Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bereta: Jure Franko in Lidija Hartman.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Od izida kratkoproznega prvenca Vesne Lemaić Popularne zgodbe je minilo točno deset let. Romana, ki sta izšla v vmesnem času, sta začrtala – če že ne radikalno, pa vsaj opazno – spremembo v avtoričini poetiki: prehod od postmodernističnega preigravanja žanrov Odlagališča do angažirane, avtofiktivne, v realnosti zasidrane proze, ki kot seizmograf beleži pretrese v slovenski družbi. Roman Kokoška in ptiči se tako odvija v vrtincu vseslovenskih protestov. Kljub angažmaju pripovedovalke slednja dogajanja ne idealizira, temveč do njega vzpostavlja kritično distanco; pomanjkanje refleksije nadomešča s podoživljanjem in empatijo, potezi, ki ju je Vesna Lemaić uspešno prenesla tudi v zgodbe zbirke Dobrodošli.
Zbirka je razdeljena na devet sklopov, ki bi lahko konceptualno povzemali potek srečanja: od (grenke) Dobrodošlice prek površnega preverjanja terena (Oči, Gibanje, Igra) in soočenja, ki predstavlja kondenzacijo razlik (Dvoboj), do navidezne pomiritve (Živali, Razglednice) in končnega slovesa (Nasvidenje), ki mu sledi obujanje spominov (Bjutiful). Zgodbe posameznega sklopa druga za drugo sprevračajo pričakovanja v naslovu. Ni treba veliko, da se vabljiva dobrodošlica sprevrže v svoje nasprotje in razkrije grenko zavest, da je gostoljubje včasih le beseda, pa še to prazna. Tako na primer obmorski kraji vabijo turiste, čeprav so jim pravzaprav v breme. “Polna obala, prazno morje,” zagrenjeno ugotavlja stari ribič iz prve zgodbe in jasno je, da z ribami izginja tudi določen način življenja. V takšnih okoliščinah spremembe ne napovedujejo izboljšanja. V zgodbi Spremembe se prehod iz otroštva v odraslost ujema z začetkom vojne na Balkanu. Pripovedovalka in njena babica v obmorskem mestu nenadoma nista več domačinki, temveč turistki, začasno, zamenljivo blago, ki ne seže dlje od površine kraja, v katerem se nahaja. Turizem kot vendarle prostovoljna in začasna deložacija se v zbirki tesno prepleta z drugačno, temačnejšo izkušnjo tujega prostora – emigracijo, ki je tu predstavljena skozi perspektivo prostovoljcev. Ta pride še posebej do izraza v razdelku Dvoboj, kjer se želja po nudenju pomoči sprehaja po tanki meji pokroviteljstva in sočutja.
V zbirki Dobrodošli nekoliko šibkeje zazveni tudi glas nostalgije, ki pa prida občutek neizogibnosti, zavest o koncu nekega obdobja, kot prelom med otroštvom in odraslostjo, pa morda tudi konec olepševanja. Resničnosti ni več mogoče ubežati, vendar se je z njo težko sprijazniti, posebno ko vzbuja občutek nemoči ali nelagodja. Takšnega, kakršnega na primer občutijo liki iz zgodbe Čaj dobrodošlice. Čaj, ki ga prostovoljci kuhajo pribežnikom, je presladek, tako kot optimizem skupine, ki se počasi sooča z dejstvom, da sladkor ne bo prekril grenkega okusa izkušnje vojne. Bolj kot se pripovedna množina zaveda absurdnosti položaja, več čaja se skuha; nelagodje narašča, živci so na koncu, dokler se ves sladkor ne pretoči v globino stranišč.
“Nevede smo se bili stlačili v vlogo gostiteljev, ki so goste sprejeli pred zaprtimi vrati in jim na pragu niso imeli ponuditi drugega kot presladek čaj.”
Prizor meji na grotesko, vendar je prevpet v resničnost, tako kot večina zgodb zbirke.
Zbirka Dobrodošli Vesne Lemaić korenini globoko v sedanjosti, v kratkem stiku med angažmajem in brezupom, kjer se zdi sprememba, vsaj tista na bolje, še najbolj podobna ogabno sladki pijači. Zgodbe o emigrantih preigravajo rek, da je pot v pekel tlakovana z najboljšimi nameni. Pripovedovalka, ki deluje kot prostovoljka, iz zgodbe v zgodbo ugotavlja, da med željo po zaščiti in pokroviteljstvom ni velike razlike; da vsi smrdimo, tako na eni kot na drugi strani, in da nobena izkušnja tega sveta ne more izbrisati človeškega dejavnika, z vsemi predsodki in nedoslednostmi vred. Močna točka zbirke je, da se ne odloči za eno ali drugo pot, temveč obstane vmes: z zavedanjem o storjenem, ki ga ni več mogoče spremeniti niti povsem sprejeti. Pripovedovalka v zgodbi Do živega prizna, da je v otroštvu mučila živali: “Ne morem reči, da se nisem zavedala, kaj počnem. To bi zvenelo plitko. Mogoče zato, ker sem lahko. Ker se ni bilo treba nikomur opravičit. In niso kričale. Ker sem imela to moč v rokah. In nobene predstave o smrti.” Priznanje ji ničesar ne olajša, na zadnjem sedežu leži ranjena želva, njeno preživetje obtiči na nitki, tako kot pripovedovalkina sposobnost, da se ne glede na preteklost zazre naprej.
“Stvarnosti ni mogoče premazati z dezodorantom,” ugotavlja pripovedovalka zgodbe Dezodorant. Kot odmev ji odgovarja tista iz zgodbe Sonca in sonca: “Kar si želimo gledati, so rumena sonca, lepa in enosmiselna.”
Zbirka Dobrodošli se osredotoča na pozabljena sonca barvne palete, da “zasijejo s temnim žarom”. Kratke in krajše zgodbe Vesne Lemaić so prav posebno dobre, ko opustijo razlaganje očitnega in pustijo, da spregovorijo podobe: takrat zarežejo z bolečo ironijo doživetega, kar je najmočnejša poteza zbirke.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bereta: Jure Franko in Lidija Hartman.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Od izida kratkoproznega prvenca Vesne Lemaić Popularne zgodbe je minilo točno deset let. Romana, ki sta izšla v vmesnem času, sta začrtala – če že ne radikalno, pa vsaj opazno – spremembo v avtoričini poetiki: prehod od postmodernističnega preigravanja žanrov Odlagališča do angažirane, avtofiktivne, v realnosti zasidrane proze, ki kot seizmograf beleži pretrese v slovenski družbi. Roman Kokoška in ptiči se tako odvija v vrtincu vseslovenskih protestov. Kljub angažmaju pripovedovalke slednja dogajanja ne idealizira, temveč do njega vzpostavlja kritično distanco; pomanjkanje refleksije nadomešča s podoživljanjem in empatijo, potezi, ki ju je Vesna Lemaić uspešno prenesla tudi v zgodbe zbirke Dobrodošli.
Zbirka je razdeljena na devet sklopov, ki bi lahko konceptualno povzemali potek srečanja: od (grenke) Dobrodošlice prek površnega preverjanja terena (Oči, Gibanje, Igra) in soočenja, ki predstavlja kondenzacijo razlik (Dvoboj), do navidezne pomiritve (Živali, Razglednice) in končnega slovesa (Nasvidenje), ki mu sledi obujanje spominov (Bjutiful). Zgodbe posameznega sklopa druga za drugo sprevračajo pričakovanja v naslovu. Ni treba veliko, da se vabljiva dobrodošlica sprevrže v svoje nasprotje in razkrije grenko zavest, da je gostoljubje včasih le beseda, pa še to prazna. Tako na primer obmorski kraji vabijo turiste, čeprav so jim pravzaprav v breme. “Polna obala, prazno morje,” zagrenjeno ugotavlja stari ribič iz prve zgodbe in jasno je, da z ribami izginja tudi določen način življenja. V takšnih okoliščinah spremembe ne napovedujejo izboljšanja. V zgodbi Spremembe se prehod iz otroštva v odraslost ujema z začetkom vojne na Balkanu. Pripovedovalka in njena babica v obmorskem mestu nenadoma nista več domačinki, temveč turistki, začasno, zamenljivo blago, ki ne seže dlje od površine kraja, v katerem se nahaja. Turizem kot vendarle prostovoljna in začasna deložacija se v zbirki tesno prepleta z drugačno, temačnejšo izkušnjo tujega prostora – emigracijo, ki je tu predstavljena skozi perspektivo prostovoljcev. Ta pride še posebej do izraza v razdelku Dvoboj, kjer se želja po nudenju pomoči sprehaja po tanki meji pokroviteljstva in sočutja.
V zbirki Dobrodošli nekoliko šibkeje zazveni tudi glas nostalgije, ki pa prida občutek neizogibnosti, zavest o koncu nekega obdobja, kot prelom med otroštvom in odraslostjo, pa morda tudi konec olepševanja. Resničnosti ni več mogoče ubežati, vendar se je z njo težko sprijazniti, posebno ko vzbuja občutek nemoči ali nelagodja. Takšnega, kakršnega na primer občutijo liki iz zgodbe Čaj dobrodošlice. Čaj, ki ga prostovoljci kuhajo pribežnikom, je presladek, tako kot optimizem skupine, ki se počasi sooča z dejstvom, da sladkor ne bo prekril grenkega okusa izkušnje vojne. Bolj kot se pripovedna množina zaveda absurdnosti položaja, več čaja se skuha; nelagodje narašča, živci so na koncu, dokler se ves sladkor ne pretoči v globino stranišč.
“Nevede smo se bili stlačili v vlogo gostiteljev, ki so goste sprejeli pred zaprtimi vrati in jim na pragu niso imeli ponuditi drugega kot presladek čaj.”
Prizor meji na grotesko, vendar je prevpet v resničnost, tako kot večina zgodb zbirke.
Zbirka Dobrodošli Vesne Lemaić korenini globoko v sedanjosti, v kratkem stiku med angažmajem in brezupom, kjer se zdi sprememba, vsaj tista na bolje, še najbolj podobna ogabno sladki pijači. Zgodbe o emigrantih preigravajo rek, da je pot v pekel tlakovana z najboljšimi nameni. Pripovedovalka, ki deluje kot prostovoljka, iz zgodbe v zgodbo ugotavlja, da med željo po zaščiti in pokroviteljstvom ni velike razlike; da vsi smrdimo, tako na eni kot na drugi strani, in da nobena izkušnja tega sveta ne more izbrisati človeškega dejavnika, z vsemi predsodki in nedoslednostmi vred. Močna točka zbirke je, da se ne odloči za eno ali drugo pot, temveč obstane vmes: z zavedanjem o storjenem, ki ga ni več mogoče spremeniti niti povsem sprejeti. Pripovedovalka v zgodbi Do živega prizna, da je v otroštvu mučila živali: “Ne morem reči, da se nisem zavedala, kaj počnem. To bi zvenelo plitko. Mogoče zato, ker sem lahko. Ker se ni bilo treba nikomur opravičit. In niso kričale. Ker sem imela to moč v rokah. In nobene predstave o smrti.” Priznanje ji ničesar ne olajša, na zadnjem sedežu leži ranjena želva, njeno preživetje obtiči na nitki, tako kot pripovedovalkina sposobnost, da se ne glede na preteklost zazre naprej.
“Stvarnosti ni mogoče premazati z dezodorantom,” ugotavlja pripovedovalka zgodbe Dezodorant. Kot odmev ji odgovarja tista iz zgodbe Sonca in sonca: “Kar si želimo gledati, so rumena sonca, lepa in enosmiselna.”
Zbirka Dobrodošli se osredotoča na pozabljena sonca barvne palete, da “zasijejo s temnim žarom”. Kratke in krajše zgodbe Vesne Lemaić so prav posebno dobre, ko opustijo razlaganje očitnega in pustijo, da spregovorijo podobe: takrat zarežejo z bolečo ironijo doživetega, kar je najmočnejša poteza zbirke.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov