Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram
Bere Igor Velše.
Prevedel Aleš Košar; Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete
Kot je zapisano na zavihku nemške izdaje knjige Kaj se pravi misliti? freiburška predavanja Martina Heideggerja vsebujejo temeljno bitnozgodovinsko osmislitev tega, kaj se pravi misliti, v dvojno enotni usmeritvi tistega, kar míslenje pomeni in tistega, kar človeku zgodovinsko nalaga. Ob tem pa pisec spremne besede k slovenski izdaji Dean Komel poudarja, da je treba mislenje biti smiselno razločiti od mišljenja kot menjenja bivajočega.
Za filozofijo mišljenje pomeni marsikaj, saj je filozofija tista vednost, ki je zasnovana na zmožnosti mišljenja. Že Aristotel je začel s postavko, da mišljenje pomeni samo odgovoriti na vprašanje, kaj je mišljenje. Aristotel uporablja oznako »mišljenje mišljenja«, s katero pojasnjuje božjo bit. S tem pa je največja prisotnost biti. Ta tradicija pristopanja k filozofskemu mišljenju traja vse do Hegla. Martin Heidegger pa je v svojem ključnem delu Bit in čas pojem mišljenja konceptualno izločil, namesto tega govori o razumevanju, razumevanju biti.
Ko beremo o mislecih po Heglu, o Kirkegaardu in Nietzscheju, ki ju Heidegger obravnava v prvem delu knjige Kaj se pravi misliti?, opazimo distanco do mišljenja in to, da kanon ni mišljenje oziroma um, ampak umetnost. V drugem delu knjige, v bitnozgodovinskem pogovoru s Parmenidom, spet poudarjeno uvaja koncept mišljenja. Heidegger ugotavlja, da je čas po 2. svetovni vojni čas odsotnosti mišljenja, ne da bi ga kakorkoli pogrešali. In tudi danes, ob razmahu kognitivnih znanosti in drugih znanosti o mišljenju, je mišljenje nekaj samoumevnega, saj je mišlenje tisto, s čimer imamo ves čas opraviti. Ko se ponovno vrne k vprašanju mišljenja, to mišljenje ni tisto, s katerim je imela opraviti filozofija do tedaj. Mišljenje je vezano na predstavljanje bivajočega v njegovi biti.
Heideggerjevo izhodišče so vprašanja, ali je mišljenje zgolj to oziroma ali imamo pravico, da mišljenje reduciramo na predstavo bivajočega v njegovi biti, ali ni ta redukcija ravno značilnost našega časa, ki ga označuje kriza duhovnosti, nihilizem in grožnja uničenja civilizacije, in nazadnje, ali ni prav ta redukcija kriva, da človek razpolaga z vsem razen s tistim, kar tvori njegovo bistvo, to pa naj bi bilo mišljenje.
Delo Kaj se pravi misliti? je vplivalo na nekatere druge mislece, med drugim tudi na Hanno Arendt in njen premislek o totalitarizmu, kjer je za glavno karakteristiko uporabila pojem nemiselnosti, brezmiselnosti. Veliko prahu so dvignili Heideggerjevi Črni zvezki, v katera je zapisoval svoja razmišljanja od leta 1931 do 1970. To so paralelni razmisleki, ki jih je ločeval od svojih predavanj in tistega, kar je objavljal v tisku. Marsikdo ga je obtoževal domnevnega antisemitizma, ki naj bi ga našel v teh dnevnikih.
Heideggerjevo delo je težko brati in razumeti. Na ugovore je odgovoril, da se bit upira razumevanju in da je za pojasnitev narave biti potreben nov jezik. Heidegger si je izmislil veliko novih besed in bil je prepričan, da sta nemški in grški jezik najprimernejša za ta namen. Pomenske možnosti nemške ubeseditve je našel tudi v jezikovni rabi pred petsto leti. Prevajalec Heideggerjevih del v slovenščino Aleš Košar je zagato rešil tako, da je besedni nabor poiskal v Brižinskih spomenikih, kjer je dobil poglobljeno rabo osnovnih besed mišljenja, ki imajo duhovno vrednost.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram
Bere Igor Velše.
Prevedel Aleš Košar; Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete
Kot je zapisano na zavihku nemške izdaje knjige Kaj se pravi misliti? freiburška predavanja Martina Heideggerja vsebujejo temeljno bitnozgodovinsko osmislitev tega, kaj se pravi misliti, v dvojno enotni usmeritvi tistega, kar míslenje pomeni in tistega, kar človeku zgodovinsko nalaga. Ob tem pa pisec spremne besede k slovenski izdaji Dean Komel poudarja, da je treba mislenje biti smiselno razločiti od mišljenja kot menjenja bivajočega.
Za filozofijo mišljenje pomeni marsikaj, saj je filozofija tista vednost, ki je zasnovana na zmožnosti mišljenja. Že Aristotel je začel s postavko, da mišljenje pomeni samo odgovoriti na vprašanje, kaj je mišljenje. Aristotel uporablja oznako »mišljenje mišljenja«, s katero pojasnjuje božjo bit. S tem pa je največja prisotnost biti. Ta tradicija pristopanja k filozofskemu mišljenju traja vse do Hegla. Martin Heidegger pa je v svojem ključnem delu Bit in čas pojem mišljenja konceptualno izločil, namesto tega govori o razumevanju, razumevanju biti.
Ko beremo o mislecih po Heglu, o Kirkegaardu in Nietzscheju, ki ju Heidegger obravnava v prvem delu knjige Kaj se pravi misliti?, opazimo distanco do mišljenja in to, da kanon ni mišljenje oziroma um, ampak umetnost. V drugem delu knjige, v bitnozgodovinskem pogovoru s Parmenidom, spet poudarjeno uvaja koncept mišljenja. Heidegger ugotavlja, da je čas po 2. svetovni vojni čas odsotnosti mišljenja, ne da bi ga kakorkoli pogrešali. In tudi danes, ob razmahu kognitivnih znanosti in drugih znanosti o mišljenju, je mišljenje nekaj samoumevnega, saj je mišlenje tisto, s čimer imamo ves čas opraviti. Ko se ponovno vrne k vprašanju mišljenja, to mišljenje ni tisto, s katerim je imela opraviti filozofija do tedaj. Mišljenje je vezano na predstavljanje bivajočega v njegovi biti.
Heideggerjevo izhodišče so vprašanja, ali je mišljenje zgolj to oziroma ali imamo pravico, da mišljenje reduciramo na predstavo bivajočega v njegovi biti, ali ni ta redukcija ravno značilnost našega časa, ki ga označuje kriza duhovnosti, nihilizem in grožnja uničenja civilizacije, in nazadnje, ali ni prav ta redukcija kriva, da človek razpolaga z vsem razen s tistim, kar tvori njegovo bistvo, to pa naj bi bilo mišljenje.
Delo Kaj se pravi misliti? je vplivalo na nekatere druge mislece, med drugim tudi na Hanno Arendt in njen premislek o totalitarizmu, kjer je za glavno karakteristiko uporabila pojem nemiselnosti, brezmiselnosti. Veliko prahu so dvignili Heideggerjevi Črni zvezki, v katera je zapisoval svoja razmišljanja od leta 1931 do 1970. To so paralelni razmisleki, ki jih je ločeval od svojih predavanj in tistega, kar je objavljal v tisku. Marsikdo ga je obtoževal domnevnega antisemitizma, ki naj bi ga našel v teh dnevnikih.
Heideggerjevo delo je težko brati in razumeti. Na ugovore je odgovoril, da se bit upira razumevanju in da je za pojasnitev narave biti potreben nov jezik. Heidegger si je izmislil veliko novih besed in bil je prepričan, da sta nemški in grški jezik najprimernejša za ta namen. Pomenske možnosti nemške ubeseditve je našel tudi v jezikovni rabi pred petsto leti. Prevajalec Heideggerjevih del v slovenščino Aleš Košar je zagato rešil tako, da je besedni nabor poiskal v Brižinskih spomenikih, kjer je dobil poglobljeno rabo osnovnih besed mišljenja, ki imajo duhovno vrednost.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
NAPOVED: Besedilo punceinpolpunce Jere Ivanc, pisateljice, dramaturginje in prevajalke je nastalo po naročilu ljubljanske Drame na pobudo režiserke Ivane Djilas, ki je tekst priredila. Sinoči je dobilo premierno uresničitev na odru Male drame. Uprizoritev je bila v rokah samih žensk – z izjemo avtorja glasbe Boštjana Gombača – kar ni naključje, saj se loteva teme feminizma. Na premieri in krstni izvedbi je bila Tadeja Krečič: Mala drama SNG Drama Ljubljana, premiera 19. 3. 2022 Jera Ivanc: #punceinpolpunce (logocentrična komedija o delcih, revoluciji in gledališču) REŽISERKA IN AVTORICA PRIREDBE: Ivana Djilas DRAMATURGINJA: Jera Ivanc SCENOGRAFINJA: Sara Slivnik KOSTUMOGRAFINJA: Jelena Proković AVTOR GLASBE: Boštjan Gombač LEKTORICA: Tatjana Stanič ASISTENTKA REŽISERKE IN SVETOVALKA ZA GIB: Maša Kagao Knez OBLIKOVALKA SVETLOBE: Mojca Sarjaš ASISTENTKA KOSTUMOGRAFINJE: Saša Dragaš IGRAJO: Silva Čušin: Vera, astronomka Nataša Živković: Stana, svetovna prvakinja v šprintu na sto Maša Derganc: Helena, eksotična kraljica Mia Skrbinac: Vida, domača perica Iva Babić: Ivana, papež Nina Valič: Marijana, podoba svobode Saša Pavček: Dolores, kip matere božje
Avtorica recenzije: Alenka Juvan Bere Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Jure Franko, Lidija Hartman
Neveljaven email naslov