Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bere Ivan Lotrič:
Izbor in prevod Iztok Ilc; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
Shuntarō Tanikawa (1931) je eden najbolj spoštovanih sodobnih japonskih pesnikov, izdal je prek šestdeset pesniških zbirk, ukvarja pa se tudi z literaturo za otroke – najbolj prepoznaven je po prevajanju Arašidkov Charlesa Schulza, leta 2008 je bil nominiran za nagrado Hansa Christiana Andersena. Sodeloval je pri številnih različnih projektih, med drugim je napisal besedilo glavne pesmi Miyazakijevega filma Čarovnik Howl in gibljivi grad. Navdušuje tudi njegova skromna ponižnost pred pesniško besedo, ki jo ceni v njeni izvirni obliki, saj od sedemdesetih let s pesniškimi kolegi ustvarja t. i. skupinsko veriženje verzov. V domovini je znan tudi njegov oče, filozof Tetsuzō Tanikawa.
V knjigo Dve milijardi svetlobnih let samote je vključenih kar devetindvajset Tanikawovih pesniških zbirk, in čeprav je iz vsake izbrana le peščica pesmi, je dovolj, da si lahko ustvarimo predstavo o njegovi poeziji in dobimo vpogled v nekatere spremembe, ki jih je doživela skozi čas. Izbor zajema precej dolgo obdobje, od prvenca z enakim naslovom, ki je izšel leta 1952, do zbirke Chagall in drevesni list iz leta 2005. Svojo poetiko je jasno zastavil že s prvencem, v katerem izstopa prav naslovna pesem Dve milijardi svetlobnih let samote. V njej opisuje človeštvo, ki si želi prijateljev na Marsu in je vedno bolj nemirno, ker se vesolje vedno bolj širi. Ta povezanost vseh z vsem, ki sega tudi iz naše atmosfere, je značilna za Tanikawovo celotno pesniško izražanje, pri tem celo rahlo spominja na južnokorejskega pesnika Ko Una.
Predstavljene pesmi so v veliki večini zgodbe, a nikoli epske, saj poezija po njegovo spada k trenutku, »se pravi, ne teče vzdolž časa, temveč odreže rezino časa«. Njegove rezine časa so sicer pogosto prepredene z bivanjskimi vprašanji, ki jih prav tako poraja strmenje v vesoljne širjave, pa tudi hiperzavedanje svoje okolice. V pesmi Kamen in svetloba zapiše, da je »svetloba […] komaj zdaj prišla na Zemljo«. To prepoznavanje hipnosti, trenutkov, ki bežijo, a so vseeno vsak zase nekaj posebnega, neverjetnega, edinstvenega, je ključno za razumevanje njegove poezije. Nikoli se ne neha spraševati, kaj je človek, kaj človeštvo, kaj vse skupaj pomeni, kaj je smisel našega obstoja in zakaj počnemo, kar počnemo. Pogost motiv je tudi smrt, še posebej pa izstopa, ko se pojavi pesniški subjekt Billy the Kid s presunljivim predsmrtnim monologom, dokler se ne sprijazni, da bo postal zvezda, ki bo krožila in krožila. Tudi v smrti je vesolje, v pesmi Muzej zapiše, da ljudje kar naprej nastajajo in kar naprej ugašajo. Kljub temu ga ne zajame malodušje, na trenutke je hudomušen, razigran, v nekem trenutku med pisanjem celo prekine samega sebe. Vrhunec pa je pesem Pesnik, začinjena s pikro podobo samovšečnega pesnika, ki hlepi po tem, da bi se njegov obraz znašel na znamkah. V poznejše zbirke se mu občasno prikradejo tudi motivi absurda.
S sprejemanjem vsega pride tudi pozorno motrenje narave, sicer značilno predvsem za japonsko pesniško obliko haiku. Nekaj zbirk haikujev je izdal tudi Tanikawa, a narava se redno pojavlja tudi v drugih njegovih pesmih. Najpogostejša so drevesa, ki živijo dlje kot človek, zato so po njegovem prepričanju mogočnejša, trajnejša, pomembnejša in vrednejša spoštovanja, v pesmi Pride pa omemba drevesne dolge življenjske dobe spominja na Strniševo Vrbo. Tanikawova poezija tako izkazuje veliko občutljivost in zavedanje, da smo morda res obsojeni na dve milijardi svetlobnih let samote, a le, če opustimo strmenje kvišku, med zvezde.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bere Ivan Lotrič:
Izbor in prevod Iztok Ilc; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
Shuntarō Tanikawa (1931) je eden najbolj spoštovanih sodobnih japonskih pesnikov, izdal je prek šestdeset pesniških zbirk, ukvarja pa se tudi z literaturo za otroke – najbolj prepoznaven je po prevajanju Arašidkov Charlesa Schulza, leta 2008 je bil nominiran za nagrado Hansa Christiana Andersena. Sodeloval je pri številnih različnih projektih, med drugim je napisal besedilo glavne pesmi Miyazakijevega filma Čarovnik Howl in gibljivi grad. Navdušuje tudi njegova skromna ponižnost pred pesniško besedo, ki jo ceni v njeni izvirni obliki, saj od sedemdesetih let s pesniškimi kolegi ustvarja t. i. skupinsko veriženje verzov. V domovini je znan tudi njegov oče, filozof Tetsuzō Tanikawa.
V knjigo Dve milijardi svetlobnih let samote je vključenih kar devetindvajset Tanikawovih pesniških zbirk, in čeprav je iz vsake izbrana le peščica pesmi, je dovolj, da si lahko ustvarimo predstavo o njegovi poeziji in dobimo vpogled v nekatere spremembe, ki jih je doživela skozi čas. Izbor zajema precej dolgo obdobje, od prvenca z enakim naslovom, ki je izšel leta 1952, do zbirke Chagall in drevesni list iz leta 2005. Svojo poetiko je jasno zastavil že s prvencem, v katerem izstopa prav naslovna pesem Dve milijardi svetlobnih let samote. V njej opisuje človeštvo, ki si želi prijateljev na Marsu in je vedno bolj nemirno, ker se vesolje vedno bolj širi. Ta povezanost vseh z vsem, ki sega tudi iz naše atmosfere, je značilna za Tanikawovo celotno pesniško izražanje, pri tem celo rahlo spominja na južnokorejskega pesnika Ko Una.
Predstavljene pesmi so v veliki večini zgodbe, a nikoli epske, saj poezija po njegovo spada k trenutku, »se pravi, ne teče vzdolž časa, temveč odreže rezino časa«. Njegove rezine časa so sicer pogosto prepredene z bivanjskimi vprašanji, ki jih prav tako poraja strmenje v vesoljne širjave, pa tudi hiperzavedanje svoje okolice. V pesmi Kamen in svetloba zapiše, da je »svetloba […] komaj zdaj prišla na Zemljo«. To prepoznavanje hipnosti, trenutkov, ki bežijo, a so vseeno vsak zase nekaj posebnega, neverjetnega, edinstvenega, je ključno za razumevanje njegove poezije. Nikoli se ne neha spraševati, kaj je človek, kaj človeštvo, kaj vse skupaj pomeni, kaj je smisel našega obstoja in zakaj počnemo, kar počnemo. Pogost motiv je tudi smrt, še posebej pa izstopa, ko se pojavi pesniški subjekt Billy the Kid s presunljivim predsmrtnim monologom, dokler se ne sprijazni, da bo postal zvezda, ki bo krožila in krožila. Tudi v smrti je vesolje, v pesmi Muzej zapiše, da ljudje kar naprej nastajajo in kar naprej ugašajo. Kljub temu ga ne zajame malodušje, na trenutke je hudomušen, razigran, v nekem trenutku med pisanjem celo prekine samega sebe. Vrhunec pa je pesem Pesnik, začinjena s pikro podobo samovšečnega pesnika, ki hlepi po tem, da bi se njegov obraz znašel na znamkah. V poznejše zbirke se mu občasno prikradejo tudi motivi absurda.
S sprejemanjem vsega pride tudi pozorno motrenje narave, sicer značilno predvsem za japonsko pesniško obliko haiku. Nekaj zbirk haikujev je izdal tudi Tanikawa, a narava se redno pojavlja tudi v drugih njegovih pesmih. Najpogostejša so drevesa, ki živijo dlje kot človek, zato so po njegovem prepričanju mogočnejša, trajnejša, pomembnejša in vrednejša spoštovanja, v pesmi Pride pa omemba drevesne dolge življenjske dobe spominja na Strniševo Vrbo. Tanikawova poezija tako izkazuje veliko občutljivost in zavedanje, da smo morda res obsojeni na dve milijardi svetlobnih let samote, a le, če opustimo strmenje kvišku, med zvezde.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov