Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica ocene Diana Pungeršič
Bere Igor Velše
Prevedla in spremno besedo napisala Tadeja Spruk; Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2018
V zadnjih dveh letih v slovenščini znova odkrivamo eno najbolj zvenečih imen svetovne poezije – ameriško pesnico Emily Dickinson. Njena recepcija pri nas sicer sega v leto 1988, ko je v knjižni zbirki Lirika v prevodu Marta Ogna izšel izbor njene poezije. Skoraj natanko po dvajsetih letih so v zbirki Kondor v prevodu Nade Grošelj izšle njene pesmi in pisma z naslovom Ta svet ni konec. A zdi se, da so se veliko obsežnejšega in temeljitejšega založniškega projekta, povezanega z ustvarjalnostjo te enigmatične ustvarjalke iz Amhersta lotili pri Književnem društvu Hiša poezije, kjer so predlani ob 130. obletnici njene smrti in projekciji filma Terencea Daviesa Tiha strast / A Quiet Passion izdali knjigo z naslovom Ujeta svoboda Emily Dickinson, ki poleg poezije vključuje tudi pesničin poetični življenjepis Christiana Bobina in spremno besedo prevajalke Tadeje Spruk.
Čeprav 205 prevedenih pesmi iz prve knjige v seriji doslej najobsežnejšega izbora poezije Emily Dickinson z naslovom Poezija 1 pomeni komaj kaj več kot desetino njenega celotnega pesemskega opusa, ki šteje dobro znanih 1775 pesmi, knjiga vendarle ponuja v slovenščini doslej najširši pogled v pesničino zgodnjo ustvarjalno dobo, v kateri pa se že rišejo vse temeljne poteze njenega nadaljnjega pesništva.
Kakšen vtis dobi sodobni bralec ob prebiranju več kot poldrugega stoletja starih pesmi? Zaradi rim, metrične shematičnosti, ki jim sledi tudi prevod, in občasno visokega knjižnega, tudi arhaičnega jezika se njena poezija na prvi pogled zdi staromodna, vendar s svojsko stavo ločil, zlasti pogosto rabo pomišljaja in velike začetnice, hkrati tudi moderna, za čas nastanka pa celo avantgardna. Sodobnemu bralcu je precej bližje po doživljanju sveta, saj gre za brezčasna in povsem intimna premišljevanja o smislu, biti, ljubezni, smrti, posmrtnosti, trpljenju, lepoti, naravi …
Pesničino življenje je zavito v tančico skrivnosti; biografski podatki, da se ni nikoli poročila, ni imela otrok, da je do smrti živela v očetovi hiši, da je stik z zunanjim svetom ohranjala s pismi in da v zadnjih letih življenja ni več zapuščala svoje sobe, so le okvir, ki ne pove ničesar o intenzivnosti njenega doživljanja, strastnosti čustvovanja, o notranjih viharjih, duševnih vzponih in padcih. Takšne stvari, ki ni jih slišalo Uho, ne videle Oči, se bralcu odstrejo šele skozi slikovite, čeprav v izrazu zmerne pesemske izpovedi. Skrčenost pesničinega fizičnega sveta na domače okolje se namreč zrcali tudi v njeni poeziji, pogosto vezani na naravo, ki jo obdaja, v čemer bi lahko prepoznali sledi romantike, a tudi puritanskega verskega izročila. Travniki, drevesa, griči, cvetlice, manjše živali, predvsem čebele in ptice, so svet, v katerem s posebno občutljivostjo prepoznava lepoto, odkriva skrivnost in čudežnost bivanja, pa tudi nadihe hrepenenj in bolečine …
Pesnica nasploh veliko premišljuje o trpljenju in njegovem smislu. Na več mestih je izpovedovalka preprosto sprijaznjena, da vsak hip opojne sreče s trpljenjem plačamo. V teh legah se zdi še posebej blizu slovenskemu bralstvu, ki se rado identificira s tako imenovano bolečinsko poezijo. A blizu nam je tudi po hrepenenju, upanju.
Glede na pesničino starost v času nastanka pesmi je morda kar presenetljivo, kako pogosto jo vznemirjajo smrt, minljivost in ne nazadnje transcendenca. A Emily Dickinson se v tem izboru kljub temu kaže kot svetla, upa polna, mestoma celo humorna in radoživa pesnica, ki jo fascinira skrivnost življenja in smrti, ki jo očara tako svetloba kot tema, smrt pa je zanjo tudi odrešitev, sen, brez teže trudnosti. Četudi se pogosto zateka k biblični metaforiki, tudi konvencionalnim podobam raja, se njeno pojmovanje vere in Boga pogosto odklanja od klasičnega krščanskega izročila, posmrtno življenje je zanjo predvsem neskončna uganka, skrivnost nerazodeta …
V nekem smislu je tudi Emily Dickinson, njeno umaknjeno, a silovito življenje, njena za časa življenja neobjavljena poezija, ki je navdihovala in navdihuje bralce in ustvarjalce po vsem svetu, še vedno zagonetka. A s prevodom, ki želi zajeti čim večji del njenega opusa, z izborom, ki se postavlja ob bok uvodoma omenjenima izdajama, je njeno razvozlavanje slovenskim bralcem zdaj precej olajšano. Poznavalcem se na dlani ponuja tudi prevodna primerjava, saj imamo zdaj kar nekaj pesmi vsaj v dveh ali celo treh različicah, sicer pa poezija Emily Dickinson predvsem vabi, da se skupaj z njo predamo tihemu čudenju in zrenju.
Avtorica ocene Diana Pungeršič
Bere Igor Velše
Prevedla in spremno besedo napisala Tadeja Spruk; Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2018
V zadnjih dveh letih v slovenščini znova odkrivamo eno najbolj zvenečih imen svetovne poezije – ameriško pesnico Emily Dickinson. Njena recepcija pri nas sicer sega v leto 1988, ko je v knjižni zbirki Lirika v prevodu Marta Ogna izšel izbor njene poezije. Skoraj natanko po dvajsetih letih so v zbirki Kondor v prevodu Nade Grošelj izšle njene pesmi in pisma z naslovom Ta svet ni konec. A zdi se, da so se veliko obsežnejšega in temeljitejšega založniškega projekta, povezanega z ustvarjalnostjo te enigmatične ustvarjalke iz Amhersta lotili pri Književnem društvu Hiša poezije, kjer so predlani ob 130. obletnici njene smrti in projekciji filma Terencea Daviesa Tiha strast / A Quiet Passion izdali knjigo z naslovom Ujeta svoboda Emily Dickinson, ki poleg poezije vključuje tudi pesničin poetični življenjepis Christiana Bobina in spremno besedo prevajalke Tadeje Spruk.
Čeprav 205 prevedenih pesmi iz prve knjige v seriji doslej najobsežnejšega izbora poezije Emily Dickinson z naslovom Poezija 1 pomeni komaj kaj več kot desetino njenega celotnega pesemskega opusa, ki šteje dobro znanih 1775 pesmi, knjiga vendarle ponuja v slovenščini doslej najširši pogled v pesničino zgodnjo ustvarjalno dobo, v kateri pa se že rišejo vse temeljne poteze njenega nadaljnjega pesništva.
Kakšen vtis dobi sodobni bralec ob prebiranju več kot poldrugega stoletja starih pesmi? Zaradi rim, metrične shematičnosti, ki jim sledi tudi prevod, in občasno visokega knjižnega, tudi arhaičnega jezika se njena poezija na prvi pogled zdi staromodna, vendar s svojsko stavo ločil, zlasti pogosto rabo pomišljaja in velike začetnice, hkrati tudi moderna, za čas nastanka pa celo avantgardna. Sodobnemu bralcu je precej bližje po doživljanju sveta, saj gre za brezčasna in povsem intimna premišljevanja o smislu, biti, ljubezni, smrti, posmrtnosti, trpljenju, lepoti, naravi …
Pesničino življenje je zavito v tančico skrivnosti; biografski podatki, da se ni nikoli poročila, ni imela otrok, da je do smrti živela v očetovi hiši, da je stik z zunanjim svetom ohranjala s pismi in da v zadnjih letih življenja ni več zapuščala svoje sobe, so le okvir, ki ne pove ničesar o intenzivnosti njenega doživljanja, strastnosti čustvovanja, o notranjih viharjih, duševnih vzponih in padcih. Takšne stvari, ki ni jih slišalo Uho, ne videle Oči, se bralcu odstrejo šele skozi slikovite, čeprav v izrazu zmerne pesemske izpovedi. Skrčenost pesničinega fizičnega sveta na domače okolje se namreč zrcali tudi v njeni poeziji, pogosto vezani na naravo, ki jo obdaja, v čemer bi lahko prepoznali sledi romantike, a tudi puritanskega verskega izročila. Travniki, drevesa, griči, cvetlice, manjše živali, predvsem čebele in ptice, so svet, v katerem s posebno občutljivostjo prepoznava lepoto, odkriva skrivnost in čudežnost bivanja, pa tudi nadihe hrepenenj in bolečine …
Pesnica nasploh veliko premišljuje o trpljenju in njegovem smislu. Na več mestih je izpovedovalka preprosto sprijaznjena, da vsak hip opojne sreče s trpljenjem plačamo. V teh legah se zdi še posebej blizu slovenskemu bralstvu, ki se rado identificira s tako imenovano bolečinsko poezijo. A blizu nam je tudi po hrepenenju, upanju.
Glede na pesničino starost v času nastanka pesmi je morda kar presenetljivo, kako pogosto jo vznemirjajo smrt, minljivost in ne nazadnje transcendenca. A Emily Dickinson se v tem izboru kljub temu kaže kot svetla, upa polna, mestoma celo humorna in radoživa pesnica, ki jo fascinira skrivnost življenja in smrti, ki jo očara tako svetloba kot tema, smrt pa je zanjo tudi odrešitev, sen, brez teže trudnosti. Četudi se pogosto zateka k biblični metaforiki, tudi konvencionalnim podobam raja, se njeno pojmovanje vere in Boga pogosto odklanja od klasičnega krščanskega izročila, posmrtno življenje je zanjo predvsem neskončna uganka, skrivnost nerazodeta …
V nekem smislu je tudi Emily Dickinson, njeno umaknjeno, a silovito življenje, njena za časa življenja neobjavljena poezija, ki je navdihovala in navdihuje bralce in ustvarjalce po vsem svetu, še vedno zagonetka. A s prevodom, ki želi zajeti čim večji del njenega opusa, z izborom, ki se postavlja ob bok uvodoma omenjenima izdajama, je njeno razvozlavanje slovenskim bralcem zdaj precej olajšano. Poznavalcem se na dlani ponuja tudi prevodna primerjava, saj imamo zdaj kar nekaj pesmi vsaj v dveh ali celo treh različicah, sicer pa poezija Emily Dickinson predvsem vabi, da se skupaj z njo predamo tihemu čudenju in zrenju.
Avtorica ocene Diana Pungeršič Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek
Finsko pisateljico Tove Jansson smo v Sloveniji že spoznali po njenih delih o malih škratjih bitjih Muminih. Njeno delo je navdihnilo lutkovno in likovno umetnico Barbaro Stupica, ki je ustvarila dramsko – lutkovno predstavo, po besedilu Poletna knjiga. Premierno smo si jo ogledali v Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana. foto: arhiv LGL
Gledališče Koper, Mestno gledališče Ptuj / Premiera: 20. junij 2018 na Primorskem poletnem festivalu Režiser, scenograf, kostumograf in koreograf: Damir Zlatar Frey Prevajalec: Gašper Malej Asistentka scenografa in kostumografa: Tina Dobrajc Dramaturg: Rok Andres Asistenta režiserja: Rok Andres, Renata Vidič Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Videoanimacija: Noemi Zonta Asistent scenografa: Mito Gegič Lektorica: Barbara Rogelj Igrata: Nataša Barbara Gračner in Aleš Valič Sinoči so v okviru Primorskega poletnega festivala premierno odigrali predstavo Kraljica mati. Gre za koprodukcijsko sodelovanje Gledališča Koper in Mestnega gledališča Ptuj. Dramsko besedilo, ki ga je napisal italijanski dramatik Manlio Santanelli, je uprizoril režiser Damir Zlatar Frey. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž
Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Avtor recenzije: Nada Breznik Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Aleksander Golja in Alenka Resman Langus
Plesni teater Ljubljana Matevž Dobaj & Neus Barcons Roca: Tja. Blizu... plesni prvenec Premiera 11. maj 2018 Koncept, koreografija in izvedba Matevž Dobaj & Neus Barcons Roca Dramaturgija Andreja Kopač Oblikovanje prostora in kostumov Ajda Tomazin Oblikovanje luči in tehnične rešitve Janko Oven Avtor glasbe in zvočna podoba Mario Marolt Kreativni producent Katja Somrak V Plesnem teatru Ljubljana je bila sinoči premiera plesnega prvenca Tja. Blizu…, ki sta ga zasnovala in izvedla slovenski plesalec Matevž Dobaj in plesalka iz Španije Neus Barcons Roca. Pod dramaturškim vodstvom Andreje Kopač sta ustvarila predstavo, ki raziskuje prostor med izkušnjo in dražljajem. Več Aleksandra Saška Gruden. Foto Drago Videmšek http://ptl.si/majmay-2018/2018/4/13/11-in-12-5-2000-matev-dobaj-neus-barcons-roca-tja-blizu-there-nearby-
SNG Nova Gorica Dušan Jovanović: Ekshibicionist Komična drama Premiera 9. maj 2018 Režija Marko Bulc Dramaturgija Nebojša Pop-Tasić Scenografija Damir Leventić Kostumografija Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Damir Avdić Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar Oblikovalec zvoka Stojan Nemec Igrajo Medea Novak, Žiga Udir, Maja Nemec, Blaž Valič, Radoš Bolčina, Gorazd Jakomini Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je s premierno uprizoritvijo komične drame Dušana Jovanovića Ekshibicionist v režiji Marka Bulca sklenilo letošnjo sezono. Leta 2002 si je drama Ekshibicionist prislužila Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo. Uprizorili so jo že v ljubljanski Mali drami, v Beogradu in Luksemburgu, na novogoriškem odru pa bo torej Ekshibicionist na Slovenskem zaživel drugič. Predstavo, ki skozi zgodbo predstavlja ekshibicionizem vseh vrst, si je ogledala Ingrid Kašca Bucik. Foto: Peter Uhan https://sng-ng.si/repertoar/premiere/2017060611144057/
Neveljaven email naslov