Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Ivan Lotrič.
Prevedla Marjeta Drobnič; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Benetke so neusahljiv vir navdiha in čudenja raznovrstnim umetnikom, o njih piše Casanova, ki je bil tam v ječi, na svojem italijanskem potovanju jih je obiskal Goethe, med novejšimi potopisnimi knjigami sta jim namenjena Vodno znamenje ruskega nobelovca, pesnika Josifa Brodskega, beneškemu zakotju in skritim uličicam, spregledanim detajlom in portalom je namenil knjigo Predrag Matvejević. In zdaj še Javier Marías, eden najboljših stilistov s španskega govornega območja, prepoznaven po nostalgičnem občutju, ki preveva njegove romane, in po dolgem, vase uvrtanem stavku.
Marías se Benetk loteva napol od znotraj; v zadnjem poglavju piše, da jih je v osemdesetih letih obiskoval zaradi dveh Daniel, ki sta zdaj razseljeni oziroma poročeni, in dodaja, da je ob različno dolgih obiskih vmes v Benetkah tudi služboval, dva tedna, pa vendar. Kot nekdo, ki je bil prepričan, da je to mesto mera vseh stvari, in je to mnenje delil s sedemdeset tisočimi prebivalci, kolikor jih je ostal od nekdanjih tristo tisočev. Urejene meščane v žabah in z operjenimi klobuki so namreč nadomestili nahrbtnikarji in turisti vseh barv. Benetke, kot jih v tem nadvse kratkem potopisu vidi Marías, so večno mesto, ki ostaja ves čas isto in bo takšno tudi v prihodnje; in tudi arhitektura, z izjemo nekaj zgradb iz časa fašizma, je obsojena le na drobne predelave in prenovo interierjev. Vendar pa se Marías, kljub naslovu, ne ukvarja z njimi, celotne Benetke so zanj interier, citira neko svojo znanko Benečanko, saj so samozadostne, tam ni nič odveč ali zunaj, in ničesar takšnega tudi ne potrebujejo.
Marías se ukvarja s paradoksalnostjo mesta, z njegovo zadržano nobleso, ki izbruhne v pretiravanje ob koncertih, ko zlatnina in dragi kamni slepijo glasbenike, popisuje prepredenost s kanali in s tem povezanimi načini prevoza in mu je gondola ravno prav dvignjena nad gladino, da omogoča žabji pogled na fasade. Popisuje permanentno zaskrbljenost prebivalcev za mesto, ki ga ogrožajo enkrat pogrezanje muljnatih otokov, drugič visoke plime ob vremenskih frontah, tretjič razgradnja kamna zaradi v bližino priseljene industrije, potem kanale napadejo tujerodne agresivne alge. Čeprav gosto beseden pri pisanju proze je Marías pri popisih mesta zadržan, bolj sugestiven kot opisen, rad doda kakšno modrost redkih domačinov, torej beneške aristokracije, s katerimi se je imel priložnost seznaniti, če ne tudi spoprijateljiti. Benečani so zadržani do tujcev in kdor se je poleti prerival po mestnih ulicah, jih popolnoma razume. Marías obiskuje pokopališča, na katerih počivajo slavni tujci, ljubitelji Benetk, dvakrat oplazi tamkajšnje Hemingwayeve pivske eskapade in nasploh nabere dovolj popotnih vtisov, da z njimi napolni nekaj poglavij. Benetke, interier se od Matvejevićevega pisanja o istih prezrtih mostovih in pozabljenih četrtih ločijo predvsem po odsotnosti strasti, s katero je hrvaški erudit popisoval prezrte portale in znamenja preteklosti: Marías vse to opazi, vendar kot da bi bila njegova potopisna metoda manj invazivna, kot da bi poskušal Benetke gledati in popisati z več distance, da jim prevelika bližina in eksoteričnost ne bi odvzele še tisto malo skrivnostnosti, ki so jim jo pustili turisti.
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Ivan Lotrič.
Prevedla Marjeta Drobnič; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Benetke so neusahljiv vir navdiha in čudenja raznovrstnim umetnikom, o njih piše Casanova, ki je bil tam v ječi, na svojem italijanskem potovanju jih je obiskal Goethe, med novejšimi potopisnimi knjigami sta jim namenjena Vodno znamenje ruskega nobelovca, pesnika Josifa Brodskega, beneškemu zakotju in skritim uličicam, spregledanim detajlom in portalom je namenil knjigo Predrag Matvejević. In zdaj še Javier Marías, eden najboljših stilistov s španskega govornega območja, prepoznaven po nostalgičnem občutju, ki preveva njegove romane, in po dolgem, vase uvrtanem stavku.
Marías se Benetk loteva napol od znotraj; v zadnjem poglavju piše, da jih je v osemdesetih letih obiskoval zaradi dveh Daniel, ki sta zdaj razseljeni oziroma poročeni, in dodaja, da je ob različno dolgih obiskih vmes v Benetkah tudi služboval, dva tedna, pa vendar. Kot nekdo, ki je bil prepričan, da je to mesto mera vseh stvari, in je to mnenje delil s sedemdeset tisočimi prebivalci, kolikor jih je ostal od nekdanjih tristo tisočev. Urejene meščane v žabah in z operjenimi klobuki so namreč nadomestili nahrbtnikarji in turisti vseh barv. Benetke, kot jih v tem nadvse kratkem potopisu vidi Marías, so večno mesto, ki ostaja ves čas isto in bo takšno tudi v prihodnje; in tudi arhitektura, z izjemo nekaj zgradb iz časa fašizma, je obsojena le na drobne predelave in prenovo interierjev. Vendar pa se Marías, kljub naslovu, ne ukvarja z njimi, celotne Benetke so zanj interier, citira neko svojo znanko Benečanko, saj so samozadostne, tam ni nič odveč ali zunaj, in ničesar takšnega tudi ne potrebujejo.
Marías se ukvarja s paradoksalnostjo mesta, z njegovo zadržano nobleso, ki izbruhne v pretiravanje ob koncertih, ko zlatnina in dragi kamni slepijo glasbenike, popisuje prepredenost s kanali in s tem povezanimi načini prevoza in mu je gondola ravno prav dvignjena nad gladino, da omogoča žabji pogled na fasade. Popisuje permanentno zaskrbljenost prebivalcev za mesto, ki ga ogrožajo enkrat pogrezanje muljnatih otokov, drugič visoke plime ob vremenskih frontah, tretjič razgradnja kamna zaradi v bližino priseljene industrije, potem kanale napadejo tujerodne agresivne alge. Čeprav gosto beseden pri pisanju proze je Marías pri popisih mesta zadržan, bolj sugestiven kot opisen, rad doda kakšno modrost redkih domačinov, torej beneške aristokracije, s katerimi se je imel priložnost seznaniti, če ne tudi spoprijateljiti. Benečani so zadržani do tujcev in kdor se je poleti prerival po mestnih ulicah, jih popolnoma razume. Marías obiskuje pokopališča, na katerih počivajo slavni tujci, ljubitelji Benetk, dvakrat oplazi tamkajšnje Hemingwayeve pivske eskapade in nasploh nabere dovolj popotnih vtisov, da z njimi napolni nekaj poglavij. Benetke, interier se od Matvejevićevega pisanja o istih prezrtih mostovih in pozabljenih četrtih ločijo predvsem po odsotnosti strasti, s katero je hrvaški erudit popisoval prezrte portale in znamenja preteklosti: Marías vse to opazi, vendar kot da bi bila njegova potopisna metoda manj invazivna, kot da bi poskušal Benetke gledati in popisati z več distance, da jim prevelika bližina in eksoteričnost ne bi odvzele še tisto malo skrivnostnosti, ki so jim jo pustili turisti.
Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Koreograf in plesalec Branko Potočan je premierno predstavil novo odrsko delo z naslovom Črni petek. Plesno – gledališko – glasbeno predstavo, ki jo v živo na odru soustvarja glasbeni duo Silence, si je v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: arhiv Vitkar zavod
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Škuc gledališče, Cankarjev dom, Zavod Kolaž / Premiera 08.12.2018 Režija: Alen Jelen Prevajalec: Lado Kralj Dramaturginja: Saška Rakef Scenografa: Alen Jelen, Urša Loboda Kostumografinja: Tina Kolenik Glasbena oblikovalka in avtorica glasbe: Bojana Šaljić Podešva Videastka: Valerie Wolf Gang Koreograf: Ivan Peternelj Lektorica: Klasja Zala Kovačič Oblikovalec maske: Emperatrizz Asistent režiserja in dramaturginje: Sandi Jesenik Izvajalci glasbe: David Trebižan, klavir; Bojana Šaljić P., klavir; Sergej Ranđelović V videu so uporabljene fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patina moje duše), avtorice Ive Čubrić ex. Musović. Nastopajo: Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in članice Kabareta Tiffany Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata Sinoči so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma premierno odigrali predstavo Rožnati trikotnik ameriškega dramatika Martina Shermana. Čeprav je uprizoritev kultnega besedila LGBT kanona v režiji Alena Jelena v prvi vrsti zgodba o nacističnem zatiranju istospolnosti, razpre tudi problematiko sprejemanja lastne identitete. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
SNG Drama Ljubljana, Mala drama / Premiera 07.12.2018 Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Urša Adamič Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Ina Ferlan Lektorica: Tatjana Stanič Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Svetovalka za gib: Tanja Zgonc Oblikovalec luči: Vlado Glavan Avtorica songa: Ana Duša Igrajo: Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič, Gorazd Logar Sinoči so na malem odru ljubljanske Drame premierno odigrali predstavo Ljudje uveljavljenega ameriškega dramatika mlajše generacije Stephena Karama. Predstava v režiji Nine Šorak uprizori običajno družinsko srečanje, ki prav skozi vsakdanjost situacije spregovori o splošni realnosti izginjajočega srednjega razreda. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Mestno gledališče ljubljansko Nejc Gazvoda: Tih vdih Krstna uprizoritev Premiera 29. november 2018, veliki oder Režiser Nejc Gazvoda Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc, Tjaša Železnik, Lara Wolf AGRFT Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili novo, po naročilu gledališča napisano igro Nejca Gazvode. Pisatelj, dramatik, gledališki in filmski režiser Nejc Gazvoda je za to gledališče že pred leti napisal Menjavo straže ter kriminalno nadaljevanko Vranja vrata. Krstno uprizoritev novega besedila je režiral sam. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tih-vdih/
V Slovenskem mladinskem gledališču so v režiji teoretičarke in režiserke Ane Vujanović in filmske režiserke Marte Popivoda včeraj premierno prikazali drugo iz sklopa predstav Narodna sprava, naslovljeno Krajine svobode. Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Režija: Ana Vujanović, Marta Popivoda Zasedba : Damjana Černe, Vida Rucli, Katarina Stegnar Pričevanja in intervjuji: Zora Konjajev, Sonja Vujanović, Zdenka Kidrič Dodatna besedila: Damjana Černe, Katarina Stegnar Dramaturgija: Ana Vujanović Video: Marta Popivoda Asistentka režije in dramaturgije: Tery Žeželj Koreografija: Sheena McGrandles Scenografija: Matej Stupica Sodelavka za kostumografijo: Slavica Janošević Filmska fotografija: Lev Predan Kowarski Svetovalec za montažo: René Frölke Lektorica: Mateja Dermelj Strokovna sodelavca: Ana Hofman, Gal Kirn Asistent dramaturgije (študijsko): Jernej Potočan Asistentka kamere: Gaja Naja Rojec Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Video tehnika in mapiranje: Dušan Ojdanič Pevski zbor: Amila Adrović, Teja Bitenc, Urška Cocej, Sabina Črnila, Polona Glavan, Anja Kocman, Mateja Kuntarič, Mojca Peternel, Ana Smerdu, Tanja Urek, Silvia Viviani, Gaja Vudrag, Anamarija Žagar Premiera: 29. 11. 2018, Slovensko mladinsko gledališče Foto: Ivian Kan Mujezinović
Anton Podbevšek teater se ob 120. obletnici rojstva začetnika slovenske zgodovinske avantgarde poklanja pesniku, čigar ime nosi. Po naslovu Podbevškove pesmi Izumitelj na zemlji nosi ime predstava, ki jo je režirala Bara Kolenc, pesnika pa je občinstvo spoznavalo v upodobitvah šestih nastopajočih, med njimi vrhunske slovenske performerke in plesalke Leje Jurišić. Predstavo si je ogledala Petra Tanko
Neveljaven email naslov