Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik
Bere Alenka Resman Langus.
Ljubljana : Beletrina, 2018
Knjiga Dušana Jovanovića Na stara leta sem vzljubil svojo mamo ni toliko slavilna kot skuša na življenje pogledati iz neke druge, recimo panoramske perspektive. V mešanici eseja, avtobiografije, spominov in vinjet naslavlja konkretnega bralca. Čeprav si kronologije avtorjevega življenja ne moremo do potankosti izrisati, ujamemo njegovega duha. Vinjete izkazujejo nemirnega raziskovalca, umetnika, ljubimca, prijatelja, očeta, dedka, avtoriteto, njegov jezik je ostro nabrušen, brezkompromisen, in na trenutke nekonvencionalen. Zdi se, da skuša Jovanović iz posameznega človeka ali situacije posrkati bistvo, mu izrezati drobovje in iz teh posamičnih delcev sestaviti lastno naturo. Na ta način čutimo Jovanovićev phisis, neštetokrat beremo o njegovi jezljivosti, tudi brutalnosti do igralcev v gledališču, do sina Saše, ali do ljubezni v ženski osebi, toda na koncu koncev opravi samorefleksijo, oprosti najprej samemu sebi in potem drugim, dokler teatralno ne zapiše: “Kajti nič na svetu ne more onesrečiti človeka bolj kot sovraštvo. /…/. Sovraštvo ne ubija samo sovražnikov, ampak tudi tiste, ki sovražijo.”
Ne glede na to, koliko si avtor jemlje pravico opredeljevanja in definiranja, skuša ostati dosleden. Ob vprašanju slovenske identitete se kot dramaturg vpraša, kako bi Tone Partljič ali Sašo Hribar napisala humoristično televizijsko serijo tipa Alo alo? Kako bi Slovence karakterizirala? O televizijski nanizanki VOS, ki nekritično slavi junaštva odporniškega gibanja, zapiše: “prenapihnjeno, površno, izmišljeno”. Enako o Marjanu Šarcu v kratkem zapisu z naslovom Bivši igralec, zdaj premier beremo: “Bil je neskončno duhovit. Ampak naloge se je vendarle lotil površno. A bo tak tudi kot predsednik vlade?” Jasno je torej, da se Jovanović izreka iz pozicije avtoritete in recimo še iz časov, ko je avtoriteta ustvarjalcev še nekaj štela. Vendar s tem v resnici ne obračunava, pač pa bolj z lastno osebnostjo, s sestavo le-te, zaradi česar se vrača v lastno otroštvo, in tam išče vzroke za svoj karakter. Ampak bolj kot gromovništvo so zanimiva zapravljena prijateljstva, zamere in celo sovraštva, za katera je prepoznal, da ga toliko kot bolijo.
Ko v vinjeti o Andreju Hiengu zapiše, da prijatelju nikoli ni povedal, kako zelo ga je cenil in spoštoval, se nam zdi, kot da morajo stavki iz njega. In ko niza portrete, od osnovnošolske učiteljice Marije Saje do dragocenega zapisa o Vitomilu Zupanu, Marjanu Rožancu, Dominiku Smoletu, Petru Božiču in Rudiju Šeligu nam poleg večnega srda pokaže svojo melanholično ali mehko plat. Ne glede na to, kaj se je zgodilo, o njih poroča s spoštovanjem. Zanj so ti ljudje kardinali, umetniki, vizionarji, aristokrati. In tudi ne gre za to, da bi jih moral še enkrat ustoličiti, pač pa jih uporablja kot vodiče v osebni kartografiji, in to v času, ko je videl veliko vojn, s svojimi igrami prepotoval mesta in se ljubil s številnimi ženskami. Na trenutke pomislimo, da je poskušal narediti podobno kot Ivo Svetina s knjigo Gledališče Pekarna (1971-1978), saj še posebej v prvi polovici knjige navaja nekaj istih oseb. Vendar Jovanović ne kaže navdušenja nad popisovanjem družbeno-političnih okvirjev. Ključno je, da je zgradil osebno fresko, ki ima poleg dokumentarnih vsebin tudi univerzalno vrednost.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik
Bere Alenka Resman Langus.
Ljubljana : Beletrina, 2018
Knjiga Dušana Jovanovića Na stara leta sem vzljubil svojo mamo ni toliko slavilna kot skuša na življenje pogledati iz neke druge, recimo panoramske perspektive. V mešanici eseja, avtobiografije, spominov in vinjet naslavlja konkretnega bralca. Čeprav si kronologije avtorjevega življenja ne moremo do potankosti izrisati, ujamemo njegovega duha. Vinjete izkazujejo nemirnega raziskovalca, umetnika, ljubimca, prijatelja, očeta, dedka, avtoriteto, njegov jezik je ostro nabrušen, brezkompromisen, in na trenutke nekonvencionalen. Zdi se, da skuša Jovanović iz posameznega človeka ali situacije posrkati bistvo, mu izrezati drobovje in iz teh posamičnih delcev sestaviti lastno naturo. Na ta način čutimo Jovanovićev phisis, neštetokrat beremo o njegovi jezljivosti, tudi brutalnosti do igralcev v gledališču, do sina Saše, ali do ljubezni v ženski osebi, toda na koncu koncev opravi samorefleksijo, oprosti najprej samemu sebi in potem drugim, dokler teatralno ne zapiše: “Kajti nič na svetu ne more onesrečiti človeka bolj kot sovraštvo. /…/. Sovraštvo ne ubija samo sovražnikov, ampak tudi tiste, ki sovražijo.”
Ne glede na to, koliko si avtor jemlje pravico opredeljevanja in definiranja, skuša ostati dosleden. Ob vprašanju slovenske identitete se kot dramaturg vpraša, kako bi Tone Partljič ali Sašo Hribar napisala humoristično televizijsko serijo tipa Alo alo? Kako bi Slovence karakterizirala? O televizijski nanizanki VOS, ki nekritično slavi junaštva odporniškega gibanja, zapiše: “prenapihnjeno, površno, izmišljeno”. Enako o Marjanu Šarcu v kratkem zapisu z naslovom Bivši igralec, zdaj premier beremo: “Bil je neskončno duhovit. Ampak naloge se je vendarle lotil površno. A bo tak tudi kot predsednik vlade?” Jasno je torej, da se Jovanović izreka iz pozicije avtoritete in recimo še iz časov, ko je avtoriteta ustvarjalcev še nekaj štela. Vendar s tem v resnici ne obračunava, pač pa bolj z lastno osebnostjo, s sestavo le-te, zaradi česar se vrača v lastno otroštvo, in tam išče vzroke za svoj karakter. Ampak bolj kot gromovništvo so zanimiva zapravljena prijateljstva, zamere in celo sovraštva, za katera je prepoznal, da ga toliko kot bolijo.
Ko v vinjeti o Andreju Hiengu zapiše, da prijatelju nikoli ni povedal, kako zelo ga je cenil in spoštoval, se nam zdi, kot da morajo stavki iz njega. In ko niza portrete, od osnovnošolske učiteljice Marije Saje do dragocenega zapisa o Vitomilu Zupanu, Marjanu Rožancu, Dominiku Smoletu, Petru Božiču in Rudiju Šeligu nam poleg večnega srda pokaže svojo melanholično ali mehko plat. Ne glede na to, kaj se je zgodilo, o njih poroča s spoštovanjem. Zanj so ti ljudje kardinali, umetniki, vizionarji, aristokrati. In tudi ne gre za to, da bi jih moral še enkrat ustoličiti, pač pa jih uporablja kot vodiče v osebni kartografiji, in to v času, ko je videl veliko vojn, s svojimi igrami prepotoval mesta in se ljubil s številnimi ženskami. Na trenutke pomislimo, da je poskušal narediti podobno kot Ivo Svetina s knjigo Gledališče Pekarna (1971-1978), saj še posebej v prvi polovici knjige navaja nekaj istih oseb. Vendar Jovanović ne kaže navdušenja nad popisovanjem družbeno-političnih okvirjev. Ključno je, da je zgradil osebno fresko, ki ima poleg dokumentarnih vsebin tudi univerzalno vrednost.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov