Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nina Dragičević: Ljubav reče greva

03.07.2019

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar

Ljubljana : Škuc, 2019

Književnica, skladateljica in producentka Nina Dragičević je v svojem ustvarjanju znana predvsem po učinkoviti mešanici družbeno kritičnega delovanja in zvočnoeksperimentalnega izraza. Avtorica, ki ves čas prehaja med glasbeno in besedno umetnostjo, je do sedaj izdala roman Kdo ima druge skrbi, esejistično monografijo Slavne neznane, v kateri iz sociološkega zornega kota tematizira prezrte zvočne umetnice, in esejistično monografijo Med njima je glasba: Glasba v konstrukciji lezbične scene ter pred kratkim odločno zakorakala tudi v območje poezije.

Njena prva pesniška zbirka Ljubav reče greva se že oblikovno loči od večjega dela sodobne slovenske literarne produkcije, saj jo je zgradila kot celostno pesnitev oziroma eno samo poemo. Ta nas na enainosemdesetih straneh skozi oči umetnice, samozaposlene v kulturi, vodi skozi mestno pokrajino in družbene sisteme in podsisteme znotraj nje. Že na samem začetku se bralcu ob vzpostavitvi subjektinje v grumovski maniri groteske prikazuje zatohla atmosfera s statično, skorajda brezizhodno situacijo, ki slehernika postopoma razčloveči. Ob negotovi prihodnosti se temu pridruži prevpraševanje na ravni notranjega monologa, a je bolj kot stanje obupa v besedilu mogoče prepoznati močno željo po preživetju. Nina Dragičević namreč učinkovito izpostavlja prepletanje različnih zvočnih elementov, ki na eni strani nakazujejo družbeno nasilje do slehernice ali slehernika, na drugi strani pa s pomočjo ponavljajočih se zaklinjanj in repeticij širijo prostor iz notranjosti navzven, pri čemer prav ritem postane življenjska moč ali osrednje gonilo zbirke. Premišljena raba zvoka poskrbi tudi za večplastnost pogleda in različne pozicije izrekanja, saj se večglasju zunanjega sveta ob siceršnjem notranjem monologu v kurzivi pomembno pridružuje tudi intimni dialog z njo – ljubav. Šele ta sproži potrebni impulz, ki govorčinim prej negotovim korakom dokončno omogoči, da se podajo na pot, četudi ta označuje zavestno premikanje skozi kroge pekla družbenih in sistemskih anomalij.

Kot v svojem dosedanjem delu Nina Dragičević postavlja na površje ksenofobijo, homofobijo, odklonilen odnos do manjšin in revščine oziroma tisto, kar je pogosto zamolčano oziroma, bolje, neslišno. Poglobljeno poslušanje razlaščene subjektinje v nadaljevanju namreč prinaša ene bolj uspelih upodobitev družbe v njenih splošno sprejetih anomalijah, pri čemer avtorica zajema širok spekter trenutne situacije – od kulturne scene do prekarnosti ter odklonilnega odnosa do socialnih slojev in skupin znotraj nesmiselnih birokratskih sistemov. Pri tem problematiko dobrodošlo posreduje brez moraliziranja, pač pa s svežo kritiško noto. To je na primer vidno v epizodi, ko se subjektinja s pridobitvijo statusa samozaposlene v kulturi le za las izogne eksistencialni krizi. V tem ne zgolj problematizira svoj prekarni položaj, saj v retrospektivi dodaja spomin na očeta, ki se je komaj izognil izbrisu iz registra stalnega prebivalstva. Na prvi videz gre za različni, a v svojem bistvu enakovredni dejanji nedelujočega aparata, ki je glavni podeljevalec dovoljenj biti nekaj in biti tukaj. Ob družbenih neskladjih pa obvezno obstajajo tisti, ki jih povzročajo ali se vsaj pasivno izogibajo konfrontaciji in možnim konfliktom. Na ravni zbirke to ob prikazu hinavščine, nerazumevanja in koristoljubnosti premišljeno poteka predvsem skozi zvočni aparat birokracije – od posameznih glasov uradnic in književnic vse do veganskih aktivistk. Svet, ki ga avtorica izpostavlja, pa ni črno-bel, med drugim smo priča tudi izjemno sočutnim trenutkom, denimo v administracijski situaciji, kjer si nasproti stojita uradnica in prosilka, pri čemer obe, tako hierarhično višja kot nižja slehernica, ostajata talki sistema. Slikanju neskladnosti se pridružuje nevladni sektor, med drugim kulturniška omejenost, ki svojo produkcijo ustvarja po krožnem principu obnavljanja in ne dovoljuje novih prebojev, na drugi pa sodobni in popularni kvaziaktivizem, denimo ko ljubiteljica živali vleče žival na ketni in niti ne pomisli, da »metoda ogledala pomeni sodelovanje«. Med iskanjem možnosti preživetja v sistemu, ki ne ceni posameznikovega življenja, tako ne umanjka niti dobro prikazanega sarkazma in ironije, pri čemer pa se dejanjem iz obupa odreka tudi zaključek zbirke. Ta iz mesta absurda vitalistično vodi nazaj do ljubavi – edinega morebiti še možnega prostora varnosti, razumevanja, svobode in predvsem vira moči, da se o vseh odtenkih družbenega nasilja odkrito spregovori.

Pesniška zbirka Nine Dragičević Ljubav reče greva, ki je hkrati kritična in ljubezenska pesnitev, se v svojem prehajanju skozi različne anomalije povsem zaveda družbenih omejitev, a tudi tega, da je ena od nalog poezije razkrivati tisto, kar si ne želi biti vidno. V svoji smeri iskanja upora se ne ukloni in tako deluje predvsem kot knjiga preživetja in hkratni priročnik neskladij, ki se jih vsi zavedamo, a o njih nihče ne govori. Zatorej ne more biti naključno, da se v poemi večkrat pojavi verz, ki pravi »to pesem pišete vi«, s katerim avtorica ne zgolj poziva k soodgovornosti, ampak pred naš obraz dobrodošlo nastavlja zrcalo, ki ga danes vse bolj potrebujemo.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Nina Dragičević: Ljubav reče greva

03.07.2019

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar

Ljubljana : Škuc, 2019

Književnica, skladateljica in producentka Nina Dragičević je v svojem ustvarjanju znana predvsem po učinkoviti mešanici družbeno kritičnega delovanja in zvočnoeksperimentalnega izraza. Avtorica, ki ves čas prehaja med glasbeno in besedno umetnostjo, je do sedaj izdala roman Kdo ima druge skrbi, esejistično monografijo Slavne neznane, v kateri iz sociološkega zornega kota tematizira prezrte zvočne umetnice, in esejistično monografijo Med njima je glasba: Glasba v konstrukciji lezbične scene ter pred kratkim odločno zakorakala tudi v območje poezije.

Njena prva pesniška zbirka Ljubav reče greva se že oblikovno loči od večjega dela sodobne slovenske literarne produkcije, saj jo je zgradila kot celostno pesnitev oziroma eno samo poemo. Ta nas na enainosemdesetih straneh skozi oči umetnice, samozaposlene v kulturi, vodi skozi mestno pokrajino in družbene sisteme in podsisteme znotraj nje. Že na samem začetku se bralcu ob vzpostavitvi subjektinje v grumovski maniri groteske prikazuje zatohla atmosfera s statično, skorajda brezizhodno situacijo, ki slehernika postopoma razčloveči. Ob negotovi prihodnosti se temu pridruži prevpraševanje na ravni notranjega monologa, a je bolj kot stanje obupa v besedilu mogoče prepoznati močno željo po preživetju. Nina Dragičević namreč učinkovito izpostavlja prepletanje različnih zvočnih elementov, ki na eni strani nakazujejo družbeno nasilje do slehernice ali slehernika, na drugi strani pa s pomočjo ponavljajočih se zaklinjanj in repeticij širijo prostor iz notranjosti navzven, pri čemer prav ritem postane življenjska moč ali osrednje gonilo zbirke. Premišljena raba zvoka poskrbi tudi za večplastnost pogleda in različne pozicije izrekanja, saj se večglasju zunanjega sveta ob siceršnjem notranjem monologu v kurzivi pomembno pridružuje tudi intimni dialog z njo – ljubav. Šele ta sproži potrebni impulz, ki govorčinim prej negotovim korakom dokončno omogoči, da se podajo na pot, četudi ta označuje zavestno premikanje skozi kroge pekla družbenih in sistemskih anomalij.

Kot v svojem dosedanjem delu Nina Dragičević postavlja na površje ksenofobijo, homofobijo, odklonilen odnos do manjšin in revščine oziroma tisto, kar je pogosto zamolčano oziroma, bolje, neslišno. Poglobljeno poslušanje razlaščene subjektinje v nadaljevanju namreč prinaša ene bolj uspelih upodobitev družbe v njenih splošno sprejetih anomalijah, pri čemer avtorica zajema širok spekter trenutne situacije – od kulturne scene do prekarnosti ter odklonilnega odnosa do socialnih slojev in skupin znotraj nesmiselnih birokratskih sistemov. Pri tem problematiko dobrodošlo posreduje brez moraliziranja, pač pa s svežo kritiško noto. To je na primer vidno v epizodi, ko se subjektinja s pridobitvijo statusa samozaposlene v kulturi le za las izogne eksistencialni krizi. V tem ne zgolj problematizira svoj prekarni položaj, saj v retrospektivi dodaja spomin na očeta, ki se je komaj izognil izbrisu iz registra stalnega prebivalstva. Na prvi videz gre za različni, a v svojem bistvu enakovredni dejanji nedelujočega aparata, ki je glavni podeljevalec dovoljenj biti nekaj in biti tukaj. Ob družbenih neskladjih pa obvezno obstajajo tisti, ki jih povzročajo ali se vsaj pasivno izogibajo konfrontaciji in možnim konfliktom. Na ravni zbirke to ob prikazu hinavščine, nerazumevanja in koristoljubnosti premišljeno poteka predvsem skozi zvočni aparat birokracije – od posameznih glasov uradnic in književnic vse do veganskih aktivistk. Svet, ki ga avtorica izpostavlja, pa ni črno-bel, med drugim smo priča tudi izjemno sočutnim trenutkom, denimo v administracijski situaciji, kjer si nasproti stojita uradnica in prosilka, pri čemer obe, tako hierarhično višja kot nižja slehernica, ostajata talki sistema. Slikanju neskladnosti se pridružuje nevladni sektor, med drugim kulturniška omejenost, ki svojo produkcijo ustvarja po krožnem principu obnavljanja in ne dovoljuje novih prebojev, na drugi pa sodobni in popularni kvaziaktivizem, denimo ko ljubiteljica živali vleče žival na ketni in niti ne pomisli, da »metoda ogledala pomeni sodelovanje«. Med iskanjem možnosti preživetja v sistemu, ki ne ceni posameznikovega življenja, tako ne umanjka niti dobro prikazanega sarkazma in ironije, pri čemer pa se dejanjem iz obupa odreka tudi zaključek zbirke. Ta iz mesta absurda vitalistično vodi nazaj do ljubavi – edinega morebiti še možnega prostora varnosti, razumevanja, svobode in predvsem vira moči, da se o vseh odtenkih družbenega nasilja odkrito spregovori.

Pesniška zbirka Nine Dragičević Ljubav reče greva, ki je hkrati kritična in ljubezenska pesnitev, se v svojem prehajanju skozi različne anomalije povsem zaveda družbenih omejitev, a tudi tega, da je ena od nalog poezije razkrivati tisto, kar si ne želi biti vidno. V svoji smeri iskanja upora se ne ukloni in tako deluje predvsem kot knjiga preživetja in hkratni priročnik neskladij, ki se jih vsi zavedamo, a o njih nihče ne govori. Zatorej ne more biti naključno, da se v poemi večkrat pojavi verz, ki pravi »to pesem pišete vi«, s katerim avtorica ne zgolj poziva k soodgovornosti, ampak pred naš obraz dobrodošlo nastavlja zrcalo, ki ga danes vse bolj potrebujemo.


04.10.2021

Elena Ferrante: Zlagano življenje odraslih

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bere Ana Bohte.


04.10.2021

Jela Krečič: Zmote neprevaranih

Avtor recenzije: Urban Tarman Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Bina Štampe Žmavc: Drobne pesmi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Jasmin B. Frelih: Piksli

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere: Ana Bohte


03.10.2021

A. P. Čehov: Češnjev vrt - premiera v MGL

Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani


01.10.2021

Okus lakote

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


01.10.2021

Ni čas za smrt

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.09.2021

Ivana Sajko: Nekoč se bova temu smejala

Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani


29.09.2021

Ivana Sajko: Nekoč se bova temu smejala

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.09.2021

Elena Švarc: Zakaj vsi ne vidijo angelov

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Lidija Hartman.


27.09.2021

Tonnac, Carriere, Eco: Nikar ne upajte, da se boste znebili knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.


27.09.2021

Petja Rijavec: Meter in pol pomladi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


27.09.2021

Drago Jančar, Janez Pipan: To noč sem jo videl

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.09.2021

Požigalci

POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:


26.09.2021

Drago Jančar, Janez Pipan: To noč sem jo videl

Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani


24.09.2021

Joe Orton: Norišnica d.o.o.

Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović


24.09.2021

Oče

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

O slavnosti in gostih

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

Nekoč so bili ljudje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

Joe Orton: Norišnica d.o.o.

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 50 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov