Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Martina Potisk
Bere Jure Franko.
Ljubljana: Beletrina, 2019
Dohojene stopinje so doslej najdaljši in gotovo najbolj pretanjen pogovor literarnega strokovnjaka Franceta Pibernika s kakim slovenskim literatom. Knjiga je grajena kot neposreden in z izčrpnimi opombami opremljen prepis intervjuja, ki je s prekinitvami nastajal neverjetnih osemnajst let. Literarni zgodovinar in dolgoletni gimnazijski profesor slovenščine France Pibernik je v vlogo tokratnega intervjuvanca postavil sedem let starejšega književnika Zorka Simčiča; njuno sodelovanje je predvsem plod profesorjevega intenzivnega raziskovanja svojčas prezrtih književnikov v povezavi s siceršnjim medvojnim in povojnim položajem slovenstva. Pibernika, ki med drugim podrobno spremlja premike v slovenski zamejski in izseljenski književnosti, narodnozavedni Simčič zanima ne samo kot nekdanji politični emigrant, ampak tudi kot intelektualni starosta slovenske diaspore v Argentini. Rezultat tega je prepletanje pomenljivih in kompleksnih vprašanj s pisateljevimi nič manj pronicljivimi odgovori, ki razkrivajo marsikaj novega o njegovih književnih poskusih in skrajno negotovi dobi, ko so se v njem rojevale prve pisateljske ideje. Pibernik in Simčič se ves čas pomenkujeta odkrito, lucidno in strpno; Pibernikovo neprisiljeno krmarjenje med Simčičevimi krajšimi in daljšimi premisleki posebno pripomore, da iz ozadja posrečeno pronicajo pisateljevi pogledi na polpreteklo dogajanje, ter tudi na aktualne razmere v slovenski družbi, literaturi in svetu nasploh. Iz celotnega intervjuja, razgrnjenega na kar 400 straneh, ne nazadnje izhaja, da so Dohojene stopinje prvovrstno pričevanjsko videnje svojega časa že zato, ker jim v vsej pretekli slovenski književni produkciji praktično ni para.
Sogovornika nas resnicoljubno vodita po Simčičevi vijugasti biografski in pisateljski poti; pred nami se najprej izrisujejo pisateljeva mladostniška leta, nemoteno sledeča si vse do leta 1941, ko se mariborski šolar Simčič odloči odkorakati med vojne prostovoljce, da enkrat za vselej vržejo nemško vojsko nazaj prek meje. V rodno mesto se sicer vrne, vendar ne že čez nekaj dni, kot sprva načrtuje, ampak po nepredstavljivih dvainpetdesetih letih, ko tja pripotuje predvsem obujat spomine na mrtve starše in brata. Tako med drugim iz prve roke izvemo, kako in v kakšnih razmerah se je skozi nepredvidljivi vsakdanjik prebijal v Ljubljani, grozljivem taborišču Gonars, na avstrijskem Koroškem ter naposled v Rimu in Trstu, dokler se ni za skoraj petdeset let izselil v Argentino. Z iskreno in kleno besedo nam stopa naproti v podobi takratnega begunca, marsikje nesprejetega tudi zato, ker sta se njegova brata iz popolnoma domoljubnega nagiba pridružila domobrancem. Simčič, ki svojo sedanjo in nekdanjo bivanjsko situacijo večinoma gostobesedno pretresa, je privrženec resnice in pristno ponosen na padle bližnje, goreče nasprotnike komunizma. Eksil v njegovem primeru ne pomeni smrtne kazni, ampak uspešno prestano preizkušnjo; argentinska leta so verjetno najproduktivnejše in najodmevnejše obdobje njegovega pisateljevanja, urednikovanja in nedvoumnega slovensko-argentinskega kulturnega angažmaja.
Dohojene stopinje poleg iskrivega spominjanja in priloženega ilustrativnega gradiva prinašajo tudi Simčičevo več kot dobrodošlo interpretacijo lastnega literarnega opusa. Medtem ko se France Pibernik kaže za vestnega in tenkočutnega poslušalca, Zorko Simčič izpričuje poteze prodornega, a prizemljenega pričevalca, ki kljub častitljivi starosti in mnogim grenkim trenutkom ostaja mladostno veder in miselno vitalen.
Avtorica recenzije: Martina Potisk
Bere Jure Franko.
Ljubljana: Beletrina, 2019
Dohojene stopinje so doslej najdaljši in gotovo najbolj pretanjen pogovor literarnega strokovnjaka Franceta Pibernika s kakim slovenskim literatom. Knjiga je grajena kot neposreden in z izčrpnimi opombami opremljen prepis intervjuja, ki je s prekinitvami nastajal neverjetnih osemnajst let. Literarni zgodovinar in dolgoletni gimnazijski profesor slovenščine France Pibernik je v vlogo tokratnega intervjuvanca postavil sedem let starejšega književnika Zorka Simčiča; njuno sodelovanje je predvsem plod profesorjevega intenzivnega raziskovanja svojčas prezrtih književnikov v povezavi s siceršnjim medvojnim in povojnim položajem slovenstva. Pibernika, ki med drugim podrobno spremlja premike v slovenski zamejski in izseljenski književnosti, narodnozavedni Simčič zanima ne samo kot nekdanji politični emigrant, ampak tudi kot intelektualni starosta slovenske diaspore v Argentini. Rezultat tega je prepletanje pomenljivih in kompleksnih vprašanj s pisateljevimi nič manj pronicljivimi odgovori, ki razkrivajo marsikaj novega o njegovih književnih poskusih in skrajno negotovi dobi, ko so se v njem rojevale prve pisateljske ideje. Pibernik in Simčič se ves čas pomenkujeta odkrito, lucidno in strpno; Pibernikovo neprisiljeno krmarjenje med Simčičevimi krajšimi in daljšimi premisleki posebno pripomore, da iz ozadja posrečeno pronicajo pisateljevi pogledi na polpreteklo dogajanje, ter tudi na aktualne razmere v slovenski družbi, literaturi in svetu nasploh. Iz celotnega intervjuja, razgrnjenega na kar 400 straneh, ne nazadnje izhaja, da so Dohojene stopinje prvovrstno pričevanjsko videnje svojega časa že zato, ker jim v vsej pretekli slovenski književni produkciji praktično ni para.
Sogovornika nas resnicoljubno vodita po Simčičevi vijugasti biografski in pisateljski poti; pred nami se najprej izrisujejo pisateljeva mladostniška leta, nemoteno sledeča si vse do leta 1941, ko se mariborski šolar Simčič odloči odkorakati med vojne prostovoljce, da enkrat za vselej vržejo nemško vojsko nazaj prek meje. V rodno mesto se sicer vrne, vendar ne že čez nekaj dni, kot sprva načrtuje, ampak po nepredstavljivih dvainpetdesetih letih, ko tja pripotuje predvsem obujat spomine na mrtve starše in brata. Tako med drugim iz prve roke izvemo, kako in v kakšnih razmerah se je skozi nepredvidljivi vsakdanjik prebijal v Ljubljani, grozljivem taborišču Gonars, na avstrijskem Koroškem ter naposled v Rimu in Trstu, dokler se ni za skoraj petdeset let izselil v Argentino. Z iskreno in kleno besedo nam stopa naproti v podobi takratnega begunca, marsikje nesprejetega tudi zato, ker sta se njegova brata iz popolnoma domoljubnega nagiba pridružila domobrancem. Simčič, ki svojo sedanjo in nekdanjo bivanjsko situacijo večinoma gostobesedno pretresa, je privrženec resnice in pristno ponosen na padle bližnje, goreče nasprotnike komunizma. Eksil v njegovem primeru ne pomeni smrtne kazni, ampak uspešno prestano preizkušnjo; argentinska leta so verjetno najproduktivnejše in najodmevnejše obdobje njegovega pisateljevanja, urednikovanja in nedvoumnega slovensko-argentinskega kulturnega angažmaja.
Dohojene stopinje poleg iskrivega spominjanja in priloženega ilustrativnega gradiva prinašajo tudi Simčičevo več kot dobrodošlo interpretacijo lastnega literarnega opusa. Medtem ko se France Pibernik kaže za vestnega in tenkočutnega poslušalca, Zorko Simčič izpričuje poteze prodornega, a prizemljenega pričevalca, ki kljub častitljivi starosti in mnogim grenkim trenutkom ostaja mladostno veder in miselno vitalen.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov