Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Maja Miloševič: Oder za gluhe

26.11.2018

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2018

Govorica pesniškega prvenca Maje Miloševič Oder za gluhe je skopa, besede so odbrane in v prostor umeščene z občutkom veščega notranjega oblikovalca. Tako, da izzivajo samostojno in v sopostavitvi. Tu ne bomo srečali abstraktne, nebrzdane pesniške imaginacije niti posebne jezikovne fragmentacije. Pač pa skozi konkretno, surovo metaforiko v ospredje stopa razruvana, raztrgana subjektova notránjščina. Zlovešča stiska posameznika.

Na idejno-razpoloženjske temelje zbirke, ki izhajajo iz posameznikovega nelagodja znotraj tesnega sveta in so hkrati substrat za kasnejšo ekstrovertirano ali introvertirano uporniško držo, je mogoče sklepati že na podlagi izpostavljenih medbesedilnih referenc. Posamezne razdelke pesmi namreč uvajajo citati iz poezije Srečka Kosovela, pankerskih ikon Braneta Bitenca, Esada Babačića, Damirja Avdića in skupine Dead Kennedys, pa tudi samosvojega Blaža Iršiča ter pesnic Audre Lorde in Sapphire.  V tej skrbno izbrani skupinici izrazitih pesniških osebnosti in njihovih poetik se v nasprotju s pričakovanji pesničin glas ne razblini ali poisti, temveč najde ustrezno frekvenco, na kateri domišljeno artikulira lastni tukaj in zdaj. Izpoveduje zgodbo posameznikov, ki jih gre na eni strani razumeti kot fragmente lirskega subjekta, a hkrati tudi kot polifonijo generacije ali celo generacij.

Zgodbo začenja na nevrološkem oddelku in kasneje v centru za rehabilitacijo, kjer nas pesmi soočijo z boleznijo, nemočjo, hromostjo ali pohabo evropskega človeka. Ob sicer povsem intimnih bolnišničnih prizorih, ki jih lahko v celoti beremo kot metaforo, nas pesmi asociativno odpeljejo na širši plan, v družbeno dogajanje, kjer denimo pretresajo begunstvo, vojne, nacionalizem, potrošništvo, brezglavi napredek … Znotraj tega vrenja avtorica hkrati natančno zarisuje odrinjen, roben položaj pesnika, ki je šele v drugem nadstropju, v drugem planu … celo na rehabilitaciji. To trpko, a realistično spoznanje preči celotno zbirko.

Postopoma se široki horizont oži, od globalno-evropskega preko domačega, lokalnega, glasbenoscenskega dogajanja nas izpovedi popeljejo vse do družinske in posameznikove intime. Ureditev zbirke in posameznih pesmi tako deluje po principu lijaka, v katerega se stekajo silnice sodobnega sveta, se nato pomešajo in prežamejo z ranljivim posameznikom oziroma posameznico ter na drugi strani derejo ven v obliki osebne, praviloma bridke izkušnje.

Vzporednice, ki jih zbirka Maje Miloševič Oder za gluhe vleče s tako imenovanimi pankerskimi časi osemdesetih let, niso nasilne, temveč kažejo na nepričakovane sorodnosti. Identičen je občutek brezperspektivnosti in ujetosti v norme in normalo večine, ki terja domala vojaško pokorščino. Prav intimno in družbeno vojno stanje je eno od prevladujočih razpoloženj zbirke, v kateri se ob zavedanju tradicije in zgodovine dogaja surovo soočanje s sedanjostjo, z okoliščinami, v katerih posameznik in poezija nastajata, živita in životarita. Toda če je bil upor pankerske generacije še slišan in prepoznan, je tragika sodobnega protesta ravnodušnost, otopelost, resignacija in ignoranca občinstva. V družbi, ki je sama po sebi eksces, so kriki jeznih, frustriranih pankerjev oziroma kriki pesniške tišine namesto deklarativna in opažena gesta upora le še žalostna groteska: »Mi smo jezni panksi, / ki bi vam radi jebali mater, / pa ne moremo, / ker vas ni na naš koncert.«

A sporočilo zbirke je jasno, pank je morda izgubil svoje poslušalstvo, ni pa ostal brez svojih pesnikov in uporniškega naboja. Znova se je naselil v t. i. čisto poezijo – v knjigo, ki v tem bučnem, karnevalskem svetu, ko so oder zavzeli populisti, pomeni nemara enega poslednjih načinov odpora. Brez sleherne samoslepitve, da je mesto poezije kje drugje kot na skrajnem družbenem robu: »Nisem kot pank, / ali pa sem ravno to, / trd zvok / na odru za gluhe.« 

Vsaj toliko kot družbena, je torej Oder za gluhe tudi intimna zbirka, v kateri se v opoziciji z okolico, ki nujno nasilno ukaluplja, dogaja raziskovanje in odkrivanje stabilnega, izvirnega, nepreslikanega in predvsem nepotvorjenega jaza. Beremo pesmi, v katerih je izvijanje iz družinsko-družbene uniformiranosti še posebej zahtevno, dotikamo se tabujev, hkrati pa docela realnih in pravzaprav povsod navzočih, a spregledanih, zatrtih, odrinjenih, preslišanih eksistenc. V nekem smislu je Oder za gluhe pesniški zagovor drugačnosti oziroma izvirnosti posameznika, ki naj presliši aplavz in raje sliši sebe. Četudi mora pri tem večkrat zaiti ali se iz vzorcev in pravil trgati samonasilno.

 

Pred padcem

Naučeni citati skačejo iz mojih ust.

Ne premore vsaka pička samodiscipline.

 

Vse pomešam in razrežem.

Ždim pred slikami prednikov,

ne ugotovim, kje se je zalomilo.

Iščem nekaj osebnega.

 

Videla sem jokati dedka oficirja.

Lepim slike v kolaž.

Z geni ravnam premišljeno,

mama ves čas išče ključe.

 

Puham dim z okenske police.

Nikakršnega stika nimam s kavčem,

pogovarjam se o starših.

Glava postane mešalna miza,

tonski mojster je na ekstaziju.

 

Zateguje me.

V mojem priimku ni tradicije.

 

Prvenec Maje Miloševič se končuje ironično: »Zapiski so dogajanje od zunaj. / Sebe ignoriram.« A skrajna relativizacija je pravzaprav vnovičen poudarek trpkosti, iz katere se je porodila ta natančna in brezkompromisna pisava, ki ne identificira le omejitev in omejenosti naše stvarnosti, temveč tudi nakaže pot iz nje … Le z odra si je treba drzniti pasti – v pristnost in v brk javnemu zgražanju in obsojanju. Oder za gluhe je zbirka, ki med letošnjimi močnimi pesniškimi prvenci vsekakor izstopa.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Maja Miloševič: Oder za gluhe

26.11.2018

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2018

Govorica pesniškega prvenca Maje Miloševič Oder za gluhe je skopa, besede so odbrane in v prostor umeščene z občutkom veščega notranjega oblikovalca. Tako, da izzivajo samostojno in v sopostavitvi. Tu ne bomo srečali abstraktne, nebrzdane pesniške imaginacije niti posebne jezikovne fragmentacije. Pač pa skozi konkretno, surovo metaforiko v ospredje stopa razruvana, raztrgana subjektova notránjščina. Zlovešča stiska posameznika.

Na idejno-razpoloženjske temelje zbirke, ki izhajajo iz posameznikovega nelagodja znotraj tesnega sveta in so hkrati substrat za kasnejšo ekstrovertirano ali introvertirano uporniško držo, je mogoče sklepati že na podlagi izpostavljenih medbesedilnih referenc. Posamezne razdelke pesmi namreč uvajajo citati iz poezije Srečka Kosovela, pankerskih ikon Braneta Bitenca, Esada Babačića, Damirja Avdića in skupine Dead Kennedys, pa tudi samosvojega Blaža Iršiča ter pesnic Audre Lorde in Sapphire.  V tej skrbno izbrani skupinici izrazitih pesniških osebnosti in njihovih poetik se v nasprotju s pričakovanji pesničin glas ne razblini ali poisti, temveč najde ustrezno frekvenco, na kateri domišljeno artikulira lastni tukaj in zdaj. Izpoveduje zgodbo posameznikov, ki jih gre na eni strani razumeti kot fragmente lirskega subjekta, a hkrati tudi kot polifonijo generacije ali celo generacij.

Zgodbo začenja na nevrološkem oddelku in kasneje v centru za rehabilitacijo, kjer nas pesmi soočijo z boleznijo, nemočjo, hromostjo ali pohabo evropskega človeka. Ob sicer povsem intimnih bolnišničnih prizorih, ki jih lahko v celoti beremo kot metaforo, nas pesmi asociativno odpeljejo na širši plan, v družbeno dogajanje, kjer denimo pretresajo begunstvo, vojne, nacionalizem, potrošništvo, brezglavi napredek … Znotraj tega vrenja avtorica hkrati natančno zarisuje odrinjen, roben položaj pesnika, ki je šele v drugem nadstropju, v drugem planu … celo na rehabilitaciji. To trpko, a realistično spoznanje preči celotno zbirko.

Postopoma se široki horizont oži, od globalno-evropskega preko domačega, lokalnega, glasbenoscenskega dogajanja nas izpovedi popeljejo vse do družinske in posameznikove intime. Ureditev zbirke in posameznih pesmi tako deluje po principu lijaka, v katerega se stekajo silnice sodobnega sveta, se nato pomešajo in prežamejo z ranljivim posameznikom oziroma posameznico ter na drugi strani derejo ven v obliki osebne, praviloma bridke izkušnje.

Vzporednice, ki jih zbirka Maje Miloševič Oder za gluhe vleče s tako imenovanimi pankerskimi časi osemdesetih let, niso nasilne, temveč kažejo na nepričakovane sorodnosti. Identičen je občutek brezperspektivnosti in ujetosti v norme in normalo večine, ki terja domala vojaško pokorščino. Prav intimno in družbeno vojno stanje je eno od prevladujočih razpoloženj zbirke, v kateri se ob zavedanju tradicije in zgodovine dogaja surovo soočanje s sedanjostjo, z okoliščinami, v katerih posameznik in poezija nastajata, živita in životarita. Toda če je bil upor pankerske generacije še slišan in prepoznan, je tragika sodobnega protesta ravnodušnost, otopelost, resignacija in ignoranca občinstva. V družbi, ki je sama po sebi eksces, so kriki jeznih, frustriranih pankerjev oziroma kriki pesniške tišine namesto deklarativna in opažena gesta upora le še žalostna groteska: »Mi smo jezni panksi, / ki bi vam radi jebali mater, / pa ne moremo, / ker vas ni na naš koncert.«

A sporočilo zbirke je jasno, pank je morda izgubil svoje poslušalstvo, ni pa ostal brez svojih pesnikov in uporniškega naboja. Znova se je naselil v t. i. čisto poezijo – v knjigo, ki v tem bučnem, karnevalskem svetu, ko so oder zavzeli populisti, pomeni nemara enega poslednjih načinov odpora. Brez sleherne samoslepitve, da je mesto poezije kje drugje kot na skrajnem družbenem robu: »Nisem kot pank, / ali pa sem ravno to, / trd zvok / na odru za gluhe.« 

Vsaj toliko kot družbena, je torej Oder za gluhe tudi intimna zbirka, v kateri se v opoziciji z okolico, ki nujno nasilno ukaluplja, dogaja raziskovanje in odkrivanje stabilnega, izvirnega, nepreslikanega in predvsem nepotvorjenega jaza. Beremo pesmi, v katerih je izvijanje iz družinsko-družbene uniformiranosti še posebej zahtevno, dotikamo se tabujev, hkrati pa docela realnih in pravzaprav povsod navzočih, a spregledanih, zatrtih, odrinjenih, preslišanih eksistenc. V nekem smislu je Oder za gluhe pesniški zagovor drugačnosti oziroma izvirnosti posameznika, ki naj presliši aplavz in raje sliši sebe. Četudi mora pri tem večkrat zaiti ali se iz vzorcev in pravil trgati samonasilno.

 

Pred padcem

Naučeni citati skačejo iz mojih ust.

Ne premore vsaka pička samodiscipline.

 

Vse pomešam in razrežem.

Ždim pred slikami prednikov,

ne ugotovim, kje se je zalomilo.

Iščem nekaj osebnega.

 

Videla sem jokati dedka oficirja.

Lepim slike v kolaž.

Z geni ravnam premišljeno,

mama ves čas išče ključe.

 

Puham dim z okenske police.

Nikakršnega stika nimam s kavčem,

pogovarjam se o starših.

Glava postane mešalna miza,

tonski mojster je na ekstaziju.

 

Zateguje me.

V mojem priimku ni tradicije.

 

Prvenec Maje Miloševič se končuje ironično: »Zapiski so dogajanje od zunaj. / Sebe ignoriram.« A skrajna relativizacija je pravzaprav vnovičen poudarek trpkosti, iz katere se je porodila ta natančna in brezkompromisna pisava, ki ne identificira le omejitev in omejenosti naše stvarnosti, temveč tudi nakaže pot iz nje … Le z odra si je treba drzniti pasti – v pristnost in v brk javnemu zgražanju in obsojanju. Oder za gluhe je zbirka, ki med letošnjimi močnimi pesniškimi prvenci vsekakor izstopa.


27.12.2021

Milan Kundera: Jacques in njegov gospodar

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.12.2021

Mathias Göritz: V nebesih dežuje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Maja Moll


20.12.2021

Tadeja Krečič Scholten: Nikoli ni prepozno

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.


20.12.2021

Jure Godler: Vohun, ki me je okužil

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Maja Moll


20.12.2021

Zagrebško gledališče mladih (ZKM): Eichmann v Jeruzalemu

Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM


17.12.2021

Mala scena MGL - Barbara Zemljič: Olje črne kumine

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani


17.12.2021

Mike Bartlett: Klinc

Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik


13.12.2021

Simona Semenič: Tri igre za punce

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere: Eva Longyka Marušič


13.12.2021

Andrej Medved: Guba v očesu

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


13.12.2021

Milan Dekleva: Eseji in zgodbe

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


13.12.2021

Jorge Alfonso: Travograd

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


12.12.2021

Mesno gledališče ljubljansko - Falk Richter: Izredne razmere

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani


11.12.2021

Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom

SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:


06.12.2021

Kristina Hočevar: Rujenje

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere: Lidija Hartman


06.12.2021

Manka Kremenšek Križman: Tujci,

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko


06.12.2021

Katja Hrobat Virloget: V tišini spomina

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Bernard Stramič


03.12.2021

Spencer

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.12.2021

Hiša Gucci

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.12.2021

Moja najljubša vojna & Josep

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


29.11.2021

Jernej Mlekuž: ABCČĆ migracij

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Jure Franko.


Stran 46 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov