture. Besedno sozvočje, ki sporoča zgodbo. Ta naj bi o Diracu povedala to, česar on ni sporočal. Jožica Avbelj je bila poosebljenje Mističnega sveta, najbolj aktivni člen trojice v svetu lebdenja, eksistence med sedanjostjo, prihodnostjo in preteklostjo. Z njenimi zamahi rok se je spreminjala svetloba in tematika pripovedovanega, njeni gibi so ves čas spremljali potek kot kaki zarezi schielejevskih belih dlani v temini. Iz tega vmesnega sveta se lušči zgodba o Diracovi primarni družini, o dvojnostih, ki so se kazale v otroštvu in se realizirale na polju vrhunske znanosti. In vendar je vse, znanost, umetnost, mi sami, samo sled nečesa, kar skušamo dojeti, se o tem spraševati in s tem živeti, sporoča predstava. Avtor fotografije: PEter Uhan
Priredba in režija: Žiga Divjak Glasba: Damir Avdić scenografija: Tina Mohorović oblikovanje svetlobe: David Orešič kostumografija: Slavica Janoušević nastopajo: Minca Lorenci, Gregor Zorc, Iztok Drabik Jug mentorja: Jernej Lorenci, Aldo Milohnić produkcija: Cankarjev dom in AGRFT v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani avtor fotografije: Željko Stevanić
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Tena Štivičić: Kresnice Prva slovenska uprizoritev Premiera 18. oktober 2018, veliki oder Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiserka Nina Rajić Kranjac Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Lektorica Maja Cerar Igrajo Jožica Avbelj k. g., Primož Pirnat, Ana Dolinar Horvat, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Sara Dirnbek k. g., Brane Grubar k. g., Jernej Gašperin, Karin Komljanec, Tanja Dimitrievska, Viktorija Bencik Emeršič, Lena Hribar, Jurij Drevenšek k. g. Tena Štivičić je mednarodno uveljavljena hrvaška dramatičarka mlajše generacije, tudi na Slovenskem njene igre pogosto uprizarjajo. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so zdaj premierno in prvič v slovenščini uprizorili njeno igro Kresnice iz leta 2007. Prevedla jo je Alenka Klabus Vesel, režirala Nina Rajić Kranjac. V najopaznejših vlogah so nastopili Jožica Avbelj, Primož Pirnat, Brane Grubar in Lena Hribar. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/kresnice/
Prešernovo gledališče Kranj, Slovensko mladinsko gledališče, Slovensko stalno gledališče Trst, Zavod Senzorium / Premiera 13.10.2018 Režija, scenografija, oblikovanje videa in vonjav: Barbara Pia Jenič Prevajalec: Lojze Bratina Dramaturginja: Marinka Poštrak Avtorji zvoka: Peter Penko, Tine Terlep (vokal) in Igor Meglič (arabsko balkanski saz) Kostumografka: Tina Kolenik Svetovalka za gib: Jasna Knez Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka dramaturgije: Kristina Mihelj Oblikovalca luči: Bojan Hudernik in Igor Berginc Oblikovalec maske: Matej Pajntar Montaža videa: Robert Obed Vodja predstave: Ciril Roblek Igrajo: Miha Rodman, Maruša Oblak / avdio: Vladimir Jurc (slovenščina), Adriano Giraldi (italijanščina) Sinoči so v Prešernovem gledališču v Kranju premierno uprizorili predstavo Prerok. Gre za odrsko postavitev kultnega romana slikarja, pesnika in pisatelja Kahlila Gibrana, ki ga je režiserka Barbara Pia Jenič prelila v veččutno gledališko doživetje. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Sinoči so v Cankarjevem domu v Ljubljani predpremierno prikazali celovečerni igrani prvenec režiserja in scenarista Darka Štanteta. Film z naslovom Posledice, ki bo na redni spored naših kinematografov prišel prihodnji četrtek, si je ogledal Urban Tarman.
Avtorica recenzije: SImona Kopinšek Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov