Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Maribor : Litera, 2019
Prvenec Franja H. Najija, doktorja medicine, kardiologa, zaposlenega na UKC Maribor, sestavlja osem kratkih zgodb, ki se vrtijo okrog bolj ali manj pristnih medčloveških odnosov, spominov na otroštvo, odtujenosti zaradi sodobne tehnologije, problemov, ki jih imajo današnji priseljenci, frustracij, hrepenenj in drugih tem, ki jih poraja globalizirana družba. Na trenutke se znajdemo v nadrealistično zasnovanem svetu sanj, v katerem kraljuje nezavedno v podobi brezspolne pošasti, na prime v zgodbah Črna luč in Prepad, spet v drugih se znajdemo v futuristično zgrajeni grobnici za mestne veljake (tako kot v zgodbi Boljši časi) in v matrici fantazmagoričnega Uma, v katerega vdrejo antikapitalistično usmerjeni hekerji, da bi izpeljali revolucijo, kot se to zgodi v zgodbi Manifest. Čeprav bralec na določenih mestih težko vzdržuje koncentracijo, saj mora sproti prebaviti veliko podatkov, da lahko do konca sledi posamezni zgodbi, se mu natančno branje na koncu obrestuje. Franjo H. Naji se nam predstavlja kot mojster dramaturgije, saj vpeljuje svoje junake počasi in precizno, z velikim občutkom za njihove psihološke probleme. Razumevanje le-teh pomaga omiliti kompleksnost dogodkov, ki jih povzročajo s svojimi razmišljanji in dejanji. Junaki zgodb se tako slej ko prej znajdejo na križišču – bodisi da gre za križišče različnih kultur in diskurzov, bodisi za simbolno križišče med realnim in imaginarnim, pa tudi za konkretno cestno križišče, na katerem se glavna junakinja zadnje zgodbe Aisha ob obujanju svoje otroške travme znajde dvakrat zapored.
Pisatelj Franjo H. Naji v zgodbah v knjigi Križišče ustvarja temačno občutje predvsem z opisom temne svetlobe, tehnoloških zvokov in vonjav, ki protagoniste povrnejo v otroštvo, saj želi tako poudariti svet nezavednega, ki vodi junake v tvegane, nepremišljene odločitve in pomisleke o tem, ali se nahajajo v resničnosti ali v sanjah. Junak zgodbe Črna luč se tako nenehno sprašuje o svojih lucidnih sanjah, v katere se vrača vedno znova, da bi izvedel kaj več o sebi in vsakdanji realnosti, medtem ko se Rami in Zef znajdeta v hiši, v kateri se skriva posebno bitje, ki predstavlja manifestacijo njunih strahov. Tudi protagonist zgodbe Posel se z napačno življenjsko izbiro znajde v vzporednem svetu alternativne realnosti, v katerem mu ugrabijo ženo in hčerko. Glavni junak zgodbe Somrak je za dobiček na pasjih stavah pripravljen tvegati življenje, protagonistki zgodbe Sreča pa se identifikacija z mrtvo Julijo maščuje na ta način, da njen Romeo ostane trajno hrom. Najijevi junaki predstavljajo konglomerat egoističnih in maščevalnih zavestnih odločitev in nezavednih tendenc, na katere nimajo vpliva. Po drugi strani pa se mlad revolucionar v zgodbi Manifesto, ki vdre v Inštitut nevroznanosti, zaveda, da ima lahko še kako velik vpliv na elite:
“Postal bom nočna mora – za državne aparate, tajne službe, politične frakcije, nomenklaturne povzpetnike, vse podrepnike in ritoliznike tega sveta. Kamorkoli bom šel, povsod bom stremel, da se, kakor najbolje vem in znam, zagrizem in zažrem v govno, ki tepta, izkorišča, obvladuje in usmerja ubogo rajo pod seboj. /… / Sledite mi in skupaj jih bomo prežagali, razbili, zdrobili in postavili kot spomenik v opomin, da se nihče nikoli več ne bi domislil podobnega podjarmljanja.”
V marsikateri zgodbi lahko poleg družbenokritične note zasledimo tudi svojevrstno samoironijo na temo zdravniškega poklica, na primer v zgodbi Prepad, kjer eden od protagonistov preklinja zdravnike, ki naj si ne bi prizadevali povsem pozdraviti njegove mame:
“Ti dohtarji so itak same riti in pizde pokvarjene. Napol so jo porihtali, pa naj jo do konca. Se vidi, da mislijo, da zastonj delajo, in sploh ne razumejo, da če za nekaj plačaš, potem pričakuješ, da bo to narejeno. Mene bi šef, ko sem še imel službo, ubil, če bi šel omaro sestavljat, pa bi jo na polovici pustil, če recimo stranki nekaj ne bi bilo všeč.”
Zbirko zgodb Križišče odlikujejo duhoviti dialogi psihološko dodelanih junakov in domiselni dramaturški obrati. Stil pisanja je jezikovno bogat, strukturno zgoščen, a tudi precej zahteven za “laičnega” bralca, ki pa si po drugi strani z lahkoto vizualizira potek dogajanja, zato bi bilo junake iz zgodb zanimivo videti predstavljene v kratkih filmih. Franjo H. Naji je s knjigo Križišče prebudil našo radovednost in postavil zametke za zanimivo ustvarjalno pot, ki ji bomo kritiki v prihodnje še z veseljem sledili.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Maribor : Litera, 2019
Prvenec Franja H. Najija, doktorja medicine, kardiologa, zaposlenega na UKC Maribor, sestavlja osem kratkih zgodb, ki se vrtijo okrog bolj ali manj pristnih medčloveških odnosov, spominov na otroštvo, odtujenosti zaradi sodobne tehnologije, problemov, ki jih imajo današnji priseljenci, frustracij, hrepenenj in drugih tem, ki jih poraja globalizirana družba. Na trenutke se znajdemo v nadrealistično zasnovanem svetu sanj, v katerem kraljuje nezavedno v podobi brezspolne pošasti, na prime v zgodbah Črna luč in Prepad, spet v drugih se znajdemo v futuristično zgrajeni grobnici za mestne veljake (tako kot v zgodbi Boljši časi) in v matrici fantazmagoričnega Uma, v katerega vdrejo antikapitalistično usmerjeni hekerji, da bi izpeljali revolucijo, kot se to zgodi v zgodbi Manifest. Čeprav bralec na določenih mestih težko vzdržuje koncentracijo, saj mora sproti prebaviti veliko podatkov, da lahko do konca sledi posamezni zgodbi, se mu natančno branje na koncu obrestuje. Franjo H. Naji se nam predstavlja kot mojster dramaturgije, saj vpeljuje svoje junake počasi in precizno, z velikim občutkom za njihove psihološke probleme. Razumevanje le-teh pomaga omiliti kompleksnost dogodkov, ki jih povzročajo s svojimi razmišljanji in dejanji. Junaki zgodb se tako slej ko prej znajdejo na križišču – bodisi da gre za križišče različnih kultur in diskurzov, bodisi za simbolno križišče med realnim in imaginarnim, pa tudi za konkretno cestno križišče, na katerem se glavna junakinja zadnje zgodbe Aisha ob obujanju svoje otroške travme znajde dvakrat zapored.
Pisatelj Franjo H. Naji v zgodbah v knjigi Križišče ustvarja temačno občutje predvsem z opisom temne svetlobe, tehnoloških zvokov in vonjav, ki protagoniste povrnejo v otroštvo, saj želi tako poudariti svet nezavednega, ki vodi junake v tvegane, nepremišljene odločitve in pomisleke o tem, ali se nahajajo v resničnosti ali v sanjah. Junak zgodbe Črna luč se tako nenehno sprašuje o svojih lucidnih sanjah, v katere se vrača vedno znova, da bi izvedel kaj več o sebi in vsakdanji realnosti, medtem ko se Rami in Zef znajdeta v hiši, v kateri se skriva posebno bitje, ki predstavlja manifestacijo njunih strahov. Tudi protagonist zgodbe Posel se z napačno življenjsko izbiro znajde v vzporednem svetu alternativne realnosti, v katerem mu ugrabijo ženo in hčerko. Glavni junak zgodbe Somrak je za dobiček na pasjih stavah pripravljen tvegati življenje, protagonistki zgodbe Sreča pa se identifikacija z mrtvo Julijo maščuje na ta način, da njen Romeo ostane trajno hrom. Najijevi junaki predstavljajo konglomerat egoističnih in maščevalnih zavestnih odločitev in nezavednih tendenc, na katere nimajo vpliva. Po drugi strani pa se mlad revolucionar v zgodbi Manifesto, ki vdre v Inštitut nevroznanosti, zaveda, da ima lahko še kako velik vpliv na elite:
“Postal bom nočna mora – za državne aparate, tajne službe, politične frakcije, nomenklaturne povzpetnike, vse podrepnike in ritoliznike tega sveta. Kamorkoli bom šel, povsod bom stremel, da se, kakor najbolje vem in znam, zagrizem in zažrem v govno, ki tepta, izkorišča, obvladuje in usmerja ubogo rajo pod seboj. /… / Sledite mi in skupaj jih bomo prežagali, razbili, zdrobili in postavili kot spomenik v opomin, da se nihče nikoli več ne bi domislil podobnega podjarmljanja.”
V marsikateri zgodbi lahko poleg družbenokritične note zasledimo tudi svojevrstno samoironijo na temo zdravniškega poklica, na primer v zgodbi Prepad, kjer eden od protagonistov preklinja zdravnike, ki naj si ne bi prizadevali povsem pozdraviti njegove mame:
“Ti dohtarji so itak same riti in pizde pokvarjene. Napol so jo porihtali, pa naj jo do konca. Se vidi, da mislijo, da zastonj delajo, in sploh ne razumejo, da če za nekaj plačaš, potem pričakuješ, da bo to narejeno. Mene bi šef, ko sem še imel službo, ubil, če bi šel omaro sestavljat, pa bi jo na polovici pustil, če recimo stranki nekaj ne bi bilo všeč.”
Zbirko zgodb Križišče odlikujejo duhoviti dialogi psihološko dodelanih junakov in domiselni dramaturški obrati. Stil pisanja je jezikovno bogat, strukturno zgoščen, a tudi precej zahteven za “laičnega” bralca, ki pa si po drugi strani z lahkoto vizualizira potek dogajanja, zato bi bilo junake iz zgodb zanimivo videti predstavljene v kratkih filmih. Franjo H. Naji je s knjigo Križišče prebudil našo radovednost in postavil zametke za zanimivo ustvarjalno pot, ki ji bomo kritiki v prihodnje še z veseljem sledili.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov