Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Arko
Bere Jure Franko.
Ljubljana : KUD Logos, 2018
Krščanski svetnik Frančišek Asiški s preloma iz dvanajstega v trinajsto stoletje nenehno navdihuje številne umetnike, tudi slovenske. Med drugim imamo Legende o svetem Frančišku spod peresa Ksaverja Meška, pa vrsto priložnostnih duhovnih pesmi različnih pesnikov in celo delo za mladino Frančišek, naš brat, prevedeno v šest jezikov. Prav tako so znane številne upodobitve tega svetnika, ki so jih ustvarili slovenski umetniki, kot na primer Valentin Metzinger, Matej Sternen, Stane Kregar, Miki Muster, Veselka Šorli Puc in še vrsta mlajših. Podobno je ta svetnik s svojo Sončno pesmijo v prevodu Vitala Voduška navdihnil skladatelja slovenske himne Stanka Premrla, Damijan Močnik je svetemu Frančišku posvetil kantato, Avgust Ivan Ipavec pa oratorij. Podoba blagega svetnika je navzoča celo v videu Matjaža Feguša.
Med nepreglednim številom umetnikov v svetu, ki jih je navdihnilo življenje in delovanje tega umbrijskega ubožca, je tudi italijanska pesnica, pisateljica in dramatičarka Alda Merini. V njeni zbirki Frančišek, spev ustvarjenega bitja je zbranih petinosemdeset pesmi, nastalih v zadnjem obdobju pesničinega ustvarjanja. V njih se Merinijeva, ki je objavljala pri najuglednejših italijanskih založbah in je umrla pred desetletjem, poistoveti s svetim Frančiškom in na podlagi nekaterih oseb in dogodkov iz njegovega življenja subliminirano vstopa v zaznavanje duhovnega, ki se nemalokrat povzpne v hvalnico in molitev.
Alda Merini, zaznamovana s tragiko svoje dolgotrajne bolezni in s smrtjo obeh mož, v tej svoji poeziji podoživlja Frančiškovo revolucionarno odločitev, da se odpove bogataškemu veseljaštvu in se usmeri v duhovnost in skromnost. Pesnica to občuti kot tudi njegovo, v narekovajih, norost, ki pa je, kakor jo doumeva, v bistvu vzvišena plemenitost in poveličanost. Že sama je svojo bolezen kdaj upesnjevala ali o njej spregovorila v svojih dnevniških zapiskih in esejih.
Duhovni samogovori Alde Merini, o kateri so svoj čas pisali tudi kot o kandidatki za Nobelovo nagrado, se iz obžalovanja dvigajo v češčenje, iz boli v veselje, iz preskušenj v usmiljenje. Njena misel je jasna, izdelana, iztrpljena. Pretresljiva pesniška govorica pa je hkrati tudi izmirjajoča in poplemenitena, nemalokrat himnična.
Trpeča duša Alde Merini išče odrešitev in smisel v videnju svetnikove življenjske drže in njegovega poslanstva, ki jo navdihuje. Pesničina bivanjska kalvarija je skozi vidik Frančiškove življenjske usojenosti osvobajajoča, zdravilna. Svojo osmišljenost blagodejno najdeva v božjem razodetju in usmiljenju. Iz svoje pretresljive danosti tiplje v blagodejno in odrešujočo presežnost. Alda Merini je potemtakem v Frančišku Asiškem prepoznala človeško bitje, ki so ga zaznamovale muke, ki pa je zmožno videti ustalitev v vseprešinjajoči ljubezni do soljudi in stvarstva.
Prevajalka pesnica Miljana Cunta se je zavzeto lotila svojega opravila. Pretanjeno je poiskala duhovnemu besedilu ustrezno slovensko izrazje, kar vedno ni bilo preprosto. Prva past je bila že v samem naslovu. Dobra plat pesniških izdaj založbe Logos je tudi v tem, da jih bralcem ponuja v dvojezičnosti, tako da lahko ob prevodu sledijo še izvirniku. To lahko prevajalca neusmiljeno razgalja, a Cuntove ne. Res je sicer, da je izvirnik napisan v prostem stihu, tako da pri prevajanju ni težav z ritmom in rimami, vendar je poezija Merinijeve miselno in pomensko dokaj zahtevna, kar seveda terja določen prevajalski trud in tudi nekaj teološkega znanja. Na redkih mestih se je prevajalka odločila za sicer nepotrebno zapostavo predmeta, saj ji ne bi bilo treba loviti mere, ker je v izvirniku praktično ni.
Knjigo Frančišek, spev ustvarjenega bitja bogati prevajalkina izčrpna in tehtna spremna beseda, oprta na vrsto literature o pesnici in njenem obdobju. Zelo koristne in priročne so tudi njene opombe. Zapis gore, na kateri je Frančišek doživel mistično izkustvo stigmatizacije, pa je zastarel; danes se je namesto imena Alverno uveljavila oblika La Verna ali preprosto Verna.
Kakorkoli, prevajalka Miljana Cunta, tudi avtorica občasnih Duhovnih misli na našem Radiu, s svojim rahločutnim pesniškim posluhom in temeljitim znanjem prinaša med slovenske bralce poezijo hudo preskušane italijanske pesnice Alde Merini, o kateri se je pri nas malo vedelo in ki Besedo, pisano z veliko začetnico, občuteno zaznava s svojo pretanjeno pesniško besedo.
Avtor recenzije: Andrej Arko
Bere Jure Franko.
Ljubljana : KUD Logos, 2018
Krščanski svetnik Frančišek Asiški s preloma iz dvanajstega v trinajsto stoletje nenehno navdihuje številne umetnike, tudi slovenske. Med drugim imamo Legende o svetem Frančišku spod peresa Ksaverja Meška, pa vrsto priložnostnih duhovnih pesmi različnih pesnikov in celo delo za mladino Frančišek, naš brat, prevedeno v šest jezikov. Prav tako so znane številne upodobitve tega svetnika, ki so jih ustvarili slovenski umetniki, kot na primer Valentin Metzinger, Matej Sternen, Stane Kregar, Miki Muster, Veselka Šorli Puc in še vrsta mlajših. Podobno je ta svetnik s svojo Sončno pesmijo v prevodu Vitala Voduška navdihnil skladatelja slovenske himne Stanka Premrla, Damijan Močnik je svetemu Frančišku posvetil kantato, Avgust Ivan Ipavec pa oratorij. Podoba blagega svetnika je navzoča celo v videu Matjaža Feguša.
Med nepreglednim številom umetnikov v svetu, ki jih je navdihnilo življenje in delovanje tega umbrijskega ubožca, je tudi italijanska pesnica, pisateljica in dramatičarka Alda Merini. V njeni zbirki Frančišek, spev ustvarjenega bitja je zbranih petinosemdeset pesmi, nastalih v zadnjem obdobju pesničinega ustvarjanja. V njih se Merinijeva, ki je objavljala pri najuglednejših italijanskih založbah in je umrla pred desetletjem, poistoveti s svetim Frančiškom in na podlagi nekaterih oseb in dogodkov iz njegovega življenja subliminirano vstopa v zaznavanje duhovnega, ki se nemalokrat povzpne v hvalnico in molitev.
Alda Merini, zaznamovana s tragiko svoje dolgotrajne bolezni in s smrtjo obeh mož, v tej svoji poeziji podoživlja Frančiškovo revolucionarno odločitev, da se odpove bogataškemu veseljaštvu in se usmeri v duhovnost in skromnost. Pesnica to občuti kot tudi njegovo, v narekovajih, norost, ki pa je, kakor jo doumeva, v bistvu vzvišena plemenitost in poveličanost. Že sama je svojo bolezen kdaj upesnjevala ali o njej spregovorila v svojih dnevniških zapiskih in esejih.
Duhovni samogovori Alde Merini, o kateri so svoj čas pisali tudi kot o kandidatki za Nobelovo nagrado, se iz obžalovanja dvigajo v češčenje, iz boli v veselje, iz preskušenj v usmiljenje. Njena misel je jasna, izdelana, iztrpljena. Pretresljiva pesniška govorica pa je hkrati tudi izmirjajoča in poplemenitena, nemalokrat himnična.
Trpeča duša Alde Merini išče odrešitev in smisel v videnju svetnikove življenjske drže in njegovega poslanstva, ki jo navdihuje. Pesničina bivanjska kalvarija je skozi vidik Frančiškove življenjske usojenosti osvobajajoča, zdravilna. Svojo osmišljenost blagodejno najdeva v božjem razodetju in usmiljenju. Iz svoje pretresljive danosti tiplje v blagodejno in odrešujočo presežnost. Alda Merini je potemtakem v Frančišku Asiškem prepoznala človeško bitje, ki so ga zaznamovale muke, ki pa je zmožno videti ustalitev v vseprešinjajoči ljubezni do soljudi in stvarstva.
Prevajalka pesnica Miljana Cunta se je zavzeto lotila svojega opravila. Pretanjeno je poiskala duhovnemu besedilu ustrezno slovensko izrazje, kar vedno ni bilo preprosto. Prva past je bila že v samem naslovu. Dobra plat pesniških izdaj založbe Logos je tudi v tem, da jih bralcem ponuja v dvojezičnosti, tako da lahko ob prevodu sledijo še izvirniku. To lahko prevajalca neusmiljeno razgalja, a Cuntove ne. Res je sicer, da je izvirnik napisan v prostem stihu, tako da pri prevajanju ni težav z ritmom in rimami, vendar je poezija Merinijeve miselno in pomensko dokaj zahtevna, kar seveda terja določen prevajalski trud in tudi nekaj teološkega znanja. Na redkih mestih se je prevajalka odločila za sicer nepotrebno zapostavo predmeta, saj ji ne bi bilo treba loviti mere, ker je v izvirniku praktično ni.
Knjigo Frančišek, spev ustvarjenega bitja bogati prevajalkina izčrpna in tehtna spremna beseda, oprta na vrsto literature o pesnici in njenem obdobju. Zelo koristne in priročne so tudi njene opombe. Zapis gore, na kateri je Frančišek doživel mistično izkustvo stigmatizacije, pa je zastarel; danes se je namesto imena Alverno uveljavila oblika La Verna ali preprosto Verna.
Kakorkoli, prevajalka Miljana Cunta, tudi avtorica občasnih Duhovnih misli na našem Radiu, s svojim rahločutnim pesniškim posluhom in temeljitim znanjem prinaša med slovenske bralce poezijo hudo preskušane italijanske pesnice Alde Merini, o kateri se je pri nas malo vedelo in ki Besedo, pisano z veliko začetnico, občuteno zaznava s svojo pretanjeno pesniško besedo.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič
Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.
Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)
Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Neveljaven email naslov