Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Petja Gorjup
Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Prevedla Maja Kraigher; Ljubljana : Modrijan, 2018
Avtobiografsko obarvan roman Sandre Cisneros Hiša v ulici Mango sestavlja štiriinštirideset vinjet, ki predstavljajo utrinke iz življenja deklice Esperanze Cordero v čikaški soseski večinoma hispanske skupnosti. Prvoosebna pripovedovalka pripoveduje na videz nepomembne zgodbe iz vsakdanjega življenja ljudi, ki živijo na ulici Mango. Pri tem predstavlja številne, večinoma konfliktne like in njihove usode, ki jih opazuje skozi odraščajoče oko. Osrednji motiv je želja, da bi zapustila sosesko in odšla daleč stran. Sanja o boljšem življenju in o svoji, čisto svoji hiši, kjer bi lahko ustvarjala in samostojno živela. A to bo mogoče, če bo zadela na loteriji ali če bo prišel mimo kdo, ki bo za vedno spremenil življenje …
»Nekje pod neko ulično svetilko Marin, sama, pleše in prepeva tisto pesem. Vem. Čaka na avto, ki se bo ustavil, na zvezdo, ki se bo utrnila, na nekoga, ki ji bo spremenil življenje.«
Razpršena struktura romana implicira negotove usode žensk v patriarhalni družbi, v celoti odvisnih od moških. V poroko so se (večkrat prerano) podale zato, da bi ubežale čikaški soseski in Ulici Mango, kjer je njihovo mesto ob oknu, na pragu revne hiše ali pa na ulici. Upanje na boljše življenje se velikokrat konča v nasilju in zatiranju, ki sta tudi sicer pogosta motiva romana. Pisateljica predstavlja enega najpomembnejših glasov čikanskega gibanja, ki se je v osemdesetih in devetdesetih letih borilo za pravice manjšin in žensk v patriarhalni družbi, za volilno pravico, pravico do enakovredne izobrazbe in zdravstvene oskrbe, in vse to je mogoče zaznati v zgodbah romana. Zgodba Klošarji na podstrešju govori o razslojenosti in občutku bede, ki jo imajo tisti, ki živijo na dnu:
»Ljudje, ki živijo na gričih, spijo tako blizu zvezd, da pozabljajo na tiste, ki živimo preveč na zemlji. Dol pogledajo samo toliko, da so zadovoljni, ker živijo na griču. Ni se jim treba ukvarjati s smetmi prejšnjega tedna ali se bati podgan. Pride noč. Nič jih ne zbuja razen vetra. Nekoč bom imela svojo hišo, vendar ne bom pozabila, kdo sem in od kod sem prišla. Mimoidoči klošarji bojo spraševali: Lahko pridem noter? Ponudila jim bom podstrešje, jih povabila naj ostanejo, ker vem, kako je, če nimaš hiše.«
Na koncu romana se pripovedovalki Esperanzi utrne nemara najpomembnejše spoznanje – in glasno vodilo romana – da svojega okolja ne more za vselej zapustiti zaradi žensk, ki bodo tam ostale. Da je solidarnost in povezanost žensk ključnega pomena za preseganje inferiornega položaja in za izboljšanje življenjskih razmer. Tako se iz posameznice, ki si želi le pobegniti, prelevi v aktivistko z odgovornostjo do drugih in s spoznanjem, da je njeno mesto vendarle v domačem okolju in da je njena dolžnost pomagati drugim. Ker ima moč domišljije, s katero piše zgodbe, ki – prav zato, ker so njene – vračajo up in pogum ter svobodo duha, je odgovorna za izboljšanje položaja žensk v zatiralski družbi. Kot ji naroči teta: »Samo ne nehaj pisati, Esperanza. Moraš pisati naprej. To te bo ohranilo svobodno.«
V trenutkih nemoči, ki jih spremlja želja po samostojnosti in svobodi, se pripovedovalka obrača na štiri drevesa, »četverico, ki je zrasla betonu navkljub. Četverico, ki se bori in se ne pozabi boriti. Četverico, katere edini smisel je biti in obstati.«
Sandra Cisneros s tem tudi sporoča, da se je treba boriti z orožjem, ki leži v posamezniku. S tem misli na krila domišljije, svobodo duha in srce, ki jasno kaže smer v samostojno pot v skupnosti.
Avtorica recenzije: Petja Gorjup
Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Prevedla Maja Kraigher; Ljubljana : Modrijan, 2018
Avtobiografsko obarvan roman Sandre Cisneros Hiša v ulici Mango sestavlja štiriinštirideset vinjet, ki predstavljajo utrinke iz življenja deklice Esperanze Cordero v čikaški soseski večinoma hispanske skupnosti. Prvoosebna pripovedovalka pripoveduje na videz nepomembne zgodbe iz vsakdanjega življenja ljudi, ki živijo na ulici Mango. Pri tem predstavlja številne, večinoma konfliktne like in njihove usode, ki jih opazuje skozi odraščajoče oko. Osrednji motiv je želja, da bi zapustila sosesko in odšla daleč stran. Sanja o boljšem življenju in o svoji, čisto svoji hiši, kjer bi lahko ustvarjala in samostojno živela. A to bo mogoče, če bo zadela na loteriji ali če bo prišel mimo kdo, ki bo za vedno spremenil življenje …
»Nekje pod neko ulično svetilko Marin, sama, pleše in prepeva tisto pesem. Vem. Čaka na avto, ki se bo ustavil, na zvezdo, ki se bo utrnila, na nekoga, ki ji bo spremenil življenje.«
Razpršena struktura romana implicira negotove usode žensk v patriarhalni družbi, v celoti odvisnih od moških. V poroko so se (večkrat prerano) podale zato, da bi ubežale čikaški soseski in Ulici Mango, kjer je njihovo mesto ob oknu, na pragu revne hiše ali pa na ulici. Upanje na boljše življenje se velikokrat konča v nasilju in zatiranju, ki sta tudi sicer pogosta motiva romana. Pisateljica predstavlja enega najpomembnejših glasov čikanskega gibanja, ki se je v osemdesetih in devetdesetih letih borilo za pravice manjšin in žensk v patriarhalni družbi, za volilno pravico, pravico do enakovredne izobrazbe in zdravstvene oskrbe, in vse to je mogoče zaznati v zgodbah romana. Zgodba Klošarji na podstrešju govori o razslojenosti in občutku bede, ki jo imajo tisti, ki živijo na dnu:
»Ljudje, ki živijo na gričih, spijo tako blizu zvezd, da pozabljajo na tiste, ki živimo preveč na zemlji. Dol pogledajo samo toliko, da so zadovoljni, ker živijo na griču. Ni se jim treba ukvarjati s smetmi prejšnjega tedna ali se bati podgan. Pride noč. Nič jih ne zbuja razen vetra. Nekoč bom imela svojo hišo, vendar ne bom pozabila, kdo sem in od kod sem prišla. Mimoidoči klošarji bojo spraševali: Lahko pridem noter? Ponudila jim bom podstrešje, jih povabila naj ostanejo, ker vem, kako je, če nimaš hiše.«
Na koncu romana se pripovedovalki Esperanzi utrne nemara najpomembnejše spoznanje – in glasno vodilo romana – da svojega okolja ne more za vselej zapustiti zaradi žensk, ki bodo tam ostale. Da je solidarnost in povezanost žensk ključnega pomena za preseganje inferiornega položaja in za izboljšanje življenjskih razmer. Tako se iz posameznice, ki si želi le pobegniti, prelevi v aktivistko z odgovornostjo do drugih in s spoznanjem, da je njeno mesto vendarle v domačem okolju in da je njena dolžnost pomagati drugim. Ker ima moč domišljije, s katero piše zgodbe, ki – prav zato, ker so njene – vračajo up in pogum ter svobodo duha, je odgovorna za izboljšanje položaja žensk v zatiralski družbi. Kot ji naroči teta: »Samo ne nehaj pisati, Esperanza. Moraš pisati naprej. To te bo ohranilo svobodno.«
V trenutkih nemoči, ki jih spremlja želja po samostojnosti in svobodi, se pripovedovalka obrača na štiri drevesa, »četverico, ki je zrasla betonu navkljub. Četverico, ki se bori in se ne pozabi boriti. Četverico, katere edini smisel je biti in obstati.«
Sandra Cisneros s tem tudi sporoča, da se je treba boriti z orožjem, ki leži v posamezniku. S tem misli na krila domišljije, svobodo duha in srce, ki jasno kaže smer v samostojno pot v skupnosti.
Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Koreograf in plesalec Branko Potočan je premierno predstavil novo odrsko delo z naslovom Črni petek. Plesno – gledališko – glasbeno predstavo, ki jo v živo na odru soustvarja glasbeni duo Silence, si je v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: arhiv Vitkar zavod
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Škuc gledališče, Cankarjev dom, Zavod Kolaž / Premiera 08.12.2018 Režija: Alen Jelen Prevajalec: Lado Kralj Dramaturginja: Saška Rakef Scenografa: Alen Jelen, Urša Loboda Kostumografinja: Tina Kolenik Glasbena oblikovalka in avtorica glasbe: Bojana Šaljić Podešva Videastka: Valerie Wolf Gang Koreograf: Ivan Peternelj Lektorica: Klasja Zala Kovačič Oblikovalec maske: Emperatrizz Asistent režiserja in dramaturginje: Sandi Jesenik Izvajalci glasbe: David Trebižan, klavir; Bojana Šaljić P., klavir; Sergej Ranđelović V videu so uporabljene fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patina moje duše), avtorice Ive Čubrić ex. Musović. Nastopajo: Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in članice Kabareta Tiffany Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata Sinoči so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma premierno odigrali predstavo Rožnati trikotnik ameriškega dramatika Martina Shermana. Čeprav je uprizoritev kultnega besedila LGBT kanona v režiji Alena Jelena v prvi vrsti zgodba o nacističnem zatiranju istospolnosti, razpre tudi problematiko sprejemanja lastne identitete. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
SNG Drama Ljubljana, Mala drama / Premiera 07.12.2018 Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Urša Adamič Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Ina Ferlan Lektorica: Tatjana Stanič Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Svetovalka za gib: Tanja Zgonc Oblikovalec luči: Vlado Glavan Avtorica songa: Ana Duša Igrajo: Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič, Gorazd Logar Sinoči so na malem odru ljubljanske Drame premierno odigrali predstavo Ljudje uveljavljenega ameriškega dramatika mlajše generacije Stephena Karama. Predstava v režiji Nine Šorak uprizori običajno družinsko srečanje, ki prav skozi vsakdanjost situacije spregovori o splošni realnosti izginjajočega srednjega razreda. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Mestno gledališče ljubljansko Nejc Gazvoda: Tih vdih Krstna uprizoritev Premiera 29. november 2018, veliki oder Režiser Nejc Gazvoda Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc, Tjaša Železnik, Lara Wolf AGRFT Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili novo, po naročilu gledališča napisano igro Nejca Gazvode. Pisatelj, dramatik, gledališki in filmski režiser Nejc Gazvoda je za to gledališče že pred leti napisal Menjavo straže ter kriminalno nadaljevanko Vranja vrata. Krstno uprizoritev novega besedila je režiral sam. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tih-vdih/
V Slovenskem mladinskem gledališču so v režiji teoretičarke in režiserke Ane Vujanović in filmske režiserke Marte Popivoda včeraj premierno prikazali drugo iz sklopa predstav Narodna sprava, naslovljeno Krajine svobode. Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Režija: Ana Vujanović, Marta Popivoda Zasedba : Damjana Černe, Vida Rucli, Katarina Stegnar Pričevanja in intervjuji: Zora Konjajev, Sonja Vujanović, Zdenka Kidrič Dodatna besedila: Damjana Černe, Katarina Stegnar Dramaturgija: Ana Vujanović Video: Marta Popivoda Asistentka režije in dramaturgije: Tery Žeželj Koreografija: Sheena McGrandles Scenografija: Matej Stupica Sodelavka za kostumografijo: Slavica Janošević Filmska fotografija: Lev Predan Kowarski Svetovalec za montažo: René Frölke Lektorica: Mateja Dermelj Strokovna sodelavca: Ana Hofman, Gal Kirn Asistent dramaturgije (študijsko): Jernej Potočan Asistentka kamere: Gaja Naja Rojec Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Video tehnika in mapiranje: Dušan Ojdanič Pevski zbor: Amila Adrović, Teja Bitenc, Urška Cocej, Sabina Črnila, Polona Glavan, Anja Kocman, Mateja Kuntarič, Mojca Peternel, Ana Smerdu, Tanja Urek, Silvia Viviani, Gaja Vudrag, Anamarija Žagar Premiera: 29. 11. 2018, Slovensko mladinsko gledališče Foto: Ivian Kan Mujezinović
Anton Podbevšek teater se ob 120. obletnici rojstva začetnika slovenske zgodovinske avantgarde poklanja pesniku, čigar ime nosi. Po naslovu Podbevškove pesmi Izumitelj na zemlji nosi ime predstava, ki jo je režirala Bara Kolenc, pesnika pa je občinstvo spoznavalo v upodobitvah šestih nastopajočih, med njimi vrhunske slovenske performerke in plesalke Leje Jurišić. Predstavo si je ogledala Petra Tanko
Neveljaven email naslov