Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica ocene Diana Pungeršič
Bere Igor Velše
Prevedla in spremno besedo napisala Tadeja Spruk; Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2018
V zadnjih dveh letih v slovenščini znova odkrivamo eno najbolj zvenečih imen svetovne poezije – ameriško pesnico Emily Dickinson. Njena recepcija pri nas sicer sega v leto 1988, ko je v knjižni zbirki Lirika v prevodu Marta Ogna izšel izbor njene poezije. Skoraj natanko po dvajsetih letih so v zbirki Kondor v prevodu Nade Grošelj izšle njene pesmi in pisma z naslovom Ta svet ni konec. A zdi se, da so se veliko obsežnejšega in temeljitejšega založniškega projekta, povezanega z ustvarjalnostjo te enigmatične ustvarjalke iz Amhersta lotili pri Književnem društvu Hiša poezije, kjer so predlani ob 130. obletnici njene smrti in projekciji filma Terencea Daviesa Tiha strast / A Quiet Passion izdali knjigo z naslovom Ujeta svoboda Emily Dickinson, ki poleg poezije vključuje tudi pesničin poetični življenjepis Christiana Bobina in spremno besedo prevajalke Tadeje Spruk.
Čeprav 205 prevedenih pesmi iz prve knjige v seriji doslej najobsežnejšega izbora poezije Emily Dickinson z naslovom Poezija 1 pomeni komaj kaj več kot desetino njenega celotnega pesemskega opusa, ki šteje dobro znanih 1775 pesmi, knjiga vendarle ponuja v slovenščini doslej najširši pogled v pesničino zgodnjo ustvarjalno dobo, v kateri pa se že rišejo vse temeljne poteze njenega nadaljnjega pesništva.
Kakšen vtis dobi sodobni bralec ob prebiranju več kot poldrugega stoletja starih pesmi? Zaradi rim, metrične shematičnosti, ki jim sledi tudi prevod, in občasno visokega knjižnega, tudi arhaičnega jezika se njena poezija na prvi pogled zdi staromodna, vendar s svojsko stavo ločil, zlasti pogosto rabo pomišljaja in velike začetnice, hkrati tudi moderna, za čas nastanka pa celo avantgardna. Sodobnemu bralcu je precej bližje po doživljanju sveta, saj gre za brezčasna in povsem intimna premišljevanja o smislu, biti, ljubezni, smrti, posmrtnosti, trpljenju, lepoti, naravi …
Pesničino življenje je zavito v tančico skrivnosti; biografski podatki, da se ni nikoli poročila, ni imela otrok, da je do smrti živela v očetovi hiši, da je stik z zunanjim svetom ohranjala s pismi in da v zadnjih letih življenja ni več zapuščala svoje sobe, so le okvir, ki ne pove ničesar o intenzivnosti njenega doživljanja, strastnosti čustvovanja, o notranjih viharjih, duševnih vzponih in padcih. Takšne stvari, ki ni jih slišalo Uho, ne videle Oči, se bralcu odstrejo šele skozi slikovite, čeprav v izrazu zmerne pesemske izpovedi. Skrčenost pesničinega fizičnega sveta na domače okolje se namreč zrcali tudi v njeni poeziji, pogosto vezani na naravo, ki jo obdaja, v čemer bi lahko prepoznali sledi romantike, a tudi puritanskega verskega izročila. Travniki, drevesa, griči, cvetlice, manjše živali, predvsem čebele in ptice, so svet, v katerem s posebno občutljivostjo prepoznava lepoto, odkriva skrivnost in čudežnost bivanja, pa tudi nadihe hrepenenj in bolečine …
Pesnica nasploh veliko premišljuje o trpljenju in njegovem smislu. Na več mestih je izpovedovalka preprosto sprijaznjena, da vsak hip opojne sreče s trpljenjem plačamo. V teh legah se zdi še posebej blizu slovenskemu bralstvu, ki se rado identificira s tako imenovano bolečinsko poezijo. A blizu nam je tudi po hrepenenju, upanju.
Glede na pesničino starost v času nastanka pesmi je morda kar presenetljivo, kako pogosto jo vznemirjajo smrt, minljivost in ne nazadnje transcendenca. A Emily Dickinson se v tem izboru kljub temu kaže kot svetla, upa polna, mestoma celo humorna in radoživa pesnica, ki jo fascinira skrivnost življenja in smrti, ki jo očara tako svetloba kot tema, smrt pa je zanjo tudi odrešitev, sen, brez teže trudnosti. Četudi se pogosto zateka k biblični metaforiki, tudi konvencionalnim podobam raja, se njeno pojmovanje vere in Boga pogosto odklanja od klasičnega krščanskega izročila, posmrtno življenje je zanjo predvsem neskončna uganka, skrivnost nerazodeta …
V nekem smislu je tudi Emily Dickinson, njeno umaknjeno, a silovito življenje, njena za časa življenja neobjavljena poezija, ki je navdihovala in navdihuje bralce in ustvarjalce po vsem svetu, še vedno zagonetka. A s prevodom, ki želi zajeti čim večji del njenega opusa, z izborom, ki se postavlja ob bok uvodoma omenjenima izdajama, je njeno razvozlavanje slovenskim bralcem zdaj precej olajšano. Poznavalcem se na dlani ponuja tudi prevodna primerjava, saj imamo zdaj kar nekaj pesmi vsaj v dveh ali celo treh različicah, sicer pa poezija Emily Dickinson predvsem vabi, da se skupaj z njo predamo tihemu čudenju in zrenju.
Avtorica ocene Diana Pungeršič
Bere Igor Velše
Prevedla in spremno besedo napisala Tadeja Spruk; Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2018
V zadnjih dveh letih v slovenščini znova odkrivamo eno najbolj zvenečih imen svetovne poezije – ameriško pesnico Emily Dickinson. Njena recepcija pri nas sicer sega v leto 1988, ko je v knjižni zbirki Lirika v prevodu Marta Ogna izšel izbor njene poezije. Skoraj natanko po dvajsetih letih so v zbirki Kondor v prevodu Nade Grošelj izšle njene pesmi in pisma z naslovom Ta svet ni konec. A zdi se, da so se veliko obsežnejšega in temeljitejšega založniškega projekta, povezanega z ustvarjalnostjo te enigmatične ustvarjalke iz Amhersta lotili pri Književnem društvu Hiša poezije, kjer so predlani ob 130. obletnici njene smrti in projekciji filma Terencea Daviesa Tiha strast / A Quiet Passion izdali knjigo z naslovom Ujeta svoboda Emily Dickinson, ki poleg poezije vključuje tudi pesničin poetični življenjepis Christiana Bobina in spremno besedo prevajalke Tadeje Spruk.
Čeprav 205 prevedenih pesmi iz prve knjige v seriji doslej najobsežnejšega izbora poezije Emily Dickinson z naslovom Poezija 1 pomeni komaj kaj več kot desetino njenega celotnega pesemskega opusa, ki šteje dobro znanih 1775 pesmi, knjiga vendarle ponuja v slovenščini doslej najširši pogled v pesničino zgodnjo ustvarjalno dobo, v kateri pa se že rišejo vse temeljne poteze njenega nadaljnjega pesništva.
Kakšen vtis dobi sodobni bralec ob prebiranju več kot poldrugega stoletja starih pesmi? Zaradi rim, metrične shematičnosti, ki jim sledi tudi prevod, in občasno visokega knjižnega, tudi arhaičnega jezika se njena poezija na prvi pogled zdi staromodna, vendar s svojsko stavo ločil, zlasti pogosto rabo pomišljaja in velike začetnice, hkrati tudi moderna, za čas nastanka pa celo avantgardna. Sodobnemu bralcu je precej bližje po doživljanju sveta, saj gre za brezčasna in povsem intimna premišljevanja o smislu, biti, ljubezni, smrti, posmrtnosti, trpljenju, lepoti, naravi …
Pesničino življenje je zavito v tančico skrivnosti; biografski podatki, da se ni nikoli poročila, ni imela otrok, da je do smrti živela v očetovi hiši, da je stik z zunanjim svetom ohranjala s pismi in da v zadnjih letih življenja ni več zapuščala svoje sobe, so le okvir, ki ne pove ničesar o intenzivnosti njenega doživljanja, strastnosti čustvovanja, o notranjih viharjih, duševnih vzponih in padcih. Takšne stvari, ki ni jih slišalo Uho, ne videle Oči, se bralcu odstrejo šele skozi slikovite, čeprav v izrazu zmerne pesemske izpovedi. Skrčenost pesničinega fizičnega sveta na domače okolje se namreč zrcali tudi v njeni poeziji, pogosto vezani na naravo, ki jo obdaja, v čemer bi lahko prepoznali sledi romantike, a tudi puritanskega verskega izročila. Travniki, drevesa, griči, cvetlice, manjše živali, predvsem čebele in ptice, so svet, v katerem s posebno občutljivostjo prepoznava lepoto, odkriva skrivnost in čudežnost bivanja, pa tudi nadihe hrepenenj in bolečine …
Pesnica nasploh veliko premišljuje o trpljenju in njegovem smislu. Na več mestih je izpovedovalka preprosto sprijaznjena, da vsak hip opojne sreče s trpljenjem plačamo. V teh legah se zdi še posebej blizu slovenskemu bralstvu, ki se rado identificira s tako imenovano bolečinsko poezijo. A blizu nam je tudi po hrepenenju, upanju.
Glede na pesničino starost v času nastanka pesmi je morda kar presenetljivo, kako pogosto jo vznemirjajo smrt, minljivost in ne nazadnje transcendenca. A Emily Dickinson se v tem izboru kljub temu kaže kot svetla, upa polna, mestoma celo humorna in radoživa pesnica, ki jo fascinira skrivnost življenja in smrti, ki jo očara tako svetloba kot tema, smrt pa je zanjo tudi odrešitev, sen, brez teže trudnosti. Četudi se pogosto zateka k biblični metaforiki, tudi konvencionalnim podobam raja, se njeno pojmovanje vere in Boga pogosto odklanja od klasičnega krščanskega izročila, posmrtno življenje je zanjo predvsem neskončna uganka, skrivnost nerazodeta …
V nekem smislu je tudi Emily Dickinson, njeno umaknjeno, a silovito življenje, njena za časa življenja neobjavljena poezija, ki je navdihovala in navdihuje bralce in ustvarjalce po vsem svetu, še vedno zagonetka. A s prevodom, ki želi zajeti čim večji del njenega opusa, z izborom, ki se postavlja ob bok uvodoma omenjenima izdajama, je njeno razvozlavanje slovenskim bralcem zdaj precej olajšano. Poznavalcem se na dlani ponuja tudi prevodna primerjava, saj imamo zdaj kar nekaj pesmi vsaj v dveh ali celo treh različicah, sicer pa poezija Emily Dickinson predvsem vabi, da se skupaj z njo predamo tihemu čudenju in zrenju.
Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Koreograf in plesalec Branko Potočan je premierno predstavil novo odrsko delo z naslovom Črni petek. Plesno – gledališko – glasbeno predstavo, ki jo v živo na odru soustvarja glasbeni duo Silence, si je v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: arhiv Vitkar zavod
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Škuc gledališče, Cankarjev dom, Zavod Kolaž / Premiera 08.12.2018 Režija: Alen Jelen Prevajalec: Lado Kralj Dramaturginja: Saška Rakef Scenografa: Alen Jelen, Urša Loboda Kostumografinja: Tina Kolenik Glasbena oblikovalka in avtorica glasbe: Bojana Šaljić Podešva Videastka: Valerie Wolf Gang Koreograf: Ivan Peternelj Lektorica: Klasja Zala Kovačič Oblikovalec maske: Emperatrizz Asistent režiserja in dramaturginje: Sandi Jesenik Izvajalci glasbe: David Trebižan, klavir; Bojana Šaljić P., klavir; Sergej Ranđelović V videu so uporabljene fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patina moje duše), avtorice Ive Čubrić ex. Musović. Nastopajo: Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in članice Kabareta Tiffany Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata Sinoči so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma premierno odigrali predstavo Rožnati trikotnik ameriškega dramatika Martina Shermana. Čeprav je uprizoritev kultnega besedila LGBT kanona v režiji Alena Jelena v prvi vrsti zgodba o nacističnem zatiranju istospolnosti, razpre tudi problematiko sprejemanja lastne identitete. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
SNG Drama Ljubljana, Mala drama / Premiera 07.12.2018 Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Urša Adamič Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Ina Ferlan Lektorica: Tatjana Stanič Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Svetovalka za gib: Tanja Zgonc Oblikovalec luči: Vlado Glavan Avtorica songa: Ana Duša Igrajo: Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič, Gorazd Logar Sinoči so na malem odru ljubljanske Drame premierno odigrali predstavo Ljudje uveljavljenega ameriškega dramatika mlajše generacije Stephena Karama. Predstava v režiji Nine Šorak uprizori običajno družinsko srečanje, ki prav skozi vsakdanjost situacije spregovori o splošni realnosti izginjajočega srednjega razreda. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Mestno gledališče ljubljansko Nejc Gazvoda: Tih vdih Krstna uprizoritev Premiera 29. november 2018, veliki oder Režiser Nejc Gazvoda Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc, Tjaša Železnik, Lara Wolf AGRFT Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili novo, po naročilu gledališča napisano igro Nejca Gazvode. Pisatelj, dramatik, gledališki in filmski režiser Nejc Gazvoda je za to gledališče že pred leti napisal Menjavo straže ter kriminalno nadaljevanko Vranja vrata. Krstno uprizoritev novega besedila je režiral sam. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tih-vdih/
V Slovenskem mladinskem gledališču so v režiji teoretičarke in režiserke Ane Vujanović in filmske režiserke Marte Popivoda včeraj premierno prikazali drugo iz sklopa predstav Narodna sprava, naslovljeno Krajine svobode. Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Režija: Ana Vujanović, Marta Popivoda Zasedba : Damjana Černe, Vida Rucli, Katarina Stegnar Pričevanja in intervjuji: Zora Konjajev, Sonja Vujanović, Zdenka Kidrič Dodatna besedila: Damjana Černe, Katarina Stegnar Dramaturgija: Ana Vujanović Video: Marta Popivoda Asistentka režije in dramaturgije: Tery Žeželj Koreografija: Sheena McGrandles Scenografija: Matej Stupica Sodelavka za kostumografijo: Slavica Janošević Filmska fotografija: Lev Predan Kowarski Svetovalec za montažo: René Frölke Lektorica: Mateja Dermelj Strokovna sodelavca: Ana Hofman, Gal Kirn Asistent dramaturgije (študijsko): Jernej Potočan Asistentka kamere: Gaja Naja Rojec Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Video tehnika in mapiranje: Dušan Ojdanič Pevski zbor: Amila Adrović, Teja Bitenc, Urška Cocej, Sabina Črnila, Polona Glavan, Anja Kocman, Mateja Kuntarič, Mojca Peternel, Ana Smerdu, Tanja Urek, Silvia Viviani, Gaja Vudrag, Anamarija Žagar Premiera: 29. 11. 2018, Slovensko mladinsko gledališče Foto: Ivian Kan Mujezinović
Anton Podbevšek teater se ob 120. obletnici rojstva začetnika slovenske zgodovinske avantgarde poklanja pesniku, čigar ime nosi. Po naslovu Podbevškove pesmi Izumitelj na zemlji nosi ime predstava, ki jo je režirala Bara Kolenc, pesnika pa je občinstvo spoznavalo v upodobitvah šestih nastopajočih, med njimi vrhunske slovenske performerke in plesalke Leje Jurišić. Predstavo si je ogledala Petra Tanko
Neveljaven email naslov