Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor ocene: Iztok Ilich
Ljubljana : samozaložba, 2019
Samopodoba, v kateri se prepozna velik del Slovencev, kaže, da smo miroljuben narod, ki prime za orožje le, kadar je življenjsko ogrožen. Natančnejši pogled v zgodovinske vire pa pokaže, da je ta predstava napačna. V avstrijski oziroma avstro-ogrski pa tudi v italijanski, ameriški in drugih vojskah je v preteklosti služilo več deset generalov, admiralov in drugih najvišjih častnikov slovenskega rodu. Najslavnejša topničarja, Jurij Vega in Andrej Čehovin, sta bila za svoje zasluge na bojnem polju povzdignjena v baronski stan, in tako naprej. Večina se jih je proslavila v kopenskih enotah, manj pa je znano, da je nekaj Slovencev odigralo pomembno vlogo tudi v letalstvu. Prvi med njimi, časovno, je bil leta 1894 v Ljubljani rojeni Mirko Plehan.
Tudi o njem bi danes v okviru statistik sem in tja prekladali le nekaj splošnih podatkov (kar je usoda večine vojakov in častnikov, ki so se bojevali pod zastavo habsburške monarhije, tedaj njihove domovine), če njegova dragocena zapuščina ne bi v pravem trenutku prišla v prave roke. Plehanova vdova Anica jo je namreč izročila pranečaku Petru Tarmanu, zvedavemu fantu, ki so ga že v osnovni šoli zanimala letala in rakete, pozneje pa je postal modelar in jadralni pilot ter nazadnje raziskovalec zgodovine letalstva.
Stara teta, ki je vedela za fantovo zanimanje, je neke nedelje postavila predenj dve škatli, eno leseno in eno kartonsko, ter veliko rdečo mapo. »Obe škatli,« se tistega dne spominja Peter Tarman, »sta bili polni fotografij in različnih dokumentov, v mapi pa je bilo zaupno letalsko poročilo o italijanskih utrdbah blizu frontne črte na reki Piavi. Navdušenje je bilo popolno, ko mi je teta fotografije izročila, da bi se tako ohranil spomin na moža Mirka, saj svojih otrok nista imela. To je bila tudi zaveza, ki je pripeljala do nastanka te knjige.«
Avtor je knjigo z naslovom Na platnenih krilih označil kot album, saj vsebuje prek 300 fotografij. Na večini posnetkov, ki jih poleg dokumentarne vrednosti odlikuje tudi izjemna kakovost, sta zapisana kratek opis dogodka in datum nastanka. Vključene so tudi fotografije osebnih predmetov, na primer lesen propeler, ki ga je Plehan dobil za spomin ob odhodu iz vojske, nato značke in odlikovanja, letalska knjižica kot bogat vir informacij, pa mandolina in lesen vojaški kovček, s katerim je šel k vojakom še Plehanov nečak, Petrov oče biolog Kazimir Tarman. Bralcem, ki jih posebej zanimajo tehnične podrobnosti, so namenjeni opisi in fotografije letal s front ob Soči in Piavi. Izvidniška in opazovalna letala (namenjena predvsem odkrivanju sovražnega topništva), s katerimi je letel Plehan, so predstavljena še na ilustracijah Tomaža Permeta.
Peter Tarman v knjigi pozorno sledi življenjski poti starega strica v obdobju, ki ga je velik del preživel v zraku. Kot pisarniški delavec na letališču se je naučil leteti, postal je vojni pilot in kmalu tudi učitelj letenja. Med prvo svetovno vojno je od leta 1914 do konca deloval najprej na balkanskem, nato pa še na ruskem in italijanskem bojišču. Tik pred koncem vojne je bil letalski inštruktor v Celovcu, kjer pa ni čakal na formalno premirje, temveč je z letalom, ki mu je bilo zaupano, preletel Karavanke in pristal v Spodnji Šiški, na travniku, kjer je v naslednjih mesecih nastalo vojaško letališče. Postal je prvi vojaški pilot v tistih dneh nastale Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je čez dober mesec združila s Srbijo v Kraljevino SHS. Opravil je vrsto izvidniških poletov nad ozemljem, ki na severu in zahodu še ni imelo dokončno določenih meja. Bržkone je bil Plehan s svojim letalom, kot v predgovoru opozarja zgodovinar Marko Ličina, eden od treh pilotov, ki so 12. januarja 1919 posegli v boje za severno mejo na Koroškem. Po tem se je umaknil iz vojaške službe, a še naprej pozorno spremljal razvoj letalske tehnike po svetu.
Mirko Plehan torej ni bil eden izmed letalskih asov z dvoštevilčnim seznamom zmag v zračnih dvobojih, kakršne so občudovali in častili na obeh straneh, vendar so njegove izkušnje in organizacijske sposobnosti več pripomogle k razvoju jugoslovanskega vojnega letalstva, kot le zgled peščice v vojno propagando ujetih herojev. Do poveličevanja vojne prek pogumnih mož je kritičen tudi Tarman. »Letalci,« pravi, »so bili, kot vsi vojaki, tako ali drugače žrtve vojne, ki je v bistvu služila le ozkim elitam za doseganje njihovih ciljev. Tudi tiste, ki so preživeli, je prikrajšala za mladost in morda najbolj produktivno obdobje v življenju.«
Tudi ta misel je upoštevanja vreden prispevek k osvetljevanju labirinta našega zgodovinskega spomina. Da ne bi bil predvsem črno-bel oziroma gosto prepreden s sivimi lisami izbrisa in pozabe.
Avtor ocene: Iztok Ilich
Ljubljana : samozaložba, 2019
Samopodoba, v kateri se prepozna velik del Slovencev, kaže, da smo miroljuben narod, ki prime za orožje le, kadar je življenjsko ogrožen. Natančnejši pogled v zgodovinske vire pa pokaže, da je ta predstava napačna. V avstrijski oziroma avstro-ogrski pa tudi v italijanski, ameriški in drugih vojskah je v preteklosti služilo več deset generalov, admiralov in drugih najvišjih častnikov slovenskega rodu. Najslavnejša topničarja, Jurij Vega in Andrej Čehovin, sta bila za svoje zasluge na bojnem polju povzdignjena v baronski stan, in tako naprej. Večina se jih je proslavila v kopenskih enotah, manj pa je znano, da je nekaj Slovencev odigralo pomembno vlogo tudi v letalstvu. Prvi med njimi, časovno, je bil leta 1894 v Ljubljani rojeni Mirko Plehan.
Tudi o njem bi danes v okviru statistik sem in tja prekladali le nekaj splošnih podatkov (kar je usoda večine vojakov in častnikov, ki so se bojevali pod zastavo habsburške monarhije, tedaj njihove domovine), če njegova dragocena zapuščina ne bi v pravem trenutku prišla v prave roke. Plehanova vdova Anica jo je namreč izročila pranečaku Petru Tarmanu, zvedavemu fantu, ki so ga že v osnovni šoli zanimala letala in rakete, pozneje pa je postal modelar in jadralni pilot ter nazadnje raziskovalec zgodovine letalstva.
Stara teta, ki je vedela za fantovo zanimanje, je neke nedelje postavila predenj dve škatli, eno leseno in eno kartonsko, ter veliko rdečo mapo. »Obe škatli,« se tistega dne spominja Peter Tarman, »sta bili polni fotografij in različnih dokumentov, v mapi pa je bilo zaupno letalsko poročilo o italijanskih utrdbah blizu frontne črte na reki Piavi. Navdušenje je bilo popolno, ko mi je teta fotografije izročila, da bi se tako ohranil spomin na moža Mirka, saj svojih otrok nista imela. To je bila tudi zaveza, ki je pripeljala do nastanka te knjige.«
Avtor je knjigo z naslovom Na platnenih krilih označil kot album, saj vsebuje prek 300 fotografij. Na večini posnetkov, ki jih poleg dokumentarne vrednosti odlikuje tudi izjemna kakovost, sta zapisana kratek opis dogodka in datum nastanka. Vključene so tudi fotografije osebnih predmetov, na primer lesen propeler, ki ga je Plehan dobil za spomin ob odhodu iz vojske, nato značke in odlikovanja, letalska knjižica kot bogat vir informacij, pa mandolina in lesen vojaški kovček, s katerim je šel k vojakom še Plehanov nečak, Petrov oče biolog Kazimir Tarman. Bralcem, ki jih posebej zanimajo tehnične podrobnosti, so namenjeni opisi in fotografije letal s front ob Soči in Piavi. Izvidniška in opazovalna letala (namenjena predvsem odkrivanju sovražnega topništva), s katerimi je letel Plehan, so predstavljena še na ilustracijah Tomaža Permeta.
Peter Tarman v knjigi pozorno sledi življenjski poti starega strica v obdobju, ki ga je velik del preživel v zraku. Kot pisarniški delavec na letališču se je naučil leteti, postal je vojni pilot in kmalu tudi učitelj letenja. Med prvo svetovno vojno je od leta 1914 do konca deloval najprej na balkanskem, nato pa še na ruskem in italijanskem bojišču. Tik pred koncem vojne je bil letalski inštruktor v Celovcu, kjer pa ni čakal na formalno premirje, temveč je z letalom, ki mu je bilo zaupano, preletel Karavanke in pristal v Spodnji Šiški, na travniku, kjer je v naslednjih mesecih nastalo vojaško letališče. Postal je prvi vojaški pilot v tistih dneh nastale Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je čez dober mesec združila s Srbijo v Kraljevino SHS. Opravil je vrsto izvidniških poletov nad ozemljem, ki na severu in zahodu še ni imelo dokončno določenih meja. Bržkone je bil Plehan s svojim letalom, kot v predgovoru opozarja zgodovinar Marko Ličina, eden od treh pilotov, ki so 12. januarja 1919 posegli v boje za severno mejo na Koroškem. Po tem se je umaknil iz vojaške službe, a še naprej pozorno spremljal razvoj letalske tehnike po svetu.
Mirko Plehan torej ni bil eden izmed letalskih asov z dvoštevilčnim seznamom zmag v zračnih dvobojih, kakršne so občudovali in častili na obeh straneh, vendar so njegove izkušnje in organizacijske sposobnosti več pripomogle k razvoju jugoslovanskega vojnega letalstva, kot le zgled peščice v vojno propagando ujetih herojev. Do poveličevanja vojne prek pogumnih mož je kritičen tudi Tarman. »Letalci,« pravi, »so bili, kot vsi vojaki, tako ali drugače žrtve vojne, ki je v bistvu služila le ozkim elitam za doseganje njihovih ciljev. Tudi tiste, ki so preživeli, je prikrajšala za mladost in morda najbolj produktivno obdobje v življenju.«
Tudi ta misel je upoštevanja vreden prispevek k osvetljevanju labirinta našega zgodovinskega spomina. Da ne bi bil predvsem črno-bel oziroma gosto prepreden s sivimi lisami izbrisa in pozabe.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Neveljaven email naslov