Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Prevedla Mateja Komel Snoj; Ljubljana : LUD Literatura, 2019
Zbirka esejev O pisateljih in mestih je literarni kolaž različnih vtisov o mestih, v katerih je srbski pisatelj Dragan Velikić bodisi bival bodisi začasno gostoval med svojimi številnimi potovanji po Evropi. Velikić je nekdanji veleposlanik Republike Srbije v Avstriji ter avtor devetih romanov, treh zbirk kratkih zgodb in petih knjig esejev, v katerih duhovito in poučno opisuje preplet osebnih doživetij in refleksij ob prebiranju knjig številnih pesnikov in pisateljev, ki živijo na stičišču narodov in kultur. Tako v eseju Dopustiti drugega ugotavlja, kako je izkušnja drugega za pisatelja najpomembnejša: “Izvirno literarno delo je poskus vzpostavljanja drugega. Vsakdo je samo kolaž, sestavljen iz velikega števila drugih. To število se nenehno povečuje. Pisatelj napreduje, če ima ves čas v sebi dva bregova.” V eseju se pomudi pri stereotipih o Srbih, ki so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zaokrožili po zahodnih medijih, in o nujnosti razmejevanja “naših” od “njihovih” in “istih” od “drugih”. Tako ga ni presenetilo, da so v zapisih o avtorju mediji izpostavljali podatek, da je “odrasel na Hrvaškem” in tako njegovo srbsko poreklo potisnili v ozadje. Tudi založniki in uredniki po njegovem mnenju raje vidijo, če pisatelj ne izstopa od fantazem in predpostavk, ki jih imajo bralci o eksotičnem “drugem”, ki mora biti dovolj politično kontroverzen, izzivalen in drugačen, da je zanimiv za izbirčnega bralca. Pri tem se sklicuje na izjavo Danila Kiša, da Francozov ne zanima ljubezenski roman kakega Srba ali Bolgara, saj naj bi bila ta tema rezervirana za Francoze, medtem ko bi pričevanja “žrtev” iz socialističnega pekla Balkana nedvomno pritegnila njihovo pozornost. V eseju z naslovom Meja, identiteta, literatura označuje Balkan kot “veliko odlagališče”, ki se nenehno širi in povzroča probleme: “Največji problem je, kako ga premestiti, da bo vselej dovolj daleč.” Velikić, ki je bil eden vodilnih kritikov Miloševićevega režima, vidi rešitev za Balkan v povezovanju tega področja in v dolgoročni politiki, ki “ne bi igrala na karto recikliranja problemov.”
Zbirka esejev O pisateljih in mestih je razdeljena na tri sklope. V prvem se dotika svojih razmišljanj o Puli, kjer je preživel večji del otroštva, ter problematike, ki jo vnaša koncept Drugega iz političnega, geografskega in literarnozgodovinskega vidika, v drugem sklopu pa se ustavlja pri nekoliko prezrtih pisateljih, ki so nanj naredili poseben vtis. Tako v eseju Tišma – človek otok ob anekdoti o premočenih čevljih opisuje poseben značaj tega srbskega pisatelja iz Novega Sada, ki je svoj ciklus Dnevniki objavil na tisoč straneh, za roman Uporaba človeka pa prejel najpomembnejšo jugoslovansko nagrado. Tudi Italo Svevo, Joyceev prijatelj in učenec, ki je živel v Trstu na prelomu iz 19. v 20. stoletje, je s svojim življenjem in romani naredil globok vtis na Velikića, ki mu je posvetil najdaljši esej v zbirki. V eseju z naslovom Osamljenost, svoboda pa pisatelj piše o Vladimirju Nabokovu in njegovem opisu junakov, ki jih je srečeval v Berlinu, Parizu in Ameriki. Pri tem mu je poleg njegove zanimive biografije padla v oči tudi njegova izjava, da je “samota za pisatelja najboljša šola.” Velikić pri tem pomenljivo dodaja: “Za pisatelja je edina rešitev, da si ustvari svoje lastno ravnotežje, svoj lastni kozmos. In to pomeni biti izpolnjen z otroško vero v moč literature.”
V tretjem sklopu zbirke esejev so v ospredju znova mesta, tokrat srednjeevropska: Dunaj, Budimpešta, Berlin, Trst, Urbino in Mattersburg; mesta, ki so na različne načine pritegnila Velikićevo pozornost, da se je v njih zadržal bodisi zato, ker je želel obiskati najbolj znane kavarne in številne muzeje, bodisi zaradi pisateljev, ki so v njih ustvarjali, ali zaradi travmatične izkušnje, ki mu je zaznamovala življenje. V eseju Mattersburg primerja čas s premikanjem vagonskih kompozicij, svet pa s “tirnicami in tiri, z jeklenimi črtami tirnic, ki mu ne dovoljujejo, da bi razpadel v dele.” Isto lahko rečemo o knjigi O pisateljih in mestih. Velikićeva zbirka esejev s svojimi tirnicami, ki povezujejo mesta in pisatelje, tke čudovito literarno pokrajino, ki jo bralci občudujemo skozi vidik celote in njenih posameznih esejev.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Prevedla Mateja Komel Snoj; Ljubljana : LUD Literatura, 2019
Zbirka esejev O pisateljih in mestih je literarni kolaž različnih vtisov o mestih, v katerih je srbski pisatelj Dragan Velikić bodisi bival bodisi začasno gostoval med svojimi številnimi potovanji po Evropi. Velikić je nekdanji veleposlanik Republike Srbije v Avstriji ter avtor devetih romanov, treh zbirk kratkih zgodb in petih knjig esejev, v katerih duhovito in poučno opisuje preplet osebnih doživetij in refleksij ob prebiranju knjig številnih pesnikov in pisateljev, ki živijo na stičišču narodov in kultur. Tako v eseju Dopustiti drugega ugotavlja, kako je izkušnja drugega za pisatelja najpomembnejša: “Izvirno literarno delo je poskus vzpostavljanja drugega. Vsakdo je samo kolaž, sestavljen iz velikega števila drugih. To število se nenehno povečuje. Pisatelj napreduje, če ima ves čas v sebi dva bregova.” V eseju se pomudi pri stereotipih o Srbih, ki so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zaokrožili po zahodnih medijih, in o nujnosti razmejevanja “naših” od “njihovih” in “istih” od “drugih”. Tako ga ni presenetilo, da so v zapisih o avtorju mediji izpostavljali podatek, da je “odrasel na Hrvaškem” in tako njegovo srbsko poreklo potisnili v ozadje. Tudi založniki in uredniki po njegovem mnenju raje vidijo, če pisatelj ne izstopa od fantazem in predpostavk, ki jih imajo bralci o eksotičnem “drugem”, ki mora biti dovolj politično kontroverzen, izzivalen in drugačen, da je zanimiv za izbirčnega bralca. Pri tem se sklicuje na izjavo Danila Kiša, da Francozov ne zanima ljubezenski roman kakega Srba ali Bolgara, saj naj bi bila ta tema rezervirana za Francoze, medtem ko bi pričevanja “žrtev” iz socialističnega pekla Balkana nedvomno pritegnila njihovo pozornost. V eseju z naslovom Meja, identiteta, literatura označuje Balkan kot “veliko odlagališče”, ki se nenehno širi in povzroča probleme: “Največji problem je, kako ga premestiti, da bo vselej dovolj daleč.” Velikić, ki je bil eden vodilnih kritikov Miloševićevega režima, vidi rešitev za Balkan v povezovanju tega področja in v dolgoročni politiki, ki “ne bi igrala na karto recikliranja problemov.”
Zbirka esejev O pisateljih in mestih je razdeljena na tri sklope. V prvem se dotika svojih razmišljanj o Puli, kjer je preživel večji del otroštva, ter problematike, ki jo vnaša koncept Drugega iz političnega, geografskega in literarnozgodovinskega vidika, v drugem sklopu pa se ustavlja pri nekoliko prezrtih pisateljih, ki so nanj naredili poseben vtis. Tako v eseju Tišma – človek otok ob anekdoti o premočenih čevljih opisuje poseben značaj tega srbskega pisatelja iz Novega Sada, ki je svoj ciklus Dnevniki objavil na tisoč straneh, za roman Uporaba človeka pa prejel najpomembnejšo jugoslovansko nagrado. Tudi Italo Svevo, Joyceev prijatelj in učenec, ki je živel v Trstu na prelomu iz 19. v 20. stoletje, je s svojim življenjem in romani naredil globok vtis na Velikića, ki mu je posvetil najdaljši esej v zbirki. V eseju z naslovom Osamljenost, svoboda pa pisatelj piše o Vladimirju Nabokovu in njegovem opisu junakov, ki jih je srečeval v Berlinu, Parizu in Ameriki. Pri tem mu je poleg njegove zanimive biografije padla v oči tudi njegova izjava, da je “samota za pisatelja najboljša šola.” Velikić pri tem pomenljivo dodaja: “Za pisatelja je edina rešitev, da si ustvari svoje lastno ravnotežje, svoj lastni kozmos. In to pomeni biti izpolnjen z otroško vero v moč literature.”
V tretjem sklopu zbirke esejev so v ospredju znova mesta, tokrat srednjeevropska: Dunaj, Budimpešta, Berlin, Trst, Urbino in Mattersburg; mesta, ki so na različne načine pritegnila Velikićevo pozornost, da se je v njih zadržal bodisi zato, ker je želel obiskati najbolj znane kavarne in številne muzeje, bodisi zaradi pisateljev, ki so v njih ustvarjali, ali zaradi travmatične izkušnje, ki mu je zaznamovala življenje. V eseju Mattersburg primerja čas s premikanjem vagonskih kompozicij, svet pa s “tirnicami in tiri, z jeklenimi črtami tirnic, ki mu ne dovoljujejo, da bi razpadel v dele.” Isto lahko rečemo o knjigi O pisateljih in mestih. Velikićeva zbirka esejev s svojimi tirnicami, ki povezujejo mesta in pisatelje, tke čudovito literarno pokrajino, ki jo bralci občudujemo skozi vidik celote in njenih posameznih esejev.
Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Koreograf in plesalec Branko Potočan je premierno predstavil novo odrsko delo z naslovom Črni petek. Plesno – gledališko – glasbeno predstavo, ki jo v živo na odru soustvarja glasbeni duo Silence, si je v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: arhiv Vitkar zavod
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Škuc gledališče, Cankarjev dom, Zavod Kolaž / Premiera 08.12.2018 Režija: Alen Jelen Prevajalec: Lado Kralj Dramaturginja: Saška Rakef Scenografa: Alen Jelen, Urša Loboda Kostumografinja: Tina Kolenik Glasbena oblikovalka in avtorica glasbe: Bojana Šaljić Podešva Videastka: Valerie Wolf Gang Koreograf: Ivan Peternelj Lektorica: Klasja Zala Kovačič Oblikovalec maske: Emperatrizz Asistent režiserja in dramaturginje: Sandi Jesenik Izvajalci glasbe: David Trebižan, klavir; Bojana Šaljić P., klavir; Sergej Ranđelović V videu so uporabljene fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patina moje duše), avtorice Ive Čubrić ex. Musović. Nastopajo: Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in članice Kabareta Tiffany Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata Sinoči so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma premierno odigrali predstavo Rožnati trikotnik ameriškega dramatika Martina Shermana. Čeprav je uprizoritev kultnega besedila LGBT kanona v režiji Alena Jelena v prvi vrsti zgodba o nacističnem zatiranju istospolnosti, razpre tudi problematiko sprejemanja lastne identitete. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
SNG Drama Ljubljana, Mala drama / Premiera 07.12.2018 Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Urša Adamič Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Ina Ferlan Lektorica: Tatjana Stanič Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Svetovalka za gib: Tanja Zgonc Oblikovalec luči: Vlado Glavan Avtorica songa: Ana Duša Igrajo: Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič, Gorazd Logar Sinoči so na malem odru ljubljanske Drame premierno odigrali predstavo Ljudje uveljavljenega ameriškega dramatika mlajše generacije Stephena Karama. Predstava v režiji Nine Šorak uprizori običajno družinsko srečanje, ki prav skozi vsakdanjost situacije spregovori o splošni realnosti izginjajočega srednjega razreda. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Mestno gledališče ljubljansko Nejc Gazvoda: Tih vdih Krstna uprizoritev Premiera 29. november 2018, veliki oder Režiser Nejc Gazvoda Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc, Tjaša Železnik, Lara Wolf AGRFT Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili novo, po naročilu gledališča napisano igro Nejca Gazvode. Pisatelj, dramatik, gledališki in filmski režiser Nejc Gazvoda je za to gledališče že pred leti napisal Menjavo straže ter kriminalno nadaljevanko Vranja vrata. Krstno uprizoritev novega besedila je režiral sam. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tih-vdih/
V Slovenskem mladinskem gledališču so v režiji teoretičarke in režiserke Ane Vujanović in filmske režiserke Marte Popivoda včeraj premierno prikazali drugo iz sklopa predstav Narodna sprava, naslovljeno Krajine svobode. Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Režija: Ana Vujanović, Marta Popivoda Zasedba : Damjana Černe, Vida Rucli, Katarina Stegnar Pričevanja in intervjuji: Zora Konjajev, Sonja Vujanović, Zdenka Kidrič Dodatna besedila: Damjana Černe, Katarina Stegnar Dramaturgija: Ana Vujanović Video: Marta Popivoda Asistentka režije in dramaturgije: Tery Žeželj Koreografija: Sheena McGrandles Scenografija: Matej Stupica Sodelavka za kostumografijo: Slavica Janošević Filmska fotografija: Lev Predan Kowarski Svetovalec za montažo: René Frölke Lektorica: Mateja Dermelj Strokovna sodelavca: Ana Hofman, Gal Kirn Asistent dramaturgije (študijsko): Jernej Potočan Asistentka kamere: Gaja Naja Rojec Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Video tehnika in mapiranje: Dušan Ojdanič Pevski zbor: Amila Adrović, Teja Bitenc, Urška Cocej, Sabina Črnila, Polona Glavan, Anja Kocman, Mateja Kuntarič, Mojca Peternel, Ana Smerdu, Tanja Urek, Silvia Viviani, Gaja Vudrag, Anamarija Žagar Premiera: 29. 11. 2018, Slovensko mladinsko gledališče Foto: Ivian Kan Mujezinović
Anton Podbevšek teater se ob 120. obletnici rojstva začetnika slovenske zgodovinske avantgarde poklanja pesniku, čigar ime nosi. Po naslovu Podbevškove pesmi Izumitelj na zemlji nosi ime predstava, ki jo je režirala Bara Kolenc, pesnika pa je občinstvo spoznavalo v upodobitvah šestih nastopajočih, med njimi vrhunske slovenske performerke in plesalke Leje Jurišić. Predstavo si je ogledala Petra Tanko
Neveljaven email naslov