Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Aleksander Golja.
Maribor : Založba Pivec, 2018
Ne gre mi v glavo: še pred nekaj tedni občudujem v prevodih Vonnegutovih zgodb odličnega prevajalca in celo somišljenika v navdušenju nad legendarnim ameriškim pisateljem, zdaj pa me treščijo ob tla čvekanje, abotnosti in vehementna literarna samodegradacija samoimenovanega potopisca in humorista, ki ni ne prvo ne drugo. Pač, dobili so me na radovednost, saj me zelo vleče na Kavkaz in v Gruzijo – potem pa se usujejo slabi štosi, driske Gradišnikovih in ustvarjanje nekakšnega klovnovskega kulta osebnosti s prozornim norčevanjem iz vsega, sploh pa iz potovanja, gostiteljske dežele in samega sebe. Ni se treba siliti, da padejo bralcu v naročje podobnosti s podobno neokusnimi potopisarskimi narcisi in ustno nasilnimi egomani, na primer Bogomilom Ferfilo in Zvonetom Šerugo. Tudi Branko Gradišnik se skoraj petdeset strani ukvarja s promocijo samega sebe in svoje žalostne obrti – nakar se 280 strani razliva s turizmom najslabše vrste in s pisarjenjem, ki je žaljivo zabavnjaško na najcenejši način. Mož se razglaša za humorista, a je v tej knjigi duhovito le tisto, kar je presajeno iz drugih vrtov. Seveda zaudarja tudi Gradišnikova praksa, da več kot o kulturno-zgodovinskih stvaritvah dežele razpreda o straniščih, prebavnih motnjah in črevesnih izdelkih sebe in svoje družine. Sicer pa bi morali že tako ali tako zdavnaj potegniti črto ter pribiti, da skok z letalom tja in nazaj, vódeno (ali tudi vodéno!) križarjenje z minibusom med vnaprej predpisanimi točkami, skupinsko premeščanje po rezerviranih prenočiščih in vse drugo, kar sodi k dejavnosti, ki so jo Anglosasi upravičeno krstili s srhljivim vzdevkom Hospitality Industry, ni nobeno potovanje. Sploh pa s takšno preračunano lažno otroško naivnostjo, kot jo predvaja Branko Gradišnik, avtor še kdove koliko podobnih knjižnih strahot. Čvekanje, da se človeku dela kurja polt od zoprnega in maloumnega, se tako ali tako prav nič ne ujema z bedastim nadpisom Strogo zaupno.
Veš, poet, svoj dolg? Naj mi avtor oprosti ali ne, ampak škoda, ki jo dela literaturi, kulturi, medčloveškosti in ne nazadnje zdravi pameti, je toliko večja, kolikor imenitneje in bolj priznano zvenijo njegovo ime in reference.
Res sem razočaran. In tudi užaljen.
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Aleksander Golja.
Maribor : Založba Pivec, 2018
Ne gre mi v glavo: še pred nekaj tedni občudujem v prevodih Vonnegutovih zgodb odličnega prevajalca in celo somišljenika v navdušenju nad legendarnim ameriškim pisateljem, zdaj pa me treščijo ob tla čvekanje, abotnosti in vehementna literarna samodegradacija samoimenovanega potopisca in humorista, ki ni ne prvo ne drugo. Pač, dobili so me na radovednost, saj me zelo vleče na Kavkaz in v Gruzijo – potem pa se usujejo slabi štosi, driske Gradišnikovih in ustvarjanje nekakšnega klovnovskega kulta osebnosti s prozornim norčevanjem iz vsega, sploh pa iz potovanja, gostiteljske dežele in samega sebe. Ni se treba siliti, da padejo bralcu v naročje podobnosti s podobno neokusnimi potopisarskimi narcisi in ustno nasilnimi egomani, na primer Bogomilom Ferfilo in Zvonetom Šerugo. Tudi Branko Gradišnik se skoraj petdeset strani ukvarja s promocijo samega sebe in svoje žalostne obrti – nakar se 280 strani razliva s turizmom najslabše vrste in s pisarjenjem, ki je žaljivo zabavnjaško na najcenejši način. Mož se razglaša za humorista, a je v tej knjigi duhovito le tisto, kar je presajeno iz drugih vrtov. Seveda zaudarja tudi Gradišnikova praksa, da več kot o kulturno-zgodovinskih stvaritvah dežele razpreda o straniščih, prebavnih motnjah in črevesnih izdelkih sebe in svoje družine. Sicer pa bi morali že tako ali tako zdavnaj potegniti črto ter pribiti, da skok z letalom tja in nazaj, vódeno (ali tudi vodéno!) križarjenje z minibusom med vnaprej predpisanimi točkami, skupinsko premeščanje po rezerviranih prenočiščih in vse drugo, kar sodi k dejavnosti, ki so jo Anglosasi upravičeno krstili s srhljivim vzdevkom Hospitality Industry, ni nobeno potovanje. Sploh pa s takšno preračunano lažno otroško naivnostjo, kot jo predvaja Branko Gradišnik, avtor še kdove koliko podobnih knjižnih strahot. Čvekanje, da se človeku dela kurja polt od zoprnega in maloumnega, se tako ali tako prav nič ne ujema z bedastim nadpisom Strogo zaupno.
Veš, poet, svoj dolg? Naj mi avtor oprosti ali ne, ampak škoda, ki jo dela literaturi, kulturi, medčloveškosti in ne nazadnje zdravi pameti, je toliko večja, kolikor imenitneje in bolj priznano zvenijo njegovo ime in reference.
Res sem razočaran. In tudi užaljen.
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Letošnja kinematografska sezona je bila iz znanih razlogov nekoliko krajša, a ljubitelji kina imajo vendarle priložnost, da nadoknadijo, kar so morebiti zamudili. Na Ljubljanskem gradu so v četrtek odprli tradicionalni letni kino Film pod zvezdami. Javna zavoda Ljubljanski grad in Kinodvor sta pripravila izbor najodmevnejših filmov sezone, tri predpremiere in posebni projekciji. S snovalci programa se je pogovarjal Urban Tarman.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.
V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.
Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Neveljaven email naslov