Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Zarja Vršič
Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Ljubljana : Modrijan, 2018 (zbirka Svila)
Naslov romana Mirane Likar Bibavica napoveduje fluidno obliko, poetičen slog in burno vsebino – ta med drugim govori o dogodkih v Jugoslaviji po koncu 2. svetovne vojne. Roman ni razdeljen na poglavja; posamezni deli so ločeni z računalniškim simbolom valov. Zgodba je stkana okrog glavne junakinje Marije Rotta Korošec, rojene v istrski aristokratski družini, ki jo nekega dne v njenem ljubljanskem stanovanju obišče muzikolog Elia, sin pokojne prijateljice. Slišal je, da naj bi Marija v stari hiši na obali, v kateri je včasih živela z družino, hranila Tartinijeve rokopise, in tako se dvojica odpravi na izlet v Istro. Elijev obisk sproži verigo Marijinih spominov na otroštvo, življenje z možem Matjažem, ki jo v sanjah še zdaj redno obiskuje, na njuno kiparsko kariero in ne nazadnje na moževo smrt. Spomini na davne dogodke sledijo Marijini notranji logiki in so zgolj ohlapno povezani.
Tako kot gibanje plime in oseke je roman Bibavica zgrajen na opozicijah: med umetnostjo in politiko, partizanom in grofico, obalo in Ljubljano, komunizmom in fašizmom, Bogom in idejo. Tudi naracija močno spominja na ritem valovanja; povedi so včasih kratke in odsekane, drugič se ena sama razprostira čez več strani. Čeprav se pripoved večinoma osredotoča na Marijo, njeno zgodbo in na njen notranji svet, se v knjigi izmenjuje več glasov, denimo glas oskrbnika Marijine hiše, Elijev glas, glas sosedov in glas političnega funkcionarja. Prvi, ki v romanu spregovori, je partijski sekretar, bolj površno in shematično zarisan lik. Njegova vloga je poosebljati Državo in Ideologijo z veliko začetnico. V knjigi ga srečamo, kako razglablja o partizanskih spomenikih, ki jih bo treba postaviti v vsak kraj, da se z njimi »zabetonira resnica«, kot pravi. Poln je tudi klišejskih komunističnih parol, kot so »opij za ljudstvo«, »naša borba«, »smetišče zgodovine«, »tovariši aktivisti« in podobno. Nekoliko bolj organsko je prikazan Marijin pokojni mož kipar Matjaž Korošec, ki v ženi kljub svoji politični angažiranosti vidi ne le bogato aristokratinjo, ampak predvsem umetnico s čutom za lepoto.
Marijina družina je bila od padca starega sistema preganjana, zato Marija o novi ideologiji razmišlja skrbno in previdno. »Z resnico in zastavami je vedno križ,« premišljuje in na tej točki izpostavi zgodbo nekega prednika s konca 11. stoletja, ki je na križarski vojni v imenu krščanstva zapičil zastavo na premagano ozemlje. Rusi so nekaj podobnega, a v imenu ideje, storili približno osemsto let kasneje na berlinskem Reichstagu. »Bog ali ideja je eno in isto,« pravi Marija. Kot izrazito apolitična ženska o možu Matjažu ne razmišlja kot o nekdanjem partizanu, ampak kot o nadarjenem kiparju. Čeprav ju umetnost druži, se njuna mnenja pri vprašanju o njeni nalogi in pomenu drastično razhajajo – Marija išče neulovljivo Lepoto, Matjaž pa hoče s svojo umetnostjo predvsem prispevati k boljšemu novemu svetu in družbi. Tega konflikta avtorica začuda ne izpostavi ali problematizira in čeprav je temeljen, se zdi, da zakoncev Korošec ne razdvaja toliko.
Za Marijo ni neulovljiva samo umetnost, ampak tudi človeška substanca. Ločnica med življenjem in smrtjo, med prisotnostjo in odsotnostjo je zanjo nejasna. Tako kot se v sanje nenehno vrača njen mož, tako v spominih podoživlja dogodke in ljudi iz davno pozabljene preteklosti. So v času minule stvari res mrtve ali še vedno živijo v nas?
»Iz niča se pretakamo v življenje in iz življenja v nič. Ne damo se ujeti niti z ostrim robom dleta, ki poje pod udarcem kiparskega kladiva, niti s konico svinčnika, ki lovi koncentrirano misel, destilira svet, riše in se sprašuje, kaj neki bi pogrešal človek na onem svetu, če bi bil nesmrten?«
Na podobno razumevanje napotuje tudi uvodni citat Thomasa Hardyja o smrti in trajanju. Roman Mirane Likar Bibavica je tako bolj kot nesrečna zgodba o preobratih zgodovine pripoved o moči in bolečini spominjanja ter hvalnica človeški notranjosti, ki je sposobna priklicati tisto, kar je že minilo.
Avtorica recenzije: Zarja Vršič
Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Ljubljana : Modrijan, 2018 (zbirka Svila)
Naslov romana Mirane Likar Bibavica napoveduje fluidno obliko, poetičen slog in burno vsebino – ta med drugim govori o dogodkih v Jugoslaviji po koncu 2. svetovne vojne. Roman ni razdeljen na poglavja; posamezni deli so ločeni z računalniškim simbolom valov. Zgodba je stkana okrog glavne junakinje Marije Rotta Korošec, rojene v istrski aristokratski družini, ki jo nekega dne v njenem ljubljanskem stanovanju obišče muzikolog Elia, sin pokojne prijateljice. Slišal je, da naj bi Marija v stari hiši na obali, v kateri je včasih živela z družino, hranila Tartinijeve rokopise, in tako se dvojica odpravi na izlet v Istro. Elijev obisk sproži verigo Marijinih spominov na otroštvo, življenje z možem Matjažem, ki jo v sanjah še zdaj redno obiskuje, na njuno kiparsko kariero in ne nazadnje na moževo smrt. Spomini na davne dogodke sledijo Marijini notranji logiki in so zgolj ohlapno povezani.
Tako kot gibanje plime in oseke je roman Bibavica zgrajen na opozicijah: med umetnostjo in politiko, partizanom in grofico, obalo in Ljubljano, komunizmom in fašizmom, Bogom in idejo. Tudi naracija močno spominja na ritem valovanja; povedi so včasih kratke in odsekane, drugič se ena sama razprostira čez več strani. Čeprav se pripoved večinoma osredotoča na Marijo, njeno zgodbo in na njen notranji svet, se v knjigi izmenjuje več glasov, denimo glas oskrbnika Marijine hiše, Elijev glas, glas sosedov in glas političnega funkcionarja. Prvi, ki v romanu spregovori, je partijski sekretar, bolj površno in shematično zarisan lik. Njegova vloga je poosebljati Državo in Ideologijo z veliko začetnico. V knjigi ga srečamo, kako razglablja o partizanskih spomenikih, ki jih bo treba postaviti v vsak kraj, da se z njimi »zabetonira resnica«, kot pravi. Poln je tudi klišejskih komunističnih parol, kot so »opij za ljudstvo«, »naša borba«, »smetišče zgodovine«, »tovariši aktivisti« in podobno. Nekoliko bolj organsko je prikazan Marijin pokojni mož kipar Matjaž Korošec, ki v ženi kljub svoji politični angažiranosti vidi ne le bogato aristokratinjo, ampak predvsem umetnico s čutom za lepoto.
Marijina družina je bila od padca starega sistema preganjana, zato Marija o novi ideologiji razmišlja skrbno in previdno. »Z resnico in zastavami je vedno križ,« premišljuje in na tej točki izpostavi zgodbo nekega prednika s konca 11. stoletja, ki je na križarski vojni v imenu krščanstva zapičil zastavo na premagano ozemlje. Rusi so nekaj podobnega, a v imenu ideje, storili približno osemsto let kasneje na berlinskem Reichstagu. »Bog ali ideja je eno in isto,« pravi Marija. Kot izrazito apolitična ženska o možu Matjažu ne razmišlja kot o nekdanjem partizanu, ampak kot o nadarjenem kiparju. Čeprav ju umetnost druži, se njuna mnenja pri vprašanju o njeni nalogi in pomenu drastično razhajajo – Marija išče neulovljivo Lepoto, Matjaž pa hoče s svojo umetnostjo predvsem prispevati k boljšemu novemu svetu in družbi. Tega konflikta avtorica začuda ne izpostavi ali problematizira in čeprav je temeljen, se zdi, da zakoncev Korošec ne razdvaja toliko.
Za Marijo ni neulovljiva samo umetnost, ampak tudi človeška substanca. Ločnica med življenjem in smrtjo, med prisotnostjo in odsotnostjo je zanjo nejasna. Tako kot se v sanje nenehno vrača njen mož, tako v spominih podoživlja dogodke in ljudi iz davno pozabljene preteklosti. So v času minule stvari res mrtve ali še vedno živijo v nas?
»Iz niča se pretakamo v življenje in iz življenja v nič. Ne damo se ujeti niti z ostrim robom dleta, ki poje pod udarcem kiparskega kladiva, niti s konico svinčnika, ki lovi koncentrirano misel, destilira svet, riše in se sprašuje, kaj neki bi pogrešal človek na onem svetu, če bi bil nesmrten?«
Na podobno razumevanje napotuje tudi uvodni citat Thomasa Hardyja o smrti in trajanju. Roman Mirane Likar Bibavica je tako bolj kot nesrečna zgodba o preobratih zgodovine pripoved o moči in bolečini spominjanja ter hvalnica človeški notranjosti, ki je sposobna priklicati tisto, kar je že minilo.
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
Neveljaven email naslov