Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Gašper Malej: Pod tisto celino

23.07.2018

Avtorica ocene: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2017

Gašper Malej, pesnik in poklicni prevajalec iz italijanske književnosti, ki je kot eden od ambasadorjev italijanske književnosti s svojim delom naredil dolgo zarezo v naš jezikovni in kulturni prostor je prve potrditve in spodbude dobil od pisatelja Marjana Tomšiča in nekdanjega urednika Primorskih srečanj in kasneje kulturnega urednika pri Primorskih novicah Toma Vidica, intenzivnega bralca književnosti. Tudi svojo tretjo pesniško knjigo Pod tisto celino je objavil s skupino sodelavcev: urednik je bil Brane Mozetič, za ilustracijo in oblikovanje sta poskrbeli Irena Gubanec in Mateja Škofič, natančna in prenikava spremna beseda, ki izhaja iz bralske izkušnje s to knjigo in nima floskularnih, generičnih mest izrekanja o poeziji, je delo Barbare Korun. Tako je, tehnično gledano, nastala obsežna in lična knjiga.

Gašper Malej daje svojim knjigam poseben likovni pečat, daleč od minimalizma. To je brez dvoma v korelaciji z njegovo pesniško pisavo, ni pa to pogosta praksa pesniških knjižnih zbirk na Slovenskem, ki večinoma sledijo enotnemu oblikovalskemu ustroju. Prva in tretja Malejeva zbirka, Otok, slutnja, poljub in Pod tisto celino, sta zavezani zeleni barvi, druga, Rezi v zlatem, zlati. Barve imajo tudi sicer v njegovi poeziji posebno mesto, zadnja zbirka se središči okoli bele: “v belem barve, / ki še nočejo biti meso” (str. 12) in “v belem gozdu izrekati / prazne glasove, vsakokrat / pod novo krošnjo, v slutnji / ptic, ki gospodarijo s samoto” (str. 48). 

Malejeva poezija že od prvenca zarisuje svojo poetiko, zavezano modelu pisanja, ki ne stavi na neposredno razumljivost, temveč na poezijo živosti besed kot pesnikove nekonfrontacije s svetom, pač pa ekspanzije občutij. Tedaj je izstopal iz vodilnega, kritiško priznanega toka pesniškega ustvarjanja generacijskih kolegov. Prav zato se ključ za vstop v njegovo pisavo vse bolj razkriva v pesniškem razvoju samem, poezija se sama pojasnjuje. Če je predvidevanje utemeljeno, je bralcu najlažje vstopiti prav v knjigo Pod tisto celino. To t. i. ekspanzijo je Malej začrtal z geografskim spoznavanjem drugih literarnih prizorišč, o čemer priča pripis o časovnem (med letoma 2009 in 2017) in prostorskem nastajanju pesmi, večinoma v Kopru in Ljubljani, z vplivi z literarnih poti v Nikaragvo, Kolumbijo in Kitajsko ter z rezidenčnih bivanj.

Malej z nekaj (tudi sicer izstopajočimi) teksti v tretji knjigi podaja  odločno kritiko pesniški sceni, mehko in hkrati z ostrino, a nikakor ne z agresivnim tonom. Natančno ubeseduje, kaj moti njegov pesniški glas. Poleg večkratnega zagovora živosti besed vzpostavlja na dualističnem nasprotnem polu “uprizoritev gona, ki seje smrt”, kar moti njegov pesniški glas bodisi v intimni bodisi v literarni in širši javni sferi. Tri pesmi izrazito izstopajo zaradi naslova in datacije in so, tudi ironična, reakcija na konkretne situacije.

Ne glede na pesnikovo intenco se pozornost bralca osredini na najbolj eksplicitne pesmi, kritični in družbenoangažirani ton se zato širi in razbira tudi v bolj zastrti pesniški govorici mnogih drugih pesmi z ironičnim, celo ciničnim pridihom, na primer v pesmi na 55. strani, ki govori o velikih imenih in dobrih pesmih, pri čemer sta besedni zvezi pisani ležeče. Izpostaviti velja pesem za zamolčane, spregledane pesnice na 39. strani ter bodikljave pesmi o literarni sceni in sodobni družbi in njenih t. i. anomalijah na straneh 51, 52 in 56: “hranijo se z našo tišino. / ki preredko imenuje zločine”. Natisnjene so neposredno pred naslovljenimi pesmimi: Skromen prispevek k čaščenju Pesnika “v fokusu”, z obrobja (odziv na intervju, Koper, 31. 8. 2010); Umetnik s. p. (Ljubljana, “na kraju zapisano”, 21. 12. 2012); Dresura za smrt (Ljubljana, Konzorcij, 11. 6. 2014, nekaj dni kasneje): “ste nema publika, / uprizoritve gona, ki seje smrt”.

Na Malejevi pesniški poti je zaznati premočrtno vztrajanje, ki je navzven in s stališča prevladujoče matrice sizifovsko, pa vendar gre za delovanje – in je pomembno. Govori o njegovi kolektivni zavesti, ki na podlagi skupnih in sorodnih temeljev ustvarja poezijo, različne tipe poezije. Zanj gotovo ni odlika le najdenje glasu v tej knjigi, kakor pravi v prvi od osmih kratkih pesmi oz. fragmentov, ki odpirajo tudi likovno razmejene razdelke: “iztrgal bom iz sebe / glas, ki bo povedal, / kako se dani” (str. 5), temveč je govorica bolj izbrušena, seveda znotraj zanj značilnega plastenja besednih nanosov in glasov, ki si znotraj iste knjige tudi nasprotujejo, negirajo, govorijo z druge pozicije oziroma neko gotovost čez nekaj strani zanihajo v negotovost.

To je vsekakor lahko odlika, lahko zanka. Bralca, ki pričakuje enoglasje in strukturirano gradnjo spoznanj in dramaturgije, občasno lahko zmoti. Tako kot je tehnično gledano knjiga obsežna, lahko isto potrdim tudi za vsebinski obseg; knjiga bi morda bolje ventilirala, če bi bil obseg sorodnih pesmi omejen, predvsem bi pesemska slemena najmočnejših pesmi izrisala geografijo knjige. Ali s sodobnim izrazoslovjem: poleg likovnega še z izborom pesmi doseči bralcu prijaznejšo knjigo.

Kljub mnogim mestom Malejeve kritike, to je najbolj ekscentričnega, neposrednega in referencialnega dela knjige Pod tisto celino, je glavninski del prežet s hrepenenjem, erosom kot življenjskim gonilom, ki je ali celo še ni realizirano. Naklon k živemu kot nasprotje naklona k smrti se razbira tudi v pesmih o družbeni realnosti in celo v pesmih o dvojini oziroma bližinah, ki ubesedujejo zaznave razpiranja prostora v bližino in zato tudi bolečino, hkrati pa tudi v imaginarne svetove. Ljubezensko bližino subtilno ubesedujejo verzi s 13. strani: “položil bom prst na neke ustnice, / ki bodo odtlej molčale jasno, / brez sestopov v nečimrnost / tišine” Malej se ne boji ubesedovanja niti oddaljevanja, odhodov in žalosti, a onkraj razčustvovanosti. Omenjena pesem se konča z verzi: “solze kodrajo vodo, / ki osamljena miruje. / tako je mogoče izbrisati ocean.”

Prav iz te svetosti doživetega oziroma manka nerealiziranega vznikajo pesmi, ki se s filigranskim postavljanjem besed bližajo občutjem subjekta v okolici in svetu in razlagam situacij, ki so v zavesti pesniškega govorca zunaj naključij. O tem govorijo verzi, ki so dali knjigi naslov:

“pod tisto celino je prostor, kjer se zgodi ukinitev naključnosti. / po naključju. in ni edini. pogled skozi mreže pokaže, da se / resnobnost taja” (str. 79). Malejev govorec na začetku pesmi na 20. strani pravi: “najbrž sem sklenil dovolj kompleksno / zaroto proti življenju”. Dotik je zanj utelesitev bližine in gradnja palače simbol obstajanja bližine, v katero neomajno verjame. Kakor tudi v “dom”. Ta nikakor ne geografski, a vsekakor čustveno determinirani termin (v pomenu, da si živ, svoboden in varen) Malej slika prek številnih citatov:

“vse bolj zanesljivo / zapuščanje krajev, kjer me nikoli ni bilo” (str. 70),

“to ni moja pokrajina: kjer ni glasu, ki bi prerasel v upor” (str. 69),

“z vsakim novim imenom odkriješ, da si v resnici še bolj doma” (str. 76),

“svoboda najde novo domovanje” (str. 39).

In če verjamemo, da je branje osvobajanje, želim bralcem, da bo “pričevanje nepovratnega”, če ponovimo za pesnikom: “le da jo sprejmeš, to nejasnost šifrirane govorice” (str. 83), saj na drugem mestu, na 15. strani pove: “s pesmijo ni veliko opravkov, / sama najde prave povezave”.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Gašper Malej: Pod tisto celino

23.07.2018

Avtorica ocene: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2017

Gašper Malej, pesnik in poklicni prevajalec iz italijanske književnosti, ki je kot eden od ambasadorjev italijanske književnosti s svojim delom naredil dolgo zarezo v naš jezikovni in kulturni prostor je prve potrditve in spodbude dobil od pisatelja Marjana Tomšiča in nekdanjega urednika Primorskih srečanj in kasneje kulturnega urednika pri Primorskih novicah Toma Vidica, intenzivnega bralca književnosti. Tudi svojo tretjo pesniško knjigo Pod tisto celino je objavil s skupino sodelavcev: urednik je bil Brane Mozetič, za ilustracijo in oblikovanje sta poskrbeli Irena Gubanec in Mateja Škofič, natančna in prenikava spremna beseda, ki izhaja iz bralske izkušnje s to knjigo in nima floskularnih, generičnih mest izrekanja o poeziji, je delo Barbare Korun. Tako je, tehnično gledano, nastala obsežna in lična knjiga.

Gašper Malej daje svojim knjigam poseben likovni pečat, daleč od minimalizma. To je brez dvoma v korelaciji z njegovo pesniško pisavo, ni pa to pogosta praksa pesniških knjižnih zbirk na Slovenskem, ki večinoma sledijo enotnemu oblikovalskemu ustroju. Prva in tretja Malejeva zbirka, Otok, slutnja, poljub in Pod tisto celino, sta zavezani zeleni barvi, druga, Rezi v zlatem, zlati. Barve imajo tudi sicer v njegovi poeziji posebno mesto, zadnja zbirka se središči okoli bele: “v belem barve, / ki še nočejo biti meso” (str. 12) in “v belem gozdu izrekati / prazne glasove, vsakokrat / pod novo krošnjo, v slutnji / ptic, ki gospodarijo s samoto” (str. 48). 

Malejeva poezija že od prvenca zarisuje svojo poetiko, zavezano modelu pisanja, ki ne stavi na neposredno razumljivost, temveč na poezijo živosti besed kot pesnikove nekonfrontacije s svetom, pač pa ekspanzije občutij. Tedaj je izstopal iz vodilnega, kritiško priznanega toka pesniškega ustvarjanja generacijskih kolegov. Prav zato se ključ za vstop v njegovo pisavo vse bolj razkriva v pesniškem razvoju samem, poezija se sama pojasnjuje. Če je predvidevanje utemeljeno, je bralcu najlažje vstopiti prav v knjigo Pod tisto celino. To t. i. ekspanzijo je Malej začrtal z geografskim spoznavanjem drugih literarnih prizorišč, o čemer priča pripis o časovnem (med letoma 2009 in 2017) in prostorskem nastajanju pesmi, večinoma v Kopru in Ljubljani, z vplivi z literarnih poti v Nikaragvo, Kolumbijo in Kitajsko ter z rezidenčnih bivanj.

Malej z nekaj (tudi sicer izstopajočimi) teksti v tretji knjigi podaja  odločno kritiko pesniški sceni, mehko in hkrati z ostrino, a nikakor ne z agresivnim tonom. Natančno ubeseduje, kaj moti njegov pesniški glas. Poleg večkratnega zagovora živosti besed vzpostavlja na dualističnem nasprotnem polu “uprizoritev gona, ki seje smrt”, kar moti njegov pesniški glas bodisi v intimni bodisi v literarni in širši javni sferi. Tri pesmi izrazito izstopajo zaradi naslova in datacije in so, tudi ironična, reakcija na konkretne situacije.

Ne glede na pesnikovo intenco se pozornost bralca osredini na najbolj eksplicitne pesmi, kritični in družbenoangažirani ton se zato širi in razbira tudi v bolj zastrti pesniški govorici mnogih drugih pesmi z ironičnim, celo ciničnim pridihom, na primer v pesmi na 55. strani, ki govori o velikih imenih in dobrih pesmih, pri čemer sta besedni zvezi pisani ležeče. Izpostaviti velja pesem za zamolčane, spregledane pesnice na 39. strani ter bodikljave pesmi o literarni sceni in sodobni družbi in njenih t. i. anomalijah na straneh 51, 52 in 56: “hranijo se z našo tišino. / ki preredko imenuje zločine”. Natisnjene so neposredno pred naslovljenimi pesmimi: Skromen prispevek k čaščenju Pesnika “v fokusu”, z obrobja (odziv na intervju, Koper, 31. 8. 2010); Umetnik s. p. (Ljubljana, “na kraju zapisano”, 21. 12. 2012); Dresura za smrt (Ljubljana, Konzorcij, 11. 6. 2014, nekaj dni kasneje): “ste nema publika, / uprizoritve gona, ki seje smrt”.

Na Malejevi pesniški poti je zaznati premočrtno vztrajanje, ki je navzven in s stališča prevladujoče matrice sizifovsko, pa vendar gre za delovanje – in je pomembno. Govori o njegovi kolektivni zavesti, ki na podlagi skupnih in sorodnih temeljev ustvarja poezijo, različne tipe poezije. Zanj gotovo ni odlika le najdenje glasu v tej knjigi, kakor pravi v prvi od osmih kratkih pesmi oz. fragmentov, ki odpirajo tudi likovno razmejene razdelke: “iztrgal bom iz sebe / glas, ki bo povedal, / kako se dani” (str. 5), temveč je govorica bolj izbrušena, seveda znotraj zanj značilnega plastenja besednih nanosov in glasov, ki si znotraj iste knjige tudi nasprotujejo, negirajo, govorijo z druge pozicije oziroma neko gotovost čez nekaj strani zanihajo v negotovost.

To je vsekakor lahko odlika, lahko zanka. Bralca, ki pričakuje enoglasje in strukturirano gradnjo spoznanj in dramaturgije, občasno lahko zmoti. Tako kot je tehnično gledano knjiga obsežna, lahko isto potrdim tudi za vsebinski obseg; knjiga bi morda bolje ventilirala, če bi bil obseg sorodnih pesmi omejen, predvsem bi pesemska slemena najmočnejših pesmi izrisala geografijo knjige. Ali s sodobnim izrazoslovjem: poleg likovnega še z izborom pesmi doseči bralcu prijaznejšo knjigo.

Kljub mnogim mestom Malejeve kritike, to je najbolj ekscentričnega, neposrednega in referencialnega dela knjige Pod tisto celino, je glavninski del prežet s hrepenenjem, erosom kot življenjskim gonilom, ki je ali celo še ni realizirano. Naklon k živemu kot nasprotje naklona k smrti se razbira tudi v pesmih o družbeni realnosti in celo v pesmih o dvojini oziroma bližinah, ki ubesedujejo zaznave razpiranja prostora v bližino in zato tudi bolečino, hkrati pa tudi v imaginarne svetove. Ljubezensko bližino subtilno ubesedujejo verzi s 13. strani: “položil bom prst na neke ustnice, / ki bodo odtlej molčale jasno, / brez sestopov v nečimrnost / tišine” Malej se ne boji ubesedovanja niti oddaljevanja, odhodov in žalosti, a onkraj razčustvovanosti. Omenjena pesem se konča z verzi: “solze kodrajo vodo, / ki osamljena miruje. / tako je mogoče izbrisati ocean.”

Prav iz te svetosti doživetega oziroma manka nerealiziranega vznikajo pesmi, ki se s filigranskim postavljanjem besed bližajo občutjem subjekta v okolici in svetu in razlagam situacij, ki so v zavesti pesniškega govorca zunaj naključij. O tem govorijo verzi, ki so dali knjigi naslov:

“pod tisto celino je prostor, kjer se zgodi ukinitev naključnosti. / po naključju. in ni edini. pogled skozi mreže pokaže, da se / resnobnost taja” (str. 79). Malejev govorec na začetku pesmi na 20. strani pravi: “najbrž sem sklenil dovolj kompleksno / zaroto proti življenju”. Dotik je zanj utelesitev bližine in gradnja palače simbol obstajanja bližine, v katero neomajno verjame. Kakor tudi v “dom”. Ta nikakor ne geografski, a vsekakor čustveno determinirani termin (v pomenu, da si živ, svoboden in varen) Malej slika prek številnih citatov:

“vse bolj zanesljivo / zapuščanje krajev, kjer me nikoli ni bilo” (str. 70),

“to ni moja pokrajina: kjer ni glasu, ki bi prerasel v upor” (str. 69),

“z vsakim novim imenom odkriješ, da si v resnici še bolj doma” (str. 76),

“svoboda najde novo domovanje” (str. 39).

In če verjamemo, da je branje osvobajanje, želim bralcem, da bo “pričevanje nepovratnega”, če ponovimo za pesnikom: “le da jo sprejmeš, to nejasnost šifrirane govorice” (str. 83), saj na drugem mestu, na 15. strani pove: “s pesmijo ni veliko opravkov, / sama najde prave povezave”.


12.11.2021

Strune

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.11.2021

Bolhe

Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021


11.11.2021

Kozlovska sodba v Višnji gori

V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje


09.11.2021

Robert Menasse: Prestolnica

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.11.2021

Fjodor M. Dostojevski: Peterburški letopis, Bele noči

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.11.2021

Franjo Frančič: Piši, ti samo piši …!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.11.2021

Večni

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.11.2021

Fabian ali Ko gre vse k vragu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


05.11.2021

Duncan Macmillan: Vse sijajne stvari

Duncan Macmillan: VSE SIJAJNE STVARI Soavtor JONNY DONAHOE Naslov izvirnika Every Brilliant Thing Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Uroš Fürst Režiserka Nataša Barbara Gračner Asistent režiserke Dimitrij Gračner Scenografinja Sara Slivnik Avtor glasbe Martin Vogrin* Lektorica Tatjana Stanič Učitelj klavirja Joži Šalej Strokovni sodelavec Borut Škodlar (psihiater) Zdaj pa pogled v gledališče: natančneje v Malo dramo Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani. Tam je bila sinoči premiera in prva slovenska uprizoritev drame Vse sijanje stvari Duncana Macmillana (izg.: dánk?na m?kmíl?na), sodobnega britanskega dramatika, ki ga še dobro pomnimo po igri Pljuča v režiji Žige Divjáka, uprizorjeni v Mali drami pred dvema letoma. Ta je tematizirala ekologijo, Vse sijajne stvari pa so drama o samomoru. Prevedel jo je Uroš Fürst, ki ob režijskem vodstvu Nataše Barbare Gračner odigra tudi vlogo pripovedovalca. Vse sijane stvari si je ogledala Tadeja Krečič:


05.11.2021

Premiera v MGL - Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage

Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage (August: Osage County, 2007) Prva slovenska uprizoritev Premiera 4. novembra 2021 Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega ameriškega dramatika Tracyja Lettsa Avgust v okrožju Osage v prevodu Tine Mahkota. Avtor je za igro prejel Pulitzerjevo nagrado, po njej so posneli tudi film z zvezdniško zasedbo. Režiser prve slovenske uprizoritve Janusz Kica o igri med drugim pravi: "Besedilo sugerira, da se nekako hrani z življenjem, s tem, kar živimo, dejansko pa se hrani z literaturo. Večina razlagalcev, ki pišejo o tej igri, to Tracyju Lettsu celo nekoliko zameri, meni pa se zdi genialno." Po njegovem je Letts na temelju številnih del ustvaril povsem svoje besedilo, v katerem ni niti dva odstotka plagiata. Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent režiserja (študijsko) Jure Srdinšek Asistentki dramaturginje (študijsko) Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak Nastopajo Boris Kerč, Judita Zidar, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Klara Kuk, Tina Potočnik Vrhovnik, Tjaša Železnik, Nataša Tič Ralijan, Alojz Svete, Jernej Gašperin / Filip Samobor, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/avgust-v-okrozju-osage/#gallery-1024-10


04.11.2021

Herman Menville: Moby Dick

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


01.11.2021

Milan Dekleva: Pet za kvartet

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere Ivan Lotrič.


01.11.2021

Daniel Klein: Potovanja z Epikurjem

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bere Lidija Hartman


01.11.2021

Marjan Pungartnik: Oglej, čas, pozabljenje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.


29.10.2021

Delo na zahtevo

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.10.2021

Zelda

Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci


27.10.2021

Bodi gledališče!

SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec


25.10.2021

Dimitrij Rupel: Bazar

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.


25.10.2021

Meta Kušar: Zmaj

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.


25.10.2021

Janez Šumrada: Rojevanje slovenskega diplomatskega jezika

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.


Stran 48 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov