Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Khaled Hosseini: Morska molitev

07.01.2019

Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.

Prevedla Radojka Manfreda Modic. Ilustrator: Dan Williams / Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018

Mednarodno uveljavljeni pisatelj Khaled Hosseini, rojen leta 1965 v Kabulu, že skoraj štiri desetletja živi z ZDA. Njegovi prvi trije romani razgrinjajo Afganistan od začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja do začetka tega stoletja. V ospredju prvenca Tek za zmajem sta paštunski deček Amir in njegov hazarski prijatelj in služabnik Hasan, katerih izdano prijateljstvo se izkaže kot krivda družine zaradi zamolčanega očetovstva. Roman Tisoč veličastnih sonc s pretresljivo prepletenima usodama dveh žensk različnih generacij in socialnih slojev, ki ju vojna, revščina in neizprosen fundamentalistični patriarhat povežejo v globoko prijateljstvo, razgrinja trpljenje afganistanskih žensk, ki jim sonce zasije le v primeru, ko zmorejo zastreti temo. Hosseinijev tretji roman In v gorah odzvanja sledi v Franciji, Ameriki in Grčiji razseljenim protagonistom, njihove zgodbe gradijo razvejano rodbinsko drevo in na ta način kažejo večplastno usodo številnih Afganistancev od časa sovjetskih tankov do danes. Zanimivo pri tem romanu je, da imajo ženske precej več pravic in čeprav tudi na Zahodu v družini ohranjajo tradicionalno vlogo matrone, so tudi visoko izobražene in uspešne znanstvenice ali celo pesnice, ki povsem necenzurirano izpojejo neizživete sanje in se za trenutek prebudijo v tiste vrste občutja, ki se mu v arabščini reče kaif in kar je Vuk Karadžić prevedel v libido.

V Hosseinijevem najnovejšem delu Morska molitev so pisateljeve misli skrčene na drobne, poetične impresije. Pripovedni stihi so zapisana različica petinpolminutnega animiranega filma, nastalega v avtorjevem sodelovanju z Uradom visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) in s časopisom The Guardian.

Ganljivi filmček z enakim naslovom je nastal leta 2017, ob drugi obletnici smrti triletnega sirskega dečka Alana Kurdija iz Kobaneja. Prevrnjeni čoln na begu pred morijo vojne je poleg njega poslal v smrt tudi njegovega petletnega bratca in njuno mamo. Alanovo trupelce, naplavljeno na obalo blizu turškega mesteca Bodrum, ta presunljivi krik nemega telesca, je turška fotoreporterka Nilufer Demir poslala v svet septembra 2015. Fotografija je postala simbol tisočih beguncev, ki so na begu pred grozodejstvi vojne in v iskanju zatočišča v Evropi utonili v Sredozemskem morju.

Morska molitev je kot knjižica v spomin na umrlega fantka in nepreštevne družine, ki so zaradi vojne pregnane s svojih domov, leta 2018 izšla v več kot tridesetih jezikih. Obogatena je s presunljivimi akvareli britanskega avtorja Dana Williamsa, sodelavca medijev National Geografic, Rolling Stone in The Wall Street Journal. Pisane barve razbohotenega poljskega cvetja in bujne krošnje oljk v okolici sirskega Homsa ter bogastvo suka z mošejo in cerkvijo v ozadju se kmalu prelevijo v temne, sivo-črne podobe bomb, ruševin in ljudskih množic na begu, ki na obali še temnejšega morja čakajo na negotovo in prežečo usodo.

Srce trgajoča zgodbica je napisana v obliki pisma, ki ga oče na morski obali piše sinu v noči pred negotovim potovanjem čez morje. Njegove misli, s katerimi boža spokojno milino spečega otroka, segajo v čas idiličnega življenja v predvojni Siriji, v čas, ki ga med vojno rojeni otrok ne pozna. Lepoto preprostega življenja kmalu zamenjajo bombe in smrt –otrokova edina resničnost. Beg je edini možni način preživetja, hkrati pa neusmiljeno grozeč. V tej grozi oče nagovarja nič hudega slutečega sinka, nemočen spričo njegovega brezpogojnega zaupanja, da bo poskrbel zanj. Ob tem pa, da bi si olajšal temno slutnjo, moli. Ne k bogu, temveč k morju. Da bi se zavedalo, kako dragocen tovor bo nosilo.

»Kajti ti,  

ti si dragocen tovor, Marvan,

najdragocenejši, kar jih je videl svet.

Molim, da morje to ve.

Inšalah.

Z vsem srcem molim, da morje to ve

Seveda je jasno, da ima knjižica Khaleda Hosseinija Morska molitev globoko humanistično sporočilo. Literarno noto ji ob preprostih, nežnih, tihih, a hkrati še kako glasnih pesniško-pripovednih stihih, ki režejo do bolečine in kličejo po nujni preobrazbi sveta, daje tudi vsakokratna bolj ali manj uspešna prevodna razsežnost.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Khaled Hosseini: Morska molitev

07.01.2019

Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.

Prevedla Radojka Manfreda Modic. Ilustrator: Dan Williams / Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018

Mednarodno uveljavljeni pisatelj Khaled Hosseini, rojen leta 1965 v Kabulu, že skoraj štiri desetletja živi z ZDA. Njegovi prvi trije romani razgrinjajo Afganistan od začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja do začetka tega stoletja. V ospredju prvenca Tek za zmajem sta paštunski deček Amir in njegov hazarski prijatelj in služabnik Hasan, katerih izdano prijateljstvo se izkaže kot krivda družine zaradi zamolčanega očetovstva. Roman Tisoč veličastnih sonc s pretresljivo prepletenima usodama dveh žensk različnih generacij in socialnih slojev, ki ju vojna, revščina in neizprosen fundamentalistični patriarhat povežejo v globoko prijateljstvo, razgrinja trpljenje afganistanskih žensk, ki jim sonce zasije le v primeru, ko zmorejo zastreti temo. Hosseinijev tretji roman In v gorah odzvanja sledi v Franciji, Ameriki in Grčiji razseljenim protagonistom, njihove zgodbe gradijo razvejano rodbinsko drevo in na ta način kažejo večplastno usodo številnih Afganistancev od časa sovjetskih tankov do danes. Zanimivo pri tem romanu je, da imajo ženske precej več pravic in čeprav tudi na Zahodu v družini ohranjajo tradicionalno vlogo matrone, so tudi visoko izobražene in uspešne znanstvenice ali celo pesnice, ki povsem necenzurirano izpojejo neizživete sanje in se za trenutek prebudijo v tiste vrste občutja, ki se mu v arabščini reče kaif in kar je Vuk Karadžić prevedel v libido.

V Hosseinijevem najnovejšem delu Morska molitev so pisateljeve misli skrčene na drobne, poetične impresije. Pripovedni stihi so zapisana različica petinpolminutnega animiranega filma, nastalega v avtorjevem sodelovanju z Uradom visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) in s časopisom The Guardian.

Ganljivi filmček z enakim naslovom je nastal leta 2017, ob drugi obletnici smrti triletnega sirskega dečka Alana Kurdija iz Kobaneja. Prevrnjeni čoln na begu pred morijo vojne je poleg njega poslal v smrt tudi njegovega petletnega bratca in njuno mamo. Alanovo trupelce, naplavljeno na obalo blizu turškega mesteca Bodrum, ta presunljivi krik nemega telesca, je turška fotoreporterka Nilufer Demir poslala v svet septembra 2015. Fotografija je postala simbol tisočih beguncev, ki so na begu pred grozodejstvi vojne in v iskanju zatočišča v Evropi utonili v Sredozemskem morju.

Morska molitev je kot knjižica v spomin na umrlega fantka in nepreštevne družine, ki so zaradi vojne pregnane s svojih domov, leta 2018 izšla v več kot tridesetih jezikih. Obogatena je s presunljivimi akvareli britanskega avtorja Dana Williamsa, sodelavca medijev National Geografic, Rolling Stone in The Wall Street Journal. Pisane barve razbohotenega poljskega cvetja in bujne krošnje oljk v okolici sirskega Homsa ter bogastvo suka z mošejo in cerkvijo v ozadju se kmalu prelevijo v temne, sivo-črne podobe bomb, ruševin in ljudskih množic na begu, ki na obali še temnejšega morja čakajo na negotovo in prežečo usodo.

Srce trgajoča zgodbica je napisana v obliki pisma, ki ga oče na morski obali piše sinu v noči pred negotovim potovanjem čez morje. Njegove misli, s katerimi boža spokojno milino spečega otroka, segajo v čas idiličnega življenja v predvojni Siriji, v čas, ki ga med vojno rojeni otrok ne pozna. Lepoto preprostega življenja kmalu zamenjajo bombe in smrt –otrokova edina resničnost. Beg je edini možni način preživetja, hkrati pa neusmiljeno grozeč. V tej grozi oče nagovarja nič hudega slutečega sinka, nemočen spričo njegovega brezpogojnega zaupanja, da bo poskrbel zanj. Ob tem pa, da bi si olajšal temno slutnjo, moli. Ne k bogu, temveč k morju. Da bi se zavedalo, kako dragocen tovor bo nosilo.

»Kajti ti,  

ti si dragocen tovor, Marvan,

najdragocenejši, kar jih je videl svet.

Molim, da morje to ve.

Inšalah.

Z vsem srcem molim, da morje to ve

Seveda je jasno, da ima knjižica Khaleda Hosseinija Morska molitev globoko humanistično sporočilo. Literarno noto ji ob preprostih, nežnih, tihih, a hkrati še kako glasnih pesniško-pripovednih stihih, ki režejo do bolečine in kličejo po nujni preobrazbi sveta, daje tudi vsakokratna bolj ali manj uspešna prevodna razsežnost.


08.07.2022

Thor: Ljubezen in grom

Dobrih enajst let je, kar je Thor prvikrat treščil iz marvelovega vesolja na svetovna filmska platna in takoj postal eden od treh najbolj priljubljenih superjunakov iz skupine Maščevalcev, tesno ob Iron Manu in Stotniku Amerika, seveda. Živahen, gobčen, duhovit, premeten, močan, tudi prevzeten, a hkrati pravičen in v vseh pogledih preprosto božanski nordijski bog, je v režiji Kennetha Branagha in fizični podobi Chrisa Hemswortha osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, in svojega položaja v številnih filmih, ki so sledili prvencu, kljub različnim režijskim taktirkam nikoli ni izgubil. Thor je tako že več kot desetletje na samem vrhu superjunaške priljubljenosti in bo tam najbrž ostal še nekaj časa – čeprav je najnovejši spektakel, ki je prav te dni prišel v naše kinematografe, kljub preverjeni ustvarjalni ekipi precejšnje razočaranje. Če so kritiki in gledalci pri prejšnjem celovečernem filmu, posvečenem bogu groma Thor: Ragnarok iz leta 2017 hvalili izjemen humor, živopisnost in predvsem občutek spontanosti, ki jih je v akcijski film vnesel novozelandski režiser, igralec in komik Taika Waititi, je prav to tisto, česar tokratno nadaljevanje ne premore. Namesto duhovite in nenarejene spontanosti, je zgodba filma Thor: Ljubezen in grom ves čas nekako v krču, dogajanje ne steče, dovtipi pa le redko izvabijo nekaj pridušenega smeha gledalcev v dvorani. Tudi tako imenovane kemije, energije, ki je pred dobrim desetletjem kar bliskala med Hemsworthom in Natalie Portman, je ostalo le še za par šibkih strel in le res dobra upodobitev Christiana Balea, kot tokratnega negativca Gorra, klavca bogov, ponuja nekaj gledalskih užitkov. Še številni stranski liki, ki jim je režiser – s svojim vred – očitno naklonil veliko, pravzaprav kar preveč pozornosti, zbujajo občutek prisilnega duhovičenja in nepotrebne izumetničenosti. O navihani živahnosti, s katero so v Ragnaroku razbijali tako akcijske kot čustvene prizore ter tako preprečili zdrs v dolgočasje ali patetičnost, tokrat ni ne duha ne sluha in film, ki sicer traja le slabi dve uri, se žal zdi veliko daljši. Thor je s filmom Ljubezen in grom postal prvi Maščevalec, ki ima štiri samostojne celovečerne filme, a zdi se, da bi bilo boljše, če v bodoče ostane tesneje v družbi s svojimi superujnaškimi prijatelji, saj njegov grom v solističnih akcijah očitno izgublja svojo moč.


04.07.2022

Vid Kmetič: Blues

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralca: Jasna Rodošek in Matjaž Romih


04.07.2022

Jurij Meden: Kaj je kinoteka

Avtor recenzije: Urban Tarman Bralec: Matjaž Romih


04.07.2022

Anja Radaljac: Punčica

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bralka: Eva Longyka Marušič


04.07.2022

Kostas Hatziandoniu: Agrigento

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bralka: Jasna Rodošek


28.06.2022

Elvis

Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …


27.06.2022

Ur. Kristina Kočan: Po toku navzgor

Avtorica recenzije: Katja Šifkovič Bralec: Bernard Stramič


27.06.2022

Tone Peršak: Praznovanje

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralka: Eva Longyka Marušič


27.06.2022

John Muir: Dolg sprehod do zaliva

Avtor recenzije: Blaž Mazi Bralec: Bernard Stramič


27.06.2022

Ace Mermolja: Lukov greh

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Maja Moll in Jure Franko


20.06.2022

Ana Schnabl: Plima

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bralca: Matjaž Romih in Eva Longyka Marušič


20.06.2022

Peter Mlakar: Drugačni svet

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vse noč

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič


20.06.2022

Max Brod: Franz Kafka, biografija

Avtor recenzije: Simon Popek Bralec: Jure Franko


14.06.2022

Milan Dekleva: Nevidnosti

Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...


13.06.2022

Karmina Šilec: Baba

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič


13.06.2022

Marjan Žiberna: Dedič

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Lidija Hartman


06.06.2022

Snežni leopard

Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni


06.06.2022

Drago Jančar: Ob nastanku sveta

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralka: Barbara Zupan


06.06.2022

Jure Jakob: Učitelj gluhih, učenec nemih

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


Stran 36 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov