Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bereta: Jure Franko in Lidija Hartman.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Od izida kratkoproznega prvenca Vesne Lemaić Popularne zgodbe je minilo točno deset let. Romana, ki sta izšla v vmesnem času, sta začrtala – če že ne radikalno, pa vsaj opazno – spremembo v avtoričini poetiki: prehod od postmodernističnega preigravanja žanrov Odlagališča do angažirane, avtofiktivne, v realnosti zasidrane proze, ki kot seizmograf beleži pretrese v slovenski družbi. Roman Kokoška in ptiči se tako odvija v vrtincu vseslovenskih protestov. Kljub angažmaju pripovedovalke slednja dogajanja ne idealizira, temveč do njega vzpostavlja kritično distanco; pomanjkanje refleksije nadomešča s podoživljanjem in empatijo, potezi, ki ju je Vesna Lemaić uspešno prenesla tudi v zgodbe zbirke Dobrodošli.
Zbirka je razdeljena na devet sklopov, ki bi lahko konceptualno povzemali potek srečanja: od (grenke) Dobrodošlice prek površnega preverjanja terena (Oči, Gibanje, Igra) in soočenja, ki predstavlja kondenzacijo razlik (Dvoboj), do navidezne pomiritve (Živali, Razglednice) in končnega slovesa (Nasvidenje), ki mu sledi obujanje spominov (Bjutiful). Zgodbe posameznega sklopa druga za drugo sprevračajo pričakovanja v naslovu. Ni treba veliko, da se vabljiva dobrodošlica sprevrže v svoje nasprotje in razkrije grenko zavest, da je gostoljubje včasih le beseda, pa še to prazna. Tako na primer obmorski kraji vabijo turiste, čeprav so jim pravzaprav v breme. “Polna obala, prazno morje,” zagrenjeno ugotavlja stari ribič iz prve zgodbe in jasno je, da z ribami izginja tudi določen način življenja. V takšnih okoliščinah spremembe ne napovedujejo izboljšanja. V zgodbi Spremembe se prehod iz otroštva v odraslost ujema z začetkom vojne na Balkanu. Pripovedovalka in njena babica v obmorskem mestu nenadoma nista več domačinki, temveč turistki, začasno, zamenljivo blago, ki ne seže dlje od površine kraja, v katerem se nahaja. Turizem kot vendarle prostovoljna in začasna deložacija se v zbirki tesno prepleta z drugačno, temačnejšo izkušnjo tujega prostora – emigracijo, ki je tu predstavljena skozi perspektivo prostovoljcev. Ta pride še posebej do izraza v razdelku Dvoboj, kjer se želja po nudenju pomoči sprehaja po tanki meji pokroviteljstva in sočutja.
V zbirki Dobrodošli nekoliko šibkeje zazveni tudi glas nostalgije, ki pa prida občutek neizogibnosti, zavest o koncu nekega obdobja, kot prelom med otroštvom in odraslostjo, pa morda tudi konec olepševanja. Resničnosti ni več mogoče ubežati, vendar se je z njo težko sprijazniti, posebno ko vzbuja občutek nemoči ali nelagodja. Takšnega, kakršnega na primer občutijo liki iz zgodbe Čaj dobrodošlice. Čaj, ki ga prostovoljci kuhajo pribežnikom, je presladek, tako kot optimizem skupine, ki se počasi sooča z dejstvom, da sladkor ne bo prekril grenkega okusa izkušnje vojne. Bolj kot se pripovedna množina zaveda absurdnosti položaja, več čaja se skuha; nelagodje narašča, živci so na koncu, dokler se ves sladkor ne pretoči v globino stranišč.
“Nevede smo se bili stlačili v vlogo gostiteljev, ki so goste sprejeli pred zaprtimi vrati in jim na pragu niso imeli ponuditi drugega kot presladek čaj.”
Prizor meji na grotesko, vendar je prevpet v resničnost, tako kot večina zgodb zbirke.
Zbirka Dobrodošli Vesne Lemaić korenini globoko v sedanjosti, v kratkem stiku med angažmajem in brezupom, kjer se zdi sprememba, vsaj tista na bolje, še najbolj podobna ogabno sladki pijači. Zgodbe o emigrantih preigravajo rek, da je pot v pekel tlakovana z najboljšimi nameni. Pripovedovalka, ki deluje kot prostovoljka, iz zgodbe v zgodbo ugotavlja, da med željo po zaščiti in pokroviteljstvom ni velike razlike; da vsi smrdimo, tako na eni kot na drugi strani, in da nobena izkušnja tega sveta ne more izbrisati človeškega dejavnika, z vsemi predsodki in nedoslednostmi vred. Močna točka zbirke je, da se ne odloči za eno ali drugo pot, temveč obstane vmes: z zavedanjem o storjenem, ki ga ni več mogoče spremeniti niti povsem sprejeti. Pripovedovalka v zgodbi Do živega prizna, da je v otroštvu mučila živali: “Ne morem reči, da se nisem zavedala, kaj počnem. To bi zvenelo plitko. Mogoče zato, ker sem lahko. Ker se ni bilo treba nikomur opravičit. In niso kričale. Ker sem imela to moč v rokah. In nobene predstave o smrti.” Priznanje ji ničesar ne olajša, na zadnjem sedežu leži ranjena želva, njeno preživetje obtiči na nitki, tako kot pripovedovalkina sposobnost, da se ne glede na preteklost zazre naprej.
“Stvarnosti ni mogoče premazati z dezodorantom,” ugotavlja pripovedovalka zgodbe Dezodorant. Kot odmev ji odgovarja tista iz zgodbe Sonca in sonca: “Kar si želimo gledati, so rumena sonca, lepa in enosmiselna.”
Zbirka Dobrodošli se osredotoča na pozabljena sonca barvne palete, da “zasijejo s temnim žarom”. Kratke in krajše zgodbe Vesne Lemaić so prav posebno dobre, ko opustijo razlaganje očitnega in pustijo, da spregovorijo podobe: takrat zarežejo z bolečo ironijo doživetega, kar je najmočnejša poteza zbirke.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bereta: Jure Franko in Lidija Hartman.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Od izida kratkoproznega prvenca Vesne Lemaić Popularne zgodbe je minilo točno deset let. Romana, ki sta izšla v vmesnem času, sta začrtala – če že ne radikalno, pa vsaj opazno – spremembo v avtoričini poetiki: prehod od postmodernističnega preigravanja žanrov Odlagališča do angažirane, avtofiktivne, v realnosti zasidrane proze, ki kot seizmograf beleži pretrese v slovenski družbi. Roman Kokoška in ptiči se tako odvija v vrtincu vseslovenskih protestov. Kljub angažmaju pripovedovalke slednja dogajanja ne idealizira, temveč do njega vzpostavlja kritično distanco; pomanjkanje refleksije nadomešča s podoživljanjem in empatijo, potezi, ki ju je Vesna Lemaić uspešno prenesla tudi v zgodbe zbirke Dobrodošli.
Zbirka je razdeljena na devet sklopov, ki bi lahko konceptualno povzemali potek srečanja: od (grenke) Dobrodošlice prek površnega preverjanja terena (Oči, Gibanje, Igra) in soočenja, ki predstavlja kondenzacijo razlik (Dvoboj), do navidezne pomiritve (Živali, Razglednice) in končnega slovesa (Nasvidenje), ki mu sledi obujanje spominov (Bjutiful). Zgodbe posameznega sklopa druga za drugo sprevračajo pričakovanja v naslovu. Ni treba veliko, da se vabljiva dobrodošlica sprevrže v svoje nasprotje in razkrije grenko zavest, da je gostoljubje včasih le beseda, pa še to prazna. Tako na primer obmorski kraji vabijo turiste, čeprav so jim pravzaprav v breme. “Polna obala, prazno morje,” zagrenjeno ugotavlja stari ribič iz prve zgodbe in jasno je, da z ribami izginja tudi določen način življenja. V takšnih okoliščinah spremembe ne napovedujejo izboljšanja. V zgodbi Spremembe se prehod iz otroštva v odraslost ujema z začetkom vojne na Balkanu. Pripovedovalka in njena babica v obmorskem mestu nenadoma nista več domačinki, temveč turistki, začasno, zamenljivo blago, ki ne seže dlje od površine kraja, v katerem se nahaja. Turizem kot vendarle prostovoljna in začasna deložacija se v zbirki tesno prepleta z drugačno, temačnejšo izkušnjo tujega prostora – emigracijo, ki je tu predstavljena skozi perspektivo prostovoljcev. Ta pride še posebej do izraza v razdelku Dvoboj, kjer se želja po nudenju pomoči sprehaja po tanki meji pokroviteljstva in sočutja.
V zbirki Dobrodošli nekoliko šibkeje zazveni tudi glas nostalgije, ki pa prida občutek neizogibnosti, zavest o koncu nekega obdobja, kot prelom med otroštvom in odraslostjo, pa morda tudi konec olepševanja. Resničnosti ni več mogoče ubežati, vendar se je z njo težko sprijazniti, posebno ko vzbuja občutek nemoči ali nelagodja. Takšnega, kakršnega na primer občutijo liki iz zgodbe Čaj dobrodošlice. Čaj, ki ga prostovoljci kuhajo pribežnikom, je presladek, tako kot optimizem skupine, ki se počasi sooča z dejstvom, da sladkor ne bo prekril grenkega okusa izkušnje vojne. Bolj kot se pripovedna množina zaveda absurdnosti položaja, več čaja se skuha; nelagodje narašča, živci so na koncu, dokler se ves sladkor ne pretoči v globino stranišč.
“Nevede smo se bili stlačili v vlogo gostiteljev, ki so goste sprejeli pred zaprtimi vrati in jim na pragu niso imeli ponuditi drugega kot presladek čaj.”
Prizor meji na grotesko, vendar je prevpet v resničnost, tako kot večina zgodb zbirke.
Zbirka Dobrodošli Vesne Lemaić korenini globoko v sedanjosti, v kratkem stiku med angažmajem in brezupom, kjer se zdi sprememba, vsaj tista na bolje, še najbolj podobna ogabno sladki pijači. Zgodbe o emigrantih preigravajo rek, da je pot v pekel tlakovana z najboljšimi nameni. Pripovedovalka, ki deluje kot prostovoljka, iz zgodbe v zgodbo ugotavlja, da med željo po zaščiti in pokroviteljstvom ni velike razlike; da vsi smrdimo, tako na eni kot na drugi strani, in da nobena izkušnja tega sveta ne more izbrisati človeškega dejavnika, z vsemi predsodki in nedoslednostmi vred. Močna točka zbirke je, da se ne odloči za eno ali drugo pot, temveč obstane vmes: z zavedanjem o storjenem, ki ga ni več mogoče spremeniti niti povsem sprejeti. Pripovedovalka v zgodbi Do živega prizna, da je v otroštvu mučila živali: “Ne morem reči, da se nisem zavedala, kaj počnem. To bi zvenelo plitko. Mogoče zato, ker sem lahko. Ker se ni bilo treba nikomur opravičit. In niso kričale. Ker sem imela to moč v rokah. In nobene predstave o smrti.” Priznanje ji ničesar ne olajša, na zadnjem sedežu leži ranjena želva, njeno preživetje obtiči na nitki, tako kot pripovedovalkina sposobnost, da se ne glede na preteklost zazre naprej.
“Stvarnosti ni mogoče premazati z dezodorantom,” ugotavlja pripovedovalka zgodbe Dezodorant. Kot odmev ji odgovarja tista iz zgodbe Sonca in sonca: “Kar si želimo gledati, so rumena sonca, lepa in enosmiselna.”
Zbirka Dobrodošli se osredotoča na pozabljena sonca barvne palete, da “zasijejo s temnim žarom”. Kratke in krajše zgodbe Vesne Lemaić so prav posebno dobre, ko opustijo razlaganje očitnega in pustijo, da spregovorijo podobe: takrat zarežejo z bolečo ironijo doživetega, kar je najmočnejša poteza zbirke.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Neveljaven email naslov