Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Maritina Potisk
Bere Aleksander Golja.
Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2018
Pesniško zbirko Blaža Lukana Teorija ničesar sestavlja šest različno razvejanih pesemskih poglavij. V najdaljšem poglavju najdemo trinajst pesmi, v najkrajšem sta le dve. Kot razkriva že naslov zbirke, ima v tej poeziji posebno mesto teorija ničesar, ki se izkaže za idejno nasprotje relativnostne teorije vsega, le da osrednji poudarek ni na njunem medsebojnem navzkrižju, ampak na subjektovem izkušanju pogubnih globin niča. Teorija ničesar je skrajno filozofsko naravnana, neredko izredno hermetična zbirka, kar jo napolnjuje z nerazburljivim in nerazgibanim priokusom. K temu med drugim pripomorejo prekomerno razpotegnjene pesmi, ki so na zunaj podobne pesmim v prozi in v katerih meje med posameznimi podobami skoraj ni mogoče razbrati. Lukan svojo pesniško govorico postavlja na temelje nezadržanega grmadenja izrekanj in pojmovanj, ki so sicer notranje povezljiva, a ravno zaradi nezamejenih abstrakcij spotoma pozabijo dihati. To prihaja do izraza predvsem v pesmih, ki posnemajo valovanje zavesti, kajti tega se lotevajo preveč mehanično, da bi se mogle prebiti onkraj predvidljivih in polprepustnih intonacij. Tudi zato je pesemska skladnja večinoma podrejena gostobesednemu razpredanju, ki nima ne jasne poante in ne konca. Verzi so – sicer vsak zase – neomahljivi in neposredni, a kaj, ko vse bolj sopihajo pod težo napornega skakanja v daljino; pesnik jim iz nekega neznanega razloga ne podstavi odskočne deske, zaradi česar pesmim pogosto ne preostane drugega, kot da dirjajo na mestu. To med drugim pomeni, da jim je namenjen neslavni konec. Toda komu mar?! Takšno je pač življenje, ki je zapisano teoriji ničesar in ki s seboj prinaša neodposlano sporočilo nikomur o ničemer.
V zbirki Teorija ničesar se v vodilnih vlogah izmenjujeta edninski in množinski subjekt; prvi od njiju je manj sociabilen, zato najraje prizadevno molči in prepušča drugemu, da drži pokonci vse vogale zbirke. Tako se v ospredje pomikajo dolgi in izčrpni monologi kolektivnega jaza, ki zaradi svoje siceršnje pompoznosti spominjajo na ne preveč posrečen poskus zborovskega petja; v pesmih je mogoče pogrešiti predvsem bolj premišljeno pesnikovo gestikuliranje. Ker tega ne prej ne slej ni na spregled, se zdi, kot da dirigentska partitura pesniku ni posebej pri srcu. Morda ravno zato za vajeti poprime megatonski glas kolektivnega subjekta, ki meni, da ravno v tem trenutku za vedno smo in vedno več nas je, za naprej in za nazaj smo polni sveta, kajti mi smo življenje, mi smo natanko tisti trenutek, ki je in ga že ni.
Zbirka Teorija ničesar najbolje ponazarja naslednja misel: na svetu smo zato, da se navadimo na vse, torej tudi na to, da zmeraj globlje padamo v praznino za nami. V tej teoriji velja, da je življenje nerazložljiv oksimoron in s tem izpraznjena odprtina v svet, ki se razpira na meji med vsem in ničemer. Pesmi nadalje kažejo, da ne gre plavati proti toku, precej bolj preprosto je pozabiti na sanje in vztrajno menjavati hitrosti svojega kroženja, kajti vedeti moramo, da se ne umira od utrujenosti, prej od dolge sape. In kaj tukaj sploh počne poezija? Vse in nič. To med drugim pomeni, da se poraja iz same sebe in se sama vase steka kot kaviar v kloako.
Teorija ničesar zajema poezijo, ki jo vsevprek prebadajo resignirani in pesimistični prebliski. Ti se resda dobro ujemajo s poglavitnimi idejnimi poudarki, vendar so pesmi prav zaradi nenehnega gledanja navzdol za zmeraj oropane sonca; podzavestni opomin, da je sanjati mogoče v istem hipu kot živeti, se skoraj zdi kot iz neke druge teorije. Toda ali ni že čas, da nastopi druga plat medalje, da torej poezijo melanholije pogoltno preplavi poezija pisane volje?
Avtorica recenzije: Maritina Potisk
Bere Aleksander Golja.
Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2018
Pesniško zbirko Blaža Lukana Teorija ničesar sestavlja šest različno razvejanih pesemskih poglavij. V najdaljšem poglavju najdemo trinajst pesmi, v najkrajšem sta le dve. Kot razkriva že naslov zbirke, ima v tej poeziji posebno mesto teorija ničesar, ki se izkaže za idejno nasprotje relativnostne teorije vsega, le da osrednji poudarek ni na njunem medsebojnem navzkrižju, ampak na subjektovem izkušanju pogubnih globin niča. Teorija ničesar je skrajno filozofsko naravnana, neredko izredno hermetična zbirka, kar jo napolnjuje z nerazburljivim in nerazgibanim priokusom. K temu med drugim pripomorejo prekomerno razpotegnjene pesmi, ki so na zunaj podobne pesmim v prozi in v katerih meje med posameznimi podobami skoraj ni mogoče razbrati. Lukan svojo pesniško govorico postavlja na temelje nezadržanega grmadenja izrekanj in pojmovanj, ki so sicer notranje povezljiva, a ravno zaradi nezamejenih abstrakcij spotoma pozabijo dihati. To prihaja do izraza predvsem v pesmih, ki posnemajo valovanje zavesti, kajti tega se lotevajo preveč mehanično, da bi se mogle prebiti onkraj predvidljivih in polprepustnih intonacij. Tudi zato je pesemska skladnja večinoma podrejena gostobesednemu razpredanju, ki nima ne jasne poante in ne konca. Verzi so – sicer vsak zase – neomahljivi in neposredni, a kaj, ko vse bolj sopihajo pod težo napornega skakanja v daljino; pesnik jim iz nekega neznanega razloga ne podstavi odskočne deske, zaradi česar pesmim pogosto ne preostane drugega, kot da dirjajo na mestu. To med drugim pomeni, da jim je namenjen neslavni konec. Toda komu mar?! Takšno je pač življenje, ki je zapisano teoriji ničesar in ki s seboj prinaša neodposlano sporočilo nikomur o ničemer.
V zbirki Teorija ničesar se v vodilnih vlogah izmenjujeta edninski in množinski subjekt; prvi od njiju je manj sociabilen, zato najraje prizadevno molči in prepušča drugemu, da drži pokonci vse vogale zbirke. Tako se v ospredje pomikajo dolgi in izčrpni monologi kolektivnega jaza, ki zaradi svoje siceršnje pompoznosti spominjajo na ne preveč posrečen poskus zborovskega petja; v pesmih je mogoče pogrešiti predvsem bolj premišljeno pesnikovo gestikuliranje. Ker tega ne prej ne slej ni na spregled, se zdi, kot da dirigentska partitura pesniku ni posebej pri srcu. Morda ravno zato za vajeti poprime megatonski glas kolektivnega subjekta, ki meni, da ravno v tem trenutku za vedno smo in vedno več nas je, za naprej in za nazaj smo polni sveta, kajti mi smo življenje, mi smo natanko tisti trenutek, ki je in ga že ni.
Zbirka Teorija ničesar najbolje ponazarja naslednja misel: na svetu smo zato, da se navadimo na vse, torej tudi na to, da zmeraj globlje padamo v praznino za nami. V tej teoriji velja, da je življenje nerazložljiv oksimoron in s tem izpraznjena odprtina v svet, ki se razpira na meji med vsem in ničemer. Pesmi nadalje kažejo, da ne gre plavati proti toku, precej bolj preprosto je pozabiti na sanje in vztrajno menjavati hitrosti svojega kroženja, kajti vedeti moramo, da se ne umira od utrujenosti, prej od dolge sape. In kaj tukaj sploh počne poezija? Vse in nič. To med drugim pomeni, da se poraja iz same sebe in se sama vase steka kot kaviar v kloako.
Teorija ničesar zajema poezijo, ki jo vsevprek prebadajo resignirani in pesimistični prebliski. Ti se resda dobro ujemajo s poglavitnimi idejnimi poudarki, vendar so pesmi prav zaradi nenehnega gledanja navzdol za zmeraj oropane sonca; podzavestni opomin, da je sanjati mogoče v istem hipu kot živeti, se skoraj zdi kot iz neke druge teorije. Toda ali ni že čas, da nastopi druga plat medalje, da torej poezijo melanholije pogoltno preplavi poezija pisane volje?
Avtorica ocene Diana Pungeršič Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek
Finsko pisateljico Tove Jansson smo v Sloveniji že spoznali po njenih delih o malih škratjih bitjih Muminih. Njeno delo je navdihnilo lutkovno in likovno umetnico Barbaro Stupica, ki je ustvarila dramsko – lutkovno predstavo, po besedilu Poletna knjiga. Premierno smo si jo ogledali v Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana. foto: arhiv LGL
Gledališče Koper, Mestno gledališče Ptuj / Premiera: 20. junij 2018 na Primorskem poletnem festivalu Režiser, scenograf, kostumograf in koreograf: Damir Zlatar Frey Prevajalec: Gašper Malej Asistentka scenografa in kostumografa: Tina Dobrajc Dramaturg: Rok Andres Asistenta režiserja: Rok Andres, Renata Vidič Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Videoanimacija: Noemi Zonta Asistent scenografa: Mito Gegič Lektorica: Barbara Rogelj Igrata: Nataša Barbara Gračner in Aleš Valič Sinoči so v okviru Primorskega poletnega festivala premierno odigrali predstavo Kraljica mati. Gre za koprodukcijsko sodelovanje Gledališča Koper in Mestnega gledališča Ptuj. Dramsko besedilo, ki ga je napisal italijanski dramatik Manlio Santanelli, je uprizoril režiser Damir Zlatar Frey. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž
Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Avtor recenzije: Nada Breznik Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Aleksander Golja in Alenka Resman Langus
Plesni teater Ljubljana Matevž Dobaj & Neus Barcons Roca: Tja. Blizu... plesni prvenec Premiera 11. maj 2018 Koncept, koreografija in izvedba Matevž Dobaj & Neus Barcons Roca Dramaturgija Andreja Kopač Oblikovanje prostora in kostumov Ajda Tomazin Oblikovanje luči in tehnične rešitve Janko Oven Avtor glasbe in zvočna podoba Mario Marolt Kreativni producent Katja Somrak V Plesnem teatru Ljubljana je bila sinoči premiera plesnega prvenca Tja. Blizu…, ki sta ga zasnovala in izvedla slovenski plesalec Matevž Dobaj in plesalka iz Španije Neus Barcons Roca. Pod dramaturškim vodstvom Andreje Kopač sta ustvarila predstavo, ki raziskuje prostor med izkušnjo in dražljajem. Več Aleksandra Saška Gruden. Foto Drago Videmšek http://ptl.si/majmay-2018/2018/4/13/11-in-12-5-2000-matev-dobaj-neus-barcons-roca-tja-blizu-there-nearby-
SNG Nova Gorica Dušan Jovanović: Ekshibicionist Komična drama Premiera 9. maj 2018 Režija Marko Bulc Dramaturgija Nebojša Pop-Tasić Scenografija Damir Leventić Kostumografija Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Damir Avdić Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar Oblikovalec zvoka Stojan Nemec Igrajo Medea Novak, Žiga Udir, Maja Nemec, Blaž Valič, Radoš Bolčina, Gorazd Jakomini Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je s premierno uprizoritvijo komične drame Dušana Jovanovića Ekshibicionist v režiji Marka Bulca sklenilo letošnjo sezono. Leta 2002 si je drama Ekshibicionist prislužila Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo. Uprizorili so jo že v ljubljanski Mali drami, v Beogradu in Luksemburgu, na novogoriškem odru pa bo torej Ekshibicionist na Slovenskem zaživel drugič. Predstavo, ki skozi zgodbo predstavlja ekshibicionizem vseh vrst, si je ogledala Ingrid Kašca Bucik. Foto: Peter Uhan https://sng-ng.si/repertoar/premiere/2017060611144057/
Neveljaven email naslov