Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Igor Velše.
Ljubljana : ZRC SAZU, 2019
Pri Anji Mlakar, štiriintridesetletni avtorici monografije Skrivnostni tujec in demonski sovražnik, velja najprej omeniti, da je po zaključenem študiju zgodovine, bibliotekarstva in arheologije doktorirala na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Ta izbor in nato preplet različnih humanističnih ved ji je namreč zagotovil sijajno izhodišče za poglabljanje v različne razsežnosti teme, izražene v podnaslovu Drugi in drugost v slovenski slovstveni folklori.
K temeljitejšemu razmišljanju o različnih vidikih tega pojava je Anjo Mlakar spodbudila tudi problematika neobvladljivih migracijskih gibanj v našem času, ki jih večina javnih medijev v povezavi s politiko obravnava tako, da le še stopnjujejo polarizacijo in ožijo prostor za ne že vnaprejšnje sovražno odzivanje. Ob vseh tovrstnih poročanjih in vsakdanjih pogovorih o tujcih, ki se k nam preseljujejo ali gredo čez naše ozemlje, je, kot pravi, začutila nekaj, »kar je bilo globlje od izrečene retorike, in globlje od strahu, da bodo živeli na naš račun, nam vsiljevali svoje navade in nam s svojo skoraj prirojeno deviantnostjo povzročali vsesplošne težave. Čutila sem, da se v takih trenutkih premakne nekaj globoko v nas. Nekaj prvinskega.«
To spoznanje je pred avtorico odpiralo vprašanja, kot sta: »Zakaj delamo to, kar delamo? Je ksenofobična retorika odraz vrednot, ki jih ima posameznik, ali lahko kaže na nekaj, česar korenine segajo globoko v našo psiho?« Iskanje odgovorov na ključno vprašanje, »kaj nas pravzaprav dela človeške in kako lahko to raziščemo prek naše kolektivne percepcije Tujca,« jo je pripeljalo na pot pisanja pričujoče knjige. Že prvi koraki so pokazali, da je tematika mnogo kompleksnejša od pogosto poenostavljene retorike v medijih in da tega, kar nas dela človeške, ne moremo vedno opisati s pridevniki ‘plemenito’, ‘normalno’ in ‘pravično’.
Anja Mlakar v uvodnih razmišljanjih razgrinja svoja teoretska izhodišča. Med drugim ugotavlja, da sta identiteta in drugost povezani, in da svojo identiteto ustvarimo v odnosu do drugih: Da obstajamo Mi, morajo obstajati tudi Drugi. Pri čemer si Jaz in Drugi nista enakovredna in tudi ne obstajata sama po sebi. Sta »konstrukta, popačen odsev realnosti, ki naj bi jo predstavljala«. Kajti »Jaz in Drugi nista enakovredna ustvarjalca svoje lastne podobe, ampak to vlogo prevzame zgolj prvi – tako kot podoba, ki jo pripisuje sebi, je tudi podoba Drugega njegova stvaritev.«
V nadaljevanju knjige Skrivnostni tujec in demonski sovražnik avtorica razčlenjuje slovensko slovstveno folkloro in odkriva, koga in zakaj so posamezne skupnosti dojemale kot nepripadnika, tujca, Drugega. Prikazuje, kakšna merila so pripadniki skupnosti uporabili za določanje pripadnosti svoji skupnosti in kaj nam to pove o tej (naši) skupnosti. Pri tem opozarja, da informacije, ki jih o Drugih daje slovstvena folklora, niso enake empirični realnosti teh tujih skupnosti in njenih pripadnikov.
Kot »zgodovinski Drugi« v raziskavi nastopajo predvsem Turki, Francozi in Huni. Anja Mlakar ugotavlja, da pri njihovi (etnični) drugosti, kot se kaže v slovstveni folklori, ne gre za »naključne reprezentacije, ampak za mehanizme drugačenja, preko katerih se odražajo njihove pretežno negativne lastnosti«. Prepletanje kolektivnega spomina na zgodovinske stike zlasti s prvimi in drugimi je najbolj očitno v jezikovni drugačnosti in dejstvu, da so nastopali kot zavojevalci. Njihova drugost pa se kaže tudi skozi povezanost z nadnaravnim in onostranstvom, o čemer pričajo zgodbe o turških in francoskih zakladih ter nenavadnih pojavih na mestih njihovih grobov in podobno. Drugost v najskrajnejši obliki, še opozarja avtorica, je izrazitejša pri Turkih zaradi njihove demonizacije in pripisovanja skoraj nečloveške krutosti. To kaže, da ima »zgodovinska resničnost drugotno vlogo v primerjavi z identitetnimi potrebami Naše skupnosti.«
Poleg »zgodovinskih Drugih« avtorica obravnava tudi »večne Druge«, predvsem Jude in Rome, ki so imeli z večinskim prebivalstvom trajnejše stike. Ugotavlja, da so imeli zaradi nerazumevanja njihove kulture tudi drugod v Evropi večinoma negativno vlogo »večnega tujca«, zaznamovanega s stereotipi.
V sklepu monografije Skrivnostni tujec in demonski sovražnik se Anja Mlakar vrača na začetek in pravi, da vsaka doba ustvarja svojega lastnega Drugega. Da tudi sodobne povedke o »aktualnih« drugih kažejo na ksenofobijo in nerazumevanje drugačnosti tujcev. Da je drugost v folklori univerzalna v času in prostoru in da v njej »Drugi ne govori s svojim glasom, ampak je zgolj projekcija in kot takšen pove več o Nas kot o Njih.«
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Igor Velše.
Ljubljana : ZRC SAZU, 2019
Pri Anji Mlakar, štiriintridesetletni avtorici monografije Skrivnostni tujec in demonski sovražnik, velja najprej omeniti, da je po zaključenem študiju zgodovine, bibliotekarstva in arheologije doktorirala na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Ta izbor in nato preplet različnih humanističnih ved ji je namreč zagotovil sijajno izhodišče za poglabljanje v različne razsežnosti teme, izražene v podnaslovu Drugi in drugost v slovenski slovstveni folklori.
K temeljitejšemu razmišljanju o različnih vidikih tega pojava je Anjo Mlakar spodbudila tudi problematika neobvladljivih migracijskih gibanj v našem času, ki jih večina javnih medijev v povezavi s politiko obravnava tako, da le še stopnjujejo polarizacijo in ožijo prostor za ne že vnaprejšnje sovražno odzivanje. Ob vseh tovrstnih poročanjih in vsakdanjih pogovorih o tujcih, ki se k nam preseljujejo ali gredo čez naše ozemlje, je, kot pravi, začutila nekaj, »kar je bilo globlje od izrečene retorike, in globlje od strahu, da bodo živeli na naš račun, nam vsiljevali svoje navade in nam s svojo skoraj prirojeno deviantnostjo povzročali vsesplošne težave. Čutila sem, da se v takih trenutkih premakne nekaj globoko v nas. Nekaj prvinskega.«
To spoznanje je pred avtorico odpiralo vprašanja, kot sta: »Zakaj delamo to, kar delamo? Je ksenofobična retorika odraz vrednot, ki jih ima posameznik, ali lahko kaže na nekaj, česar korenine segajo globoko v našo psiho?« Iskanje odgovorov na ključno vprašanje, »kaj nas pravzaprav dela človeške in kako lahko to raziščemo prek naše kolektivne percepcije Tujca,« jo je pripeljalo na pot pisanja pričujoče knjige. Že prvi koraki so pokazali, da je tematika mnogo kompleksnejša od pogosto poenostavljene retorike v medijih in da tega, kar nas dela človeške, ne moremo vedno opisati s pridevniki ‘plemenito’, ‘normalno’ in ‘pravično’.
Anja Mlakar v uvodnih razmišljanjih razgrinja svoja teoretska izhodišča. Med drugim ugotavlja, da sta identiteta in drugost povezani, in da svojo identiteto ustvarimo v odnosu do drugih: Da obstajamo Mi, morajo obstajati tudi Drugi. Pri čemer si Jaz in Drugi nista enakovredna in tudi ne obstajata sama po sebi. Sta »konstrukta, popačen odsev realnosti, ki naj bi jo predstavljala«. Kajti »Jaz in Drugi nista enakovredna ustvarjalca svoje lastne podobe, ampak to vlogo prevzame zgolj prvi – tako kot podoba, ki jo pripisuje sebi, je tudi podoba Drugega njegova stvaritev.«
V nadaljevanju knjige Skrivnostni tujec in demonski sovražnik avtorica razčlenjuje slovensko slovstveno folkloro in odkriva, koga in zakaj so posamezne skupnosti dojemale kot nepripadnika, tujca, Drugega. Prikazuje, kakšna merila so pripadniki skupnosti uporabili za določanje pripadnosti svoji skupnosti in kaj nam to pove o tej (naši) skupnosti. Pri tem opozarja, da informacije, ki jih o Drugih daje slovstvena folklora, niso enake empirični realnosti teh tujih skupnosti in njenih pripadnikov.
Kot »zgodovinski Drugi« v raziskavi nastopajo predvsem Turki, Francozi in Huni. Anja Mlakar ugotavlja, da pri njihovi (etnični) drugosti, kot se kaže v slovstveni folklori, ne gre za »naključne reprezentacije, ampak za mehanizme drugačenja, preko katerih se odražajo njihove pretežno negativne lastnosti«. Prepletanje kolektivnega spomina na zgodovinske stike zlasti s prvimi in drugimi je najbolj očitno v jezikovni drugačnosti in dejstvu, da so nastopali kot zavojevalci. Njihova drugost pa se kaže tudi skozi povezanost z nadnaravnim in onostranstvom, o čemer pričajo zgodbe o turških in francoskih zakladih ter nenavadnih pojavih na mestih njihovih grobov in podobno. Drugost v najskrajnejši obliki, še opozarja avtorica, je izrazitejša pri Turkih zaradi njihove demonizacije in pripisovanja skoraj nečloveške krutosti. To kaže, da ima »zgodovinska resničnost drugotno vlogo v primerjavi z identitetnimi potrebami Naše skupnosti.«
Poleg »zgodovinskih Drugih« avtorica obravnava tudi »večne Druge«, predvsem Jude in Rome, ki so imeli z večinskim prebivalstvom trajnejše stike. Ugotavlja, da so imeli zaradi nerazumevanja njihove kulture tudi drugod v Evropi večinoma negativno vlogo »večnega tujca«, zaznamovanega s stereotipi.
V sklepu monografije Skrivnostni tujec in demonski sovražnik se Anja Mlakar vrača na začetek in pravi, da vsaka doba ustvarja svojega lastnega Drugega. Da tudi sodobne povedke o »aktualnih« drugih kažejo na ksenofobijo in nerazumevanje drugačnosti tujcev. Da je drugost v folklori univerzalna v času in prostoru in da v njej »Drugi ne govori s svojim glasom, ampak je zgolj projekcija in kot takšen pove več o Nas kot o Njih.«
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Alenka Resman Langus.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Komunikativna predstava za odraščajočo publiko, ki se uči toplih odnosov v družini, sprejemanja različnosti in s pomočjo njihovih odraslih tudi zaupanja vase.
Mestno gledališče ljubljansko, veliki oder Zinnie Harris: Ta nesrečni rod Premiera 18. 1. 2019 Prevajalka Tina Mahkota Režiserka Ivana Djilas Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Barbara Stupica Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe Boštjan Gombač Koreografka in asistentka režiserke Maša Kagao Knez Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje (študijsko) Jakob Ribič Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistentka lektorja Alja Cerar Mihajlović •\tNastopajo Klitajmestra Jette Ostan Vejrup Elektra Nina Rakovec Agamemnon Matjaž Tribušon k. g. Orest Filip Samobor Ajgist Gregor Gruden Ifigenija Lea Cok k. g. Zbor Boris Ostan Janta, Audrey Nataša Tič Ralijan Kasandra, Celia, Megan Karin Komljanec Mesar Boštjan Gombač Stražar Lotos Vincenc Šparovec Glasnik, Ian Boris Kerč
Predstava za mlade odrasle o poskusih tkanja intimnejšega razmerja med žensko in moškim, ki sta sta si blizu, vendar bližina vsaj enega od njiju plaši.
Na odru Katedrale v Centru urbane kulture Kino Šiška, so krstno uprizorili Rojstvo Venere, novo dramsko delo Iva Svetine. Plesno - gledališko predstavo je režirala Barbara Novakovič Kolenc. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Marko Pleterski/Muzeum
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Petr Zelenka: Odhodi vlakov Odjezdy vlaků, 2004 Prva slovenska uprizoritev Komedija Premiera 10. januar 2019, mala scena Prevajalka Tatjana Jamnik Režiser Primož Ekart Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka in kostumografka Vasilija Fišer Avtor glasbe Davor Herceg Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrata Mojca Funkl in Primož Pirnat Na mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na slovenskih odrih uprizorili komedijo sodobnega češkega avtorja Petra Zelenke Odhodi vlakov v prevodu Tatjane Jamnik. V mnogih vlogah predstave sta nastopila Mojca Funkl in Primož Pirnat. Uprizoritev se uvršča v niz predstav, ki jih v tej sezoni režirajo dramski igralci – tokrat je bil to Primož Ekart. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/odhodi-vlakov/
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Prešernovo gledališče Kranj / Premiera 21.12.2018 Režiser: Žiga Divjak Prirediteljica besedila in dramaturginja: Katarina Morano Scenografka: Tina Mohorović Kostumografka: Tina Pavlović Lektorica: Maja Cerar Avtor glasbe: Blaž Gracar Oblikovanje svetlobe: David Orešič Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Jevnikar, Peter Musevski, Vesna Pernarčič, Blaž Setnikar, Vesna Slapar, Aljoša Ternovšek, Gregor Zorc k. g. Sinoči so v Prešernovem gledališču Kranj podelili nagrado julija, ki jo je za igralske stvaritve v pretekli sezoni po mnenju občinstva in strokovne žirije prejel igralec Miha Rodman. Pred podelitvijo pa so premierno uprizorili predstavo Ob zori, ki je nastala s priredbo izbranih besedil Ivana Cankarja v režiji Žige Divjaka. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Slovenski gledališki svet je obogatel še za eno uprizoritev, pravi Petra Tanko, ki si je ogledala predstavo REKA, REKA/ Syntapiens::IZ. Po motivih ekspresionistične drame Daneta Zajca Otroka reke, jo je z ekipo umetniških sodelavcev ustvaril Dragan Živadinov. Premiera: 19.12.2018, Osmo/za foto: arhiv Zavod Delak
Igor Grdina: Ivan Cankar, portret genija Samo Kreutz: Vzvalovljenosti Primož Sturman: Gorica je naša album Rudolf Maister - Sto let severne meje Recenzije so napisali Nives Kovač, Andrej Lutman, Tonja Jelen in Iztok Ilich.
Neveljaven email naslov