Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Ljubljana : Škuc, 2019
Književnica, skladateljica in producentka Nina Dragičević je v svojem ustvarjanju znana predvsem po učinkoviti mešanici družbeno kritičnega delovanja in zvočnoeksperimentalnega izraza. Avtorica, ki ves čas prehaja med glasbeno in besedno umetnostjo, je do sedaj izdala roman Kdo ima druge skrbi, esejistično monografijo Slavne neznane, v kateri iz sociološkega zornega kota tematizira prezrte zvočne umetnice, in esejistično monografijo Med njima je glasba: Glasba v konstrukciji lezbične scene ter pred kratkim odločno zakorakala tudi v območje poezije.
Njena prva pesniška zbirka Ljubav reče greva se že oblikovno loči od večjega dela sodobne slovenske literarne produkcije, saj jo je zgradila kot celostno pesnitev oziroma eno samo poemo. Ta nas na enainosemdesetih straneh skozi oči umetnice, samozaposlene v kulturi, vodi skozi mestno pokrajino in družbene sisteme in podsisteme znotraj nje. Že na samem začetku se bralcu ob vzpostavitvi subjektinje v grumovski maniri groteske prikazuje zatohla atmosfera s statično, skorajda brezizhodno situacijo, ki slehernika postopoma razčloveči. Ob negotovi prihodnosti se temu pridruži prevpraševanje na ravni notranjega monologa, a je bolj kot stanje obupa v besedilu mogoče prepoznati močno željo po preživetju. Nina Dragičević namreč učinkovito izpostavlja prepletanje različnih zvočnih elementov, ki na eni strani nakazujejo družbeno nasilje do slehernice ali slehernika, na drugi strani pa s pomočjo ponavljajočih se zaklinjanj in repeticij širijo prostor iz notranjosti navzven, pri čemer prav ritem postane življenjska moč ali osrednje gonilo zbirke. Premišljena raba zvoka poskrbi tudi za večplastnost pogleda in različne pozicije izrekanja, saj se večglasju zunanjega sveta ob siceršnjem notranjem monologu v kurzivi pomembno pridružuje tudi intimni dialog z njo – ljubav. Šele ta sproži potrebni impulz, ki govorčinim prej negotovim korakom dokončno omogoči, da se podajo na pot, četudi ta označuje zavestno premikanje skozi kroge pekla družbenih in sistemskih anomalij.
Kot v svojem dosedanjem delu Nina Dragičević postavlja na površje ksenofobijo, homofobijo, odklonilen odnos do manjšin in revščine oziroma tisto, kar je pogosto zamolčano oziroma, bolje, neslišno. Poglobljeno poslušanje razlaščene subjektinje v nadaljevanju namreč prinaša ene bolj uspelih upodobitev družbe v njenih splošno sprejetih anomalijah, pri čemer avtorica zajema širok spekter trenutne situacije – od kulturne scene do prekarnosti ter odklonilnega odnosa do socialnih slojev in skupin znotraj nesmiselnih birokratskih sistemov. Pri tem problematiko dobrodošlo posreduje brez moraliziranja, pač pa s svežo kritiško noto. To je na primer vidno v epizodi, ko se subjektinja s pridobitvijo statusa samozaposlene v kulturi le za las izogne eksistencialni krizi. V tem ne zgolj problematizira svoj prekarni položaj, saj v retrospektivi dodaja spomin na očeta, ki se je komaj izognil izbrisu iz registra stalnega prebivalstva. Na prvi videz gre za različni, a v svojem bistvu enakovredni dejanji nedelujočega aparata, ki je glavni podeljevalec dovoljenj biti nekaj in biti tukaj. Ob družbenih neskladjih pa obvezno obstajajo tisti, ki jih povzročajo ali se vsaj pasivno izogibajo konfrontaciji in možnim konfliktom. Na ravni zbirke to ob prikazu hinavščine, nerazumevanja in koristoljubnosti premišljeno poteka predvsem skozi zvočni aparat birokracije – od posameznih glasov uradnic in književnic vse do veganskih aktivistk. Svet, ki ga avtorica izpostavlja, pa ni črno-bel, med drugim smo priča tudi izjemno sočutnim trenutkom, denimo v administracijski situaciji, kjer si nasproti stojita uradnica in prosilka, pri čemer obe, tako hierarhično višja kot nižja slehernica, ostajata talki sistema. Slikanju neskladnosti se pridružuje nevladni sektor, med drugim kulturniška omejenost, ki svojo produkcijo ustvarja po krožnem principu obnavljanja in ne dovoljuje novih prebojev, na drugi pa sodobni in popularni kvaziaktivizem, denimo ko ljubiteljica živali vleče žival na ketni in niti ne pomisli, da »metoda ogledala pomeni sodelovanje«. Med iskanjem možnosti preživetja v sistemu, ki ne ceni posameznikovega življenja, tako ne umanjka niti dobro prikazanega sarkazma in ironije, pri čemer pa se dejanjem iz obupa odreka tudi zaključek zbirke. Ta iz mesta absurda vitalistično vodi nazaj do ljubavi – edinega morebiti še možnega prostora varnosti, razumevanja, svobode in predvsem vira moči, da se o vseh odtenkih družbenega nasilja odkrito spregovori.
Pesniška zbirka Nine Dragičević Ljubav reče greva, ki je hkrati kritična in ljubezenska pesnitev, se v svojem prehajanju skozi različne anomalije povsem zaveda družbenih omejitev, a tudi tega, da je ena od nalog poezije razkrivati tisto, kar si ne želi biti vidno. V svoji smeri iskanja upora se ne ukloni in tako deluje predvsem kot knjiga preživetja in hkratni priročnik neskladij, ki se jih vsi zavedamo, a o njih nihče ne govori. Zatorej ne more biti naključno, da se v poemi večkrat pojavi verz, ki pravi »to pesem pišete vi«, s katerim avtorica ne zgolj poziva k soodgovornosti, ampak pred naš obraz dobrodošlo nastavlja zrcalo, ki ga danes vse bolj potrebujemo.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Ljubljana : Škuc, 2019
Književnica, skladateljica in producentka Nina Dragičević je v svojem ustvarjanju znana predvsem po učinkoviti mešanici družbeno kritičnega delovanja in zvočnoeksperimentalnega izraza. Avtorica, ki ves čas prehaja med glasbeno in besedno umetnostjo, je do sedaj izdala roman Kdo ima druge skrbi, esejistično monografijo Slavne neznane, v kateri iz sociološkega zornega kota tematizira prezrte zvočne umetnice, in esejistično monografijo Med njima je glasba: Glasba v konstrukciji lezbične scene ter pred kratkim odločno zakorakala tudi v območje poezije.
Njena prva pesniška zbirka Ljubav reče greva se že oblikovno loči od večjega dela sodobne slovenske literarne produkcije, saj jo je zgradila kot celostno pesnitev oziroma eno samo poemo. Ta nas na enainosemdesetih straneh skozi oči umetnice, samozaposlene v kulturi, vodi skozi mestno pokrajino in družbene sisteme in podsisteme znotraj nje. Že na samem začetku se bralcu ob vzpostavitvi subjektinje v grumovski maniri groteske prikazuje zatohla atmosfera s statično, skorajda brezizhodno situacijo, ki slehernika postopoma razčloveči. Ob negotovi prihodnosti se temu pridruži prevpraševanje na ravni notranjega monologa, a je bolj kot stanje obupa v besedilu mogoče prepoznati močno željo po preživetju. Nina Dragičević namreč učinkovito izpostavlja prepletanje različnih zvočnih elementov, ki na eni strani nakazujejo družbeno nasilje do slehernice ali slehernika, na drugi strani pa s pomočjo ponavljajočih se zaklinjanj in repeticij širijo prostor iz notranjosti navzven, pri čemer prav ritem postane življenjska moč ali osrednje gonilo zbirke. Premišljena raba zvoka poskrbi tudi za večplastnost pogleda in različne pozicije izrekanja, saj se večglasju zunanjega sveta ob siceršnjem notranjem monologu v kurzivi pomembno pridružuje tudi intimni dialog z njo – ljubav. Šele ta sproži potrebni impulz, ki govorčinim prej negotovim korakom dokončno omogoči, da se podajo na pot, četudi ta označuje zavestno premikanje skozi kroge pekla družbenih in sistemskih anomalij.
Kot v svojem dosedanjem delu Nina Dragičević postavlja na površje ksenofobijo, homofobijo, odklonilen odnos do manjšin in revščine oziroma tisto, kar je pogosto zamolčano oziroma, bolje, neslišno. Poglobljeno poslušanje razlaščene subjektinje v nadaljevanju namreč prinaša ene bolj uspelih upodobitev družbe v njenih splošno sprejetih anomalijah, pri čemer avtorica zajema širok spekter trenutne situacije – od kulturne scene do prekarnosti ter odklonilnega odnosa do socialnih slojev in skupin znotraj nesmiselnih birokratskih sistemov. Pri tem problematiko dobrodošlo posreduje brez moraliziranja, pač pa s svežo kritiško noto. To je na primer vidno v epizodi, ko se subjektinja s pridobitvijo statusa samozaposlene v kulturi le za las izogne eksistencialni krizi. V tem ne zgolj problematizira svoj prekarni položaj, saj v retrospektivi dodaja spomin na očeta, ki se je komaj izognil izbrisu iz registra stalnega prebivalstva. Na prvi videz gre za različni, a v svojem bistvu enakovredni dejanji nedelujočega aparata, ki je glavni podeljevalec dovoljenj biti nekaj in biti tukaj. Ob družbenih neskladjih pa obvezno obstajajo tisti, ki jih povzročajo ali se vsaj pasivno izogibajo konfrontaciji in možnim konfliktom. Na ravni zbirke to ob prikazu hinavščine, nerazumevanja in koristoljubnosti premišljeno poteka predvsem skozi zvočni aparat birokracije – od posameznih glasov uradnic in književnic vse do veganskih aktivistk. Svet, ki ga avtorica izpostavlja, pa ni črno-bel, med drugim smo priča tudi izjemno sočutnim trenutkom, denimo v administracijski situaciji, kjer si nasproti stojita uradnica in prosilka, pri čemer obe, tako hierarhično višja kot nižja slehernica, ostajata talki sistema. Slikanju neskladnosti se pridružuje nevladni sektor, med drugim kulturniška omejenost, ki svojo produkcijo ustvarja po krožnem principu obnavljanja in ne dovoljuje novih prebojev, na drugi pa sodobni in popularni kvaziaktivizem, denimo ko ljubiteljica živali vleče žival na ketni in niti ne pomisli, da »metoda ogledala pomeni sodelovanje«. Med iskanjem možnosti preživetja v sistemu, ki ne ceni posameznikovega življenja, tako ne umanjka niti dobro prikazanega sarkazma in ironije, pri čemer pa se dejanjem iz obupa odreka tudi zaključek zbirke. Ta iz mesta absurda vitalistično vodi nazaj do ljubavi – edinega morebiti še možnega prostora varnosti, razumevanja, svobode in predvsem vira moči, da se o vseh odtenkih družbenega nasilja odkrito spregovori.
Pesniška zbirka Nine Dragičević Ljubav reče greva, ki je hkrati kritična in ljubezenska pesnitev, se v svojem prehajanju skozi različne anomalije povsem zaveda družbenih omejitev, a tudi tega, da je ena od nalog poezije razkrivati tisto, kar si ne želi biti vidno. V svoji smeri iskanja upora se ne ukloni in tako deluje predvsem kot knjiga preživetja in hkratni priročnik neskladij, ki se jih vsi zavedamo, a o njih nihče ne govori. Zatorej ne more biti naključno, da se v poemi večkrat pojavi verz, ki pravi »to pesem pišete vi«, s katerim avtorica ne zgolj poziva k soodgovornosti, ampak pred naš obraz dobrodošlo nastavlja zrcalo, ki ga danes vse bolj potrebujemo.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič
Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.
Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)
Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Neveljaven email naslov