Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Maja Miloševič: Oder za gluhe

26.11.2018

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2018

Govorica pesniškega prvenca Maje Miloševič Oder za gluhe je skopa, besede so odbrane in v prostor umeščene z občutkom veščega notranjega oblikovalca. Tako, da izzivajo samostojno in v sopostavitvi. Tu ne bomo srečali abstraktne, nebrzdane pesniške imaginacije niti posebne jezikovne fragmentacije. Pač pa skozi konkretno, surovo metaforiko v ospredje stopa razruvana, raztrgana subjektova notránjščina. Zlovešča stiska posameznika.

Na idejno-razpoloženjske temelje zbirke, ki izhajajo iz posameznikovega nelagodja znotraj tesnega sveta in so hkrati substrat za kasnejšo ekstrovertirano ali introvertirano uporniško držo, je mogoče sklepati že na podlagi izpostavljenih medbesedilnih referenc. Posamezne razdelke pesmi namreč uvajajo citati iz poezije Srečka Kosovela, pankerskih ikon Braneta Bitenca, Esada Babačića, Damirja Avdića in skupine Dead Kennedys, pa tudi samosvojega Blaža Iršiča ter pesnic Audre Lorde in Sapphire.  V tej skrbno izbrani skupinici izrazitih pesniških osebnosti in njihovih poetik se v nasprotju s pričakovanji pesničin glas ne razblini ali poisti, temveč najde ustrezno frekvenco, na kateri domišljeno artikulira lastni tukaj in zdaj. Izpoveduje zgodbo posameznikov, ki jih gre na eni strani razumeti kot fragmente lirskega subjekta, a hkrati tudi kot polifonijo generacije ali celo generacij.

Zgodbo začenja na nevrološkem oddelku in kasneje v centru za rehabilitacijo, kjer nas pesmi soočijo z boleznijo, nemočjo, hromostjo ali pohabo evropskega človeka. Ob sicer povsem intimnih bolnišničnih prizorih, ki jih lahko v celoti beremo kot metaforo, nas pesmi asociativno odpeljejo na širši plan, v družbeno dogajanje, kjer denimo pretresajo begunstvo, vojne, nacionalizem, potrošništvo, brezglavi napredek … Znotraj tega vrenja avtorica hkrati natančno zarisuje odrinjen, roben položaj pesnika, ki je šele v drugem nadstropju, v drugem planu … celo na rehabilitaciji. To trpko, a realistično spoznanje preči celotno zbirko.

Postopoma se široki horizont oži, od globalno-evropskega preko domačega, lokalnega, glasbenoscenskega dogajanja nas izpovedi popeljejo vse do družinske in posameznikove intime. Ureditev zbirke in posameznih pesmi tako deluje po principu lijaka, v katerega se stekajo silnice sodobnega sveta, se nato pomešajo in prežamejo z ranljivim posameznikom oziroma posameznico ter na drugi strani derejo ven v obliki osebne, praviloma bridke izkušnje.

Vzporednice, ki jih zbirka Maje Miloševič Oder za gluhe vleče s tako imenovanimi pankerskimi časi osemdesetih let, niso nasilne, temveč kažejo na nepričakovane sorodnosti. Identičen je občutek brezperspektivnosti in ujetosti v norme in normalo večine, ki terja domala vojaško pokorščino. Prav intimno in družbeno vojno stanje je eno od prevladujočih razpoloženj zbirke, v kateri se ob zavedanju tradicije in zgodovine dogaja surovo soočanje s sedanjostjo, z okoliščinami, v katerih posameznik in poezija nastajata, živita in životarita. Toda če je bil upor pankerske generacije še slišan in prepoznan, je tragika sodobnega protesta ravnodušnost, otopelost, resignacija in ignoranca občinstva. V družbi, ki je sama po sebi eksces, so kriki jeznih, frustriranih pankerjev oziroma kriki pesniške tišine namesto deklarativna in opažena gesta upora le še žalostna groteska: »Mi smo jezni panksi, / ki bi vam radi jebali mater, / pa ne moremo, / ker vas ni na naš koncert.«

A sporočilo zbirke je jasno, pank je morda izgubil svoje poslušalstvo, ni pa ostal brez svojih pesnikov in uporniškega naboja. Znova se je naselil v t. i. čisto poezijo – v knjigo, ki v tem bučnem, karnevalskem svetu, ko so oder zavzeli populisti, pomeni nemara enega poslednjih načinov odpora. Brez sleherne samoslepitve, da je mesto poezije kje drugje kot na skrajnem družbenem robu: »Nisem kot pank, / ali pa sem ravno to, / trd zvok / na odru za gluhe.« 

Vsaj toliko kot družbena, je torej Oder za gluhe tudi intimna zbirka, v kateri se v opoziciji z okolico, ki nujno nasilno ukaluplja, dogaja raziskovanje in odkrivanje stabilnega, izvirnega, nepreslikanega in predvsem nepotvorjenega jaza. Beremo pesmi, v katerih je izvijanje iz družinsko-družbene uniformiranosti še posebej zahtevno, dotikamo se tabujev, hkrati pa docela realnih in pravzaprav povsod navzočih, a spregledanih, zatrtih, odrinjenih, preslišanih eksistenc. V nekem smislu je Oder za gluhe pesniški zagovor drugačnosti oziroma izvirnosti posameznika, ki naj presliši aplavz in raje sliši sebe. Četudi mora pri tem večkrat zaiti ali se iz vzorcev in pravil trgati samonasilno.

 

Pred padcem

Naučeni citati skačejo iz mojih ust.

Ne premore vsaka pička samodiscipline.

 

Vse pomešam in razrežem.

Ždim pred slikami prednikov,

ne ugotovim, kje se je zalomilo.

Iščem nekaj osebnega.

 

Videla sem jokati dedka oficirja.

Lepim slike v kolaž.

Z geni ravnam premišljeno,

mama ves čas išče ključe.

 

Puham dim z okenske police.

Nikakršnega stika nimam s kavčem,

pogovarjam se o starših.

Glava postane mešalna miza,

tonski mojster je na ekstaziju.

 

Zateguje me.

V mojem priimku ni tradicije.

 

Prvenec Maje Miloševič se končuje ironično: »Zapiski so dogajanje od zunaj. / Sebe ignoriram.« A skrajna relativizacija je pravzaprav vnovičen poudarek trpkosti, iz katere se je porodila ta natančna in brezkompromisna pisava, ki ne identificira le omejitev in omejenosti naše stvarnosti, temveč tudi nakaže pot iz nje … Le z odra si je treba drzniti pasti – v pristnost in v brk javnemu zgražanju in obsojanju. Oder za gluhe je zbirka, ki med letošnjimi močnimi pesniškimi prvenci vsekakor izstopa.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Maja Miloševič: Oder za gluhe

26.11.2018

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2018

Govorica pesniškega prvenca Maje Miloševič Oder za gluhe je skopa, besede so odbrane in v prostor umeščene z občutkom veščega notranjega oblikovalca. Tako, da izzivajo samostojno in v sopostavitvi. Tu ne bomo srečali abstraktne, nebrzdane pesniške imaginacije niti posebne jezikovne fragmentacije. Pač pa skozi konkretno, surovo metaforiko v ospredje stopa razruvana, raztrgana subjektova notránjščina. Zlovešča stiska posameznika.

Na idejno-razpoloženjske temelje zbirke, ki izhajajo iz posameznikovega nelagodja znotraj tesnega sveta in so hkrati substrat za kasnejšo ekstrovertirano ali introvertirano uporniško držo, je mogoče sklepati že na podlagi izpostavljenih medbesedilnih referenc. Posamezne razdelke pesmi namreč uvajajo citati iz poezije Srečka Kosovela, pankerskih ikon Braneta Bitenca, Esada Babačića, Damirja Avdića in skupine Dead Kennedys, pa tudi samosvojega Blaža Iršiča ter pesnic Audre Lorde in Sapphire.  V tej skrbno izbrani skupinici izrazitih pesniških osebnosti in njihovih poetik se v nasprotju s pričakovanji pesničin glas ne razblini ali poisti, temveč najde ustrezno frekvenco, na kateri domišljeno artikulira lastni tukaj in zdaj. Izpoveduje zgodbo posameznikov, ki jih gre na eni strani razumeti kot fragmente lirskega subjekta, a hkrati tudi kot polifonijo generacije ali celo generacij.

Zgodbo začenja na nevrološkem oddelku in kasneje v centru za rehabilitacijo, kjer nas pesmi soočijo z boleznijo, nemočjo, hromostjo ali pohabo evropskega človeka. Ob sicer povsem intimnih bolnišničnih prizorih, ki jih lahko v celoti beremo kot metaforo, nas pesmi asociativno odpeljejo na širši plan, v družbeno dogajanje, kjer denimo pretresajo begunstvo, vojne, nacionalizem, potrošništvo, brezglavi napredek … Znotraj tega vrenja avtorica hkrati natančno zarisuje odrinjen, roben položaj pesnika, ki je šele v drugem nadstropju, v drugem planu … celo na rehabilitaciji. To trpko, a realistično spoznanje preči celotno zbirko.

Postopoma se široki horizont oži, od globalno-evropskega preko domačega, lokalnega, glasbenoscenskega dogajanja nas izpovedi popeljejo vse do družinske in posameznikove intime. Ureditev zbirke in posameznih pesmi tako deluje po principu lijaka, v katerega se stekajo silnice sodobnega sveta, se nato pomešajo in prežamejo z ranljivim posameznikom oziroma posameznico ter na drugi strani derejo ven v obliki osebne, praviloma bridke izkušnje.

Vzporednice, ki jih zbirka Maje Miloševič Oder za gluhe vleče s tako imenovanimi pankerskimi časi osemdesetih let, niso nasilne, temveč kažejo na nepričakovane sorodnosti. Identičen je občutek brezperspektivnosti in ujetosti v norme in normalo večine, ki terja domala vojaško pokorščino. Prav intimno in družbeno vojno stanje je eno od prevladujočih razpoloženj zbirke, v kateri se ob zavedanju tradicije in zgodovine dogaja surovo soočanje s sedanjostjo, z okoliščinami, v katerih posameznik in poezija nastajata, živita in životarita. Toda če je bil upor pankerske generacije še slišan in prepoznan, je tragika sodobnega protesta ravnodušnost, otopelost, resignacija in ignoranca občinstva. V družbi, ki je sama po sebi eksces, so kriki jeznih, frustriranih pankerjev oziroma kriki pesniške tišine namesto deklarativna in opažena gesta upora le še žalostna groteska: »Mi smo jezni panksi, / ki bi vam radi jebali mater, / pa ne moremo, / ker vas ni na naš koncert.«

A sporočilo zbirke je jasno, pank je morda izgubil svoje poslušalstvo, ni pa ostal brez svojih pesnikov in uporniškega naboja. Znova se je naselil v t. i. čisto poezijo – v knjigo, ki v tem bučnem, karnevalskem svetu, ko so oder zavzeli populisti, pomeni nemara enega poslednjih načinov odpora. Brez sleherne samoslepitve, da je mesto poezije kje drugje kot na skrajnem družbenem robu: »Nisem kot pank, / ali pa sem ravno to, / trd zvok / na odru za gluhe.« 

Vsaj toliko kot družbena, je torej Oder za gluhe tudi intimna zbirka, v kateri se v opoziciji z okolico, ki nujno nasilno ukaluplja, dogaja raziskovanje in odkrivanje stabilnega, izvirnega, nepreslikanega in predvsem nepotvorjenega jaza. Beremo pesmi, v katerih je izvijanje iz družinsko-družbene uniformiranosti še posebej zahtevno, dotikamo se tabujev, hkrati pa docela realnih in pravzaprav povsod navzočih, a spregledanih, zatrtih, odrinjenih, preslišanih eksistenc. V nekem smislu je Oder za gluhe pesniški zagovor drugačnosti oziroma izvirnosti posameznika, ki naj presliši aplavz in raje sliši sebe. Četudi mora pri tem večkrat zaiti ali se iz vzorcev in pravil trgati samonasilno.

 

Pred padcem

Naučeni citati skačejo iz mojih ust.

Ne premore vsaka pička samodiscipline.

 

Vse pomešam in razrežem.

Ždim pred slikami prednikov,

ne ugotovim, kje se je zalomilo.

Iščem nekaj osebnega.

 

Videla sem jokati dedka oficirja.

Lepim slike v kolaž.

Z geni ravnam premišljeno,

mama ves čas išče ključe.

 

Puham dim z okenske police.

Nikakršnega stika nimam s kavčem,

pogovarjam se o starših.

Glava postane mešalna miza,

tonski mojster je na ekstaziju.

 

Zateguje me.

V mojem priimku ni tradicije.

 

Prvenec Maje Miloševič se končuje ironično: »Zapiski so dogajanje od zunaj. / Sebe ignoriram.« A skrajna relativizacija je pravzaprav vnovičen poudarek trpkosti, iz katere se je porodila ta natančna in brezkompromisna pisava, ki ne identificira le omejitev in omejenosti naše stvarnosti, temveč tudi nakaže pot iz nje … Le z odra si je treba drzniti pasti – v pristnost in v brk javnemu zgražanju in obsojanju. Oder za gluhe je zbirka, ki med letošnjimi močnimi pesniškimi prvenci vsekakor izstopa.


08.07.2022

Thor: Ljubezen in grom

Dobrih enajst let je, kar je Thor prvikrat treščil iz marvelovega vesolja na svetovna filmska platna in takoj postal eden od treh najbolj priljubljenih superjunakov iz skupine Maščevalcev, tesno ob Iron Manu in Stotniku Amerika, seveda. Živahen, gobčen, duhovit, premeten, močan, tudi prevzeten, a hkrati pravičen in v vseh pogledih preprosto božanski nordijski bog, je v režiji Kennetha Branagha in fizični podobi Chrisa Hemswortha osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, in svojega položaja v številnih filmih, ki so sledili prvencu, kljub različnim režijskim taktirkam nikoli ni izgubil. Thor je tako že več kot desetletje na samem vrhu superjunaške priljubljenosti in bo tam najbrž ostal še nekaj časa – čeprav je najnovejši spektakel, ki je prav te dni prišel v naše kinematografe, kljub preverjeni ustvarjalni ekipi precejšnje razočaranje. Če so kritiki in gledalci pri prejšnjem celovečernem filmu, posvečenem bogu groma Thor: Ragnarok iz leta 2017 hvalili izjemen humor, živopisnost in predvsem občutek spontanosti, ki jih je v akcijski film vnesel novozelandski režiser, igralec in komik Taika Waititi, je prav to tisto, česar tokratno nadaljevanje ne premore. Namesto duhovite in nenarejene spontanosti, je zgodba filma Thor: Ljubezen in grom ves čas nekako v krču, dogajanje ne steče, dovtipi pa le redko izvabijo nekaj pridušenega smeha gledalcev v dvorani. Tudi tako imenovane kemije, energije, ki je pred dobrim desetletjem kar bliskala med Hemsworthom in Natalie Portman, je ostalo le še za par šibkih strel in le res dobra upodobitev Christiana Balea, kot tokratnega negativca Gorra, klavca bogov, ponuja nekaj gledalskih užitkov. Še številni stranski liki, ki jim je režiser – s svojim vred – očitno naklonil veliko, pravzaprav kar preveč pozornosti, zbujajo občutek prisilnega duhovičenja in nepotrebne izumetničenosti. O navihani živahnosti, s katero so v Ragnaroku razbijali tako akcijske kot čustvene prizore ter tako preprečili zdrs v dolgočasje ali patetičnost, tokrat ni ne duha ne sluha in film, ki sicer traja le slabi dve uri, se žal zdi veliko daljši. Thor je s filmom Ljubezen in grom postal prvi Maščevalec, ki ima štiri samostojne celovečerne filme, a zdi se, da bi bilo boljše, če v bodoče ostane tesneje v družbi s svojimi superujnaškimi prijatelji, saj njegov grom v solističnih akcijah očitno izgublja svojo moč.


04.07.2022

Vid Kmetič: Blues

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralca: Jasna Rodošek in Matjaž Romih


04.07.2022

Jurij Meden: Kaj je kinoteka

Avtor recenzije: Urban Tarman Bralec: Matjaž Romih


04.07.2022

Anja Radaljac: Punčica

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bralka: Eva Longyka Marušič


04.07.2022

Kostas Hatziandoniu: Agrigento

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bralka: Jasna Rodošek


28.06.2022

Elvis

Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …


27.06.2022

Ur. Kristina Kočan: Po toku navzgor

Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bralec: Bernard Stramič


27.06.2022

Tone Peršak: Praznovanje

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralka: Eva Longyka Marušič


27.06.2022

John Muir: Dolg sprehod do zaliva

Avtor recenzije: Blaž Mazi Bralec: Bernard Stramič


27.06.2022

Ace Mermolja: Lukov greh

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Maja Moll in Jure Franko


20.06.2022

Ana Schnabl: Plima

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bralca: Matjaž Romih in Eva Longyka Marušič


20.06.2022

Peter Mlakar: Drugačni svet

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vse noč

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Max Brod: Franz Kafka, biografija

Avtor recenzije: Simon Popek Bralec: Jure Franko


14.06.2022

Milan Dekleva: Nevidnosti

Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...


13.06.2022

Karmina Šilec: Baba

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič


13.06.2022

Marjan Žiberna: Dedič

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Lidija Hartman


06.06.2022

Snežni leopard

Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni


06.06.2022

Drago Jančar: Ob nastanku sveta

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralka: Barbara Zupan


06.06.2022

Jure Jakob: Učitelj gluhih, učenec nemih

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


Stran 36 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov