Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Geoff Dyer: But beautiful

17.06.2019

Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bere Jure Franko.

prevedla Tina Mahkota; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018

Po svetu je knjig o zgodovini jazza veliko, vendar je knjiga Geoffa Dyerja But beautiful drugačna. V njej ne gre za klasično zgodovino jazza ali za pretres dogajanja na ameriški jazzovski sceni po prvih desetletjih 20. stoletja, temveč, kot avtor izpostavlja v predgovoru, za »domišljijsko kritištvo in fikcijo«. V tem knjiga vsekakor izstopa od drugih knjig o jazzu, saj jo zaznamuje preplet fikcije in dejstev, resničnih biografskih podatkov, fotografij in pričevanj iz življenja devetih legendarnih jazzovskih glasbenikov in skladateljev. Dyer sledeč njihovi glasbi na različne načine ubeseduje zgodbe, skozi katere se nam glasbeniki sicer res kažejo kot literarni liki, vendar vedno z zadostno mero vsega tistega, kar so bili in kar so ustvarili. V knjigi, ki je v izvirniku izšla že leta 1991, se nastopajo glasbeniki: Lester Young, Thelonious Monk, Bud Powell, Ben Webster, Charles Mingus, Chet Baker, Art Pepper, Duke Ellington in Harry Carney. Zgodbe o njih niso klasični življenjepisi, temveč izseki iz njihovih življenj, nekakšne slike, ki bralca na literaren način uvajajo v izjemno glasbeno ustvarjalnost predvsem takratne črnske Amerike. Posebno mesto v knjigi ima zgodba o Duku Ellingtonu, ki se pojavlja na različnih mestih na temneje obarvanih straneh, in kot da vsak njen del ustvarja uvod v novo poglavje oziroma novo zgodbo. Pri tem je zanimivo, da se zgodbe o glasbenikih – ne neposredno – na samosvoj način dopolnjujejo, podobno kot muziciranje jazzistov, ko vsak od njih zaigra svoj solo. Tu so na primer mučna zgodba Lesterja Younga na služenju vojaškega roka ali njegov nenavadni odnos z Billie Holiday, pa zgodbe o Monkovem poplesavanju, njegovih klobukih, zaporu in rasni diskriminaciji, tu je še literarni spust v vrtoglavo shizofrenost Buda Powella, nekontrolirana pijančevanja Bena Webstra, neobrzdana nasilnost Charlesa Mingusa in podobno.

Avtor je naslov knjige But beautiful vzel od istoimenske skladbe, ki sta jo med drugim izvajala tudi dva izmed obravnavanih glasbenikov in ki kljub temačnosti nekaterih zgodb celovito povzema lirično noto tako obravnavane glasbe kot Dyerjevega pisanja. Tisto, kar je pri knjigi But beautiful najbolj navdušujoče, pa je, da bralcu ne poskuša razlagati, kaj je jazz ali ga o tej glasbi poučevati, temveč s tenkočutnostjo zapisanega slika teren, na katerem je ta glasba nastala. Na koncu sta objavljena še odličen esej o jazzu in njegovi tradiciji in izbrana diskografija, S tem nevsiljivo napeljuje bralca na poslušanje jazzovskih godb, ki so jih ustvarili omenjeni glasbeniki.

Povedano drugače, Geoff Dyer v knjigi But beautiful sledi uporabljenemu citatu Georga Steinerja, da so najboljša branja umetnosti umetnost, in tako je ustvaril literarno zrcalno sliko jazzovskim godbam ter hkrati opomnil, da tudi pisanje o jazzu, tako kot jazz sam, lahko zveni, pa čeprav skozi besede.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Geoff Dyer: But beautiful

17.06.2019

Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bere Jure Franko.

prevedla Tina Mahkota; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018

Po svetu je knjig o zgodovini jazza veliko, vendar je knjiga Geoffa Dyerja But beautiful drugačna. V njej ne gre za klasično zgodovino jazza ali za pretres dogajanja na ameriški jazzovski sceni po prvih desetletjih 20. stoletja, temveč, kot avtor izpostavlja v predgovoru, za »domišljijsko kritištvo in fikcijo«. V tem knjiga vsekakor izstopa od drugih knjig o jazzu, saj jo zaznamuje preplet fikcije in dejstev, resničnih biografskih podatkov, fotografij in pričevanj iz življenja devetih legendarnih jazzovskih glasbenikov in skladateljev. Dyer sledeč njihovi glasbi na različne načine ubeseduje zgodbe, skozi katere se nam glasbeniki sicer res kažejo kot literarni liki, vendar vedno z zadostno mero vsega tistega, kar so bili in kar so ustvarili. V knjigi, ki je v izvirniku izšla že leta 1991, se nastopajo glasbeniki: Lester Young, Thelonious Monk, Bud Powell, Ben Webster, Charles Mingus, Chet Baker, Art Pepper, Duke Ellington in Harry Carney. Zgodbe o njih niso klasični življenjepisi, temveč izseki iz njihovih življenj, nekakšne slike, ki bralca na literaren način uvajajo v izjemno glasbeno ustvarjalnost predvsem takratne črnske Amerike. Posebno mesto v knjigi ima zgodba o Duku Ellingtonu, ki se pojavlja na različnih mestih na temneje obarvanih straneh, in kot da vsak njen del ustvarja uvod v novo poglavje oziroma novo zgodbo. Pri tem je zanimivo, da se zgodbe o glasbenikih – ne neposredno – na samosvoj način dopolnjujejo, podobno kot muziciranje jazzistov, ko vsak od njih zaigra svoj solo. Tu so na primer mučna zgodba Lesterja Younga na služenju vojaškega roka ali njegov nenavadni odnos z Billie Holiday, pa zgodbe o Monkovem poplesavanju, njegovih klobukih, zaporu in rasni diskriminaciji, tu je še literarni spust v vrtoglavo shizofrenost Buda Powella, nekontrolirana pijančevanja Bena Webstra, neobrzdana nasilnost Charlesa Mingusa in podobno.

Avtor je naslov knjige But beautiful vzel od istoimenske skladbe, ki sta jo med drugim izvajala tudi dva izmed obravnavanih glasbenikov in ki kljub temačnosti nekaterih zgodb celovito povzema lirično noto tako obravnavane glasbe kot Dyerjevega pisanja. Tisto, kar je pri knjigi But beautiful najbolj navdušujoče, pa je, da bralcu ne poskuša razlagati, kaj je jazz ali ga o tej glasbi poučevati, temveč s tenkočutnostjo zapisanega slika teren, na katerem je ta glasba nastala. Na koncu sta objavljena še odličen esej o jazzu in njegovi tradiciji in izbrana diskografija, S tem nevsiljivo napeljuje bralca na poslušanje jazzovskih godb, ki so jih ustvarili omenjeni glasbeniki.

Povedano drugače, Geoff Dyer v knjigi But beautiful sledi uporabljenemu citatu Georga Steinerja, da so najboljša branja umetnosti umetnost, in tako je ustvaril literarno zrcalno sliko jazzovskim godbam ter hkrati opomnil, da tudi pisanje o jazzu, tako kot jazz sam, lahko zveni, pa čeprav skozi besede.


04.02.2022

Titan

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


04.02.2022

Ulica nočnih mor

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.02.2022

Aleksander Gadžijev navdušil publiko 2. koncerta 5. Zimskega festivala

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


31.01.2022

Dževad Karahasan: Vonj po strahu

Avtor recenzije: Simon Popek Bere: Jure Franko.


31.01.2022

Andrzej Stasiuk: Fado

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere: Jure Franko.


31.01.2022

Nataša Velikonja: Prostor sred križišč

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Aleksander Golja in Lidija Hartman.


31.01.2022

Željko Kozinc: Ledina neba

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


28.01.2022

Vzporedni materi

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.01.2022

Električno življenje Louisa Waina

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.01.2022

Junak

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


26.01.2022

Sally Potter: Party

Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:


24.01.2022

Kristina Kočan: Selišča

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Barbara Zupan.


24.01.2022

Spomenka in Tine Hribar: Slovenski razkoli in slovenska sprava

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič


24.01.2022

Boris Kolar: Potopimo Islandijo

Avtorira recenzije: Katarina Mahnič Bere Barbara Zupan


21.01.2022

Zastoj

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.01.2022

Tragedija Macbetha

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.01.2022

V Slovenski kinoteki predvajajo filme Chrisa Markerja

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.01.2022

Katarina Šrimpf Vendramin: Zgodbe in prostori

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Dejan Kaloper.


17.01.2022

Veronika Razpotnik: Krekspot na požarnih štengah

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.


17.01.2022

Goran Gluvić: Požri se, Robi

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Aleksander Golja


Stran 44 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov