Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset

30.04.2019

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus

Ljubljana : Beletrina, 2018

Malokateri literarni prvenec kakšnega slovenskega avtorja je dosegel tako velik bralski krog in izdatno medijsko pozornost, kot roman Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj. Avtorica v njem skozi prvoosebno pripoved, bolje izpoved, popisuje svoje življenje. Časovni lok začne razpenjati od družinskega sobivanja in svojega mirnega otroštva v obdobju Jugoslavije, ki je minevalo ob spremljanju prenosov športnih tekem in dneva mladosti. S pridihom nostalgije se ozira na čase, ko je bilo še (skoraj) vse na svojem mestu. Kronologijo nato nadaljuje skozi najstništvo in čas študija, z manjšo časovno pavzo pa zgodbo pripelje do zrele dobe, ko ima status ločenke z dvema otrokoma. Čeprav se sicer sliši absurdno, romanu dajejo posebno draž resnične, izjemno tragične preizkušnje. Skoraj fikcijska se zdi zgoščenost vseh nesreč v življenju enega posameznika. V začetku pubertete se mora namreč junakinja spopasti z materino usodno boleznijo in smrtjo; čez čas za rakom zboli še sama; nato se brat smrtno ponesreči v gorah; ko je starejša, pa izgubi še babico Dado – eno izmed svetlih in opornih sidrišč svojega življenja.
Bralcu pisateljica omogoči neposreden vpogled v življenje protagonistke avtorice. Med romanesknim likom Bronje in realnim človekom, ki piše, namreč ni nobene ločnice. O tem smo ne nazadnje delno obveščeni v uvodni opombi, še preden se zares zagrizemo v besedilo, v kateri je poudarjeno, da gre za avtoričine spomine. Bralcu torej pogumno dovoli, da v tej avtofikciji prešteva solze, da stoji ob njeni bolniški postelji, ob agoniji, ko se bori z rakastim telesom, da je navzoč ob avtoričinem stilistično učinkovitem nagovoru matere, ki se pne skozi strani romana. Vsak bralec, ki ima vsaj nekaj empatije, ob zapisanem gotovo težko ostane hladen. Verjetno smo že vsi kdaj izkusili izgubo bližnjega ali bolezen, številni tudi raka, zato je Belo se pere na devetdeset – naslov je citat zadnjih materinih besed Bronji pred smrtjo – hkrati roman, ki vsebuje številne identifikacijske momente.
Zaradi pisanja ocene sem se načrtno izogibala številnim intervjujem z avtorico in zapisom o romanu, ki so po izidu prekrili medijsko krajino. Skoraj edini stavek, ki me je dosegel, je bil komentar sodelavčeve žene, ki sem ji posodila roman. Presunljiva zgodba, je komentirala, sam roman pa nima kakšne posebne literarne vrednosti. Ko sem zaprla knjigo, sem imela podoben občutek.
Ob teži vsebine se namreč literarizacija zdi zanemarljiva. Ritmičnost romanu dajejo sicer dobro izpisani jasni stavki, ki spodbujajo bralca, naj se požene v tek in delo prebere v nekaj urah. S pribitkom protagonistkinih let pa se ta ritem in register ne spreminjata, ne približujeta se denimo refleksivnosti; ne čutimo nobene rasti, razvoja, temveč statično ostajata na istem, to pa gre v škodo, ne v dobro romanu. Da delo o družini, odnosih, smrti, pa tudi preživetju ne bi bilo samo neposredno in res drzno v svoji iskrenosti, temveč tudi nadpovprečno v svoji literarni izvedbi, bi torej potrebovalo več literarne ambicije.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset

30.04.2019

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus

Ljubljana : Beletrina, 2018

Malokateri literarni prvenec kakšnega slovenskega avtorja je dosegel tako velik bralski krog in izdatno medijsko pozornost, kot roman Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj. Avtorica v njem skozi prvoosebno pripoved, bolje izpoved, popisuje svoje življenje. Časovni lok začne razpenjati od družinskega sobivanja in svojega mirnega otroštva v obdobju Jugoslavije, ki je minevalo ob spremljanju prenosov športnih tekem in dneva mladosti. S pridihom nostalgije se ozira na čase, ko je bilo še (skoraj) vse na svojem mestu. Kronologijo nato nadaljuje skozi najstništvo in čas študija, z manjšo časovno pavzo pa zgodbo pripelje do zrele dobe, ko ima status ločenke z dvema otrokoma. Čeprav se sicer sliši absurdno, romanu dajejo posebno draž resnične, izjemno tragične preizkušnje. Skoraj fikcijska se zdi zgoščenost vseh nesreč v življenju enega posameznika. V začetku pubertete se mora namreč junakinja spopasti z materino usodno boleznijo in smrtjo; čez čas za rakom zboli še sama; nato se brat smrtno ponesreči v gorah; ko je starejša, pa izgubi še babico Dado – eno izmed svetlih in opornih sidrišč svojega življenja.
Bralcu pisateljica omogoči neposreden vpogled v življenje protagonistke avtorice. Med romanesknim likom Bronje in realnim človekom, ki piše, namreč ni nobene ločnice. O tem smo ne nazadnje delno obveščeni v uvodni opombi, še preden se zares zagrizemo v besedilo, v kateri je poudarjeno, da gre za avtoričine spomine. Bralcu torej pogumno dovoli, da v tej avtofikciji prešteva solze, da stoji ob njeni bolniški postelji, ob agoniji, ko se bori z rakastim telesom, da je navzoč ob avtoričinem stilistično učinkovitem nagovoru matere, ki se pne skozi strani romana. Vsak bralec, ki ima vsaj nekaj empatije, ob zapisanem gotovo težko ostane hladen. Verjetno smo že vsi kdaj izkusili izgubo bližnjega ali bolezen, številni tudi raka, zato je Belo se pere na devetdeset – naslov je citat zadnjih materinih besed Bronji pred smrtjo – hkrati roman, ki vsebuje številne identifikacijske momente.
Zaradi pisanja ocene sem se načrtno izogibala številnim intervjujem z avtorico in zapisom o romanu, ki so po izidu prekrili medijsko krajino. Skoraj edini stavek, ki me je dosegel, je bil komentar sodelavčeve žene, ki sem ji posodila roman. Presunljiva zgodba, je komentirala, sam roman pa nima kakšne posebne literarne vrednosti. Ko sem zaprla knjigo, sem imela podoben občutek.
Ob teži vsebine se namreč literarizacija zdi zanemarljiva. Ritmičnost romanu dajejo sicer dobro izpisani jasni stavki, ki spodbujajo bralca, naj se požene v tek in delo prebere v nekaj urah. S pribitkom protagonistkinih let pa se ta ritem in register ne spreminjata, ne približujeta se denimo refleksivnosti; ne čutimo nobene rasti, razvoja, temveč statično ostajata na istem, to pa gre v škodo, ne v dobro romanu. Da delo o družini, odnosih, smrti, pa tudi preživetju ne bi bilo samo neposredno in res drzno v svoji iskrenosti, temveč tudi nadpovprečno v svoji literarni izvedbi, bi torej potrebovalo več literarne ambicije.


06.06.2022

Nataša Skušek: Pasja sreča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


06.06.2022

Janko Messner - Solidarnost ob meji

Avtor recenzije: Milan Vogel Bralec: Jure Franko


06.06.2022

Vse povsod naenkrat

Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri


04.06.2022

Lutkovno gledališče Ljubljana: Slišati morje

Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.


30.05.2022

Goran Vojnović: Zbiralec strahov

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih


30.05.2022

Ana Svetel: Marmor

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih


30.05.2022

Leon Marc: Katedrale, male in velike

Avtor recenzije: Robert Šabec Bralec: Aleksander Golja


30.05.2022

Victor Hugo: Triindevetdeset

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja


31.05.2022

Margaret Atwood: Penelopiada

SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj


30.05.2022

Margaret Atwood : Penelopiada

Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.


28.05.2022

Premiera na Mali sceni MGL - Arthur Schnitzler: Samotna pot

Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani


27.05.2022

Top Gun: Maverick

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.05.2022

Antigona – Kako si upamo!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.05.2022

Kabaret Kaspar

Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.


23.05.2022

Jan Wagner: Avtoportret z rojem čebel

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bralka: Maja Moll


23.05.2022

Irena Štaudohar: Fižolozofija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Burhan Sönmez: Istanbul, Istanbul .

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Dušan Šarotar: Zvezdna karta

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


20.05.2022

Gaja Pöschl: Futura

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.05.2022

Cannes 2022

Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.


Stran 37 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov