Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Prevedel Aleš Mustar; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019
Luan Starova je makedonski pisatelj albanskega rodu, rojen leta 1941 v Albaniji, po drugi svetovni vojni pa se je preselil v Skopje in tam diplomiral iz francoskega jezika in književnosti. Luciden in vsestranski pisec, ki je svojo pot začel kot esejist in kritik, je romane začel pisati šele pri svojih petdesetih letih, nato pa jih je v petindvajsetih letih napisal kar sedemnajst. Čas koz je bil, kronološko gledano, drugi med njimi, odlično ga je prevedel Aleš Mustar. Romaneskni cikel Balkanska saga opisuje družbene razmere in odnose na Balkanu skozi celotno 20. stoletje, ki so ga zaznamovali razpad Otomanskega cesarstva, dve svetovni vojni, stalinizem, titoizem, razpad jugoslovanske države in osamosvojitev Makedonije.
Roman Čas koz je v marsičem avtobiografski prikaz življenja v povojni Makedoniji, ko je komunistična oblast tamkajšnje kmete čez noč želela spreobrniti v tovarniške delavce in je z likvidacijo koz želela po hitrem postopku pridobiti novo delovno silo, ki bi bila odvisna izključno od industrijske tehnologije, socialističnega samoupravljanja in zatiranja tradicionalnih oblik podeželske skupnosti. Starova na eni strani opisuje življenje t. i. kozarjev, ki so jim koze pomenile edini vir preživetja in so bile enakovredne družinskim članom, na drugi strani pa metode povojne oblasti, ki se je trudila koze prikazati kot protidržavni element, ki uničuje stebre socialistične revolucije. Protagonistov oče vse noči bedi pri knjigah, da bi našel argumente, s katerimi bi kozarji lahko opolnomočili te plemenite živali, in hkrati nasprotuje argumentom, ki so jih iz rokava povlekli t. i. protikozarji:
“Podobnost med kozjim in materinim mlekom ga je razveselila. To bi lahko bil pravi argument v boju s protikozarji. Toda komu lahko to pove? Kozo so kljub vsemu dobremu, kar je dajala ljudem, še posebej revnim, ki jih je reševala pred lakoto, boleznijo, smrtjo, mnogi kot domačo žival še vedno podcenjevali. V veliko državah so bogati na “balkansko kravo” revežev gledali s prezirom.”
Luan Starova skozi ves roman vleče vzporednice z zgodbo Alphonsa Daudeta o kozi gospoda Seguina, ki je v želji po svobodi svojemu lastniku obrnila hrbet in odšla v neznano. Takšno usodo doživi tudi kozar Čanga, ki žrtvuje življenje, ko se nekega dne odloči, da bo odpeljal vse koze iz Kozje četrti in jih čuval v bližnjih jamah, da jih oblast ne dobi v svoje roke.
Zgodbo o kozah pisatelj v enaki meri gradi z občutkom za tragično kot tudi s svojevrstnim humorjem in parodijo, pri tem pa pred bralcem razgalja širino svojega duha in zgodovinskega spomina. Ko opisuje otroško ljubezen do koze Stalinke, katere usoda je bila po politični ločitvi med Titom in Stalinom tako ali drugače zapečatena, zapiše:
“Če bi ostali v dobrih odnosih s Stalinom, bi nas obtoževali, da se posmehujemo imenu slavnega Stalina, ker pa smo se skregali, nas bodo obtožili, da smo zakrknjeni stalinisti. Objemali smo našo Stalinko, kot bi ji hoteli reči, da je nikoli ne bomo preboleli, saj je bila naša velika rešiteljica in gotovo prva Stalinova žrtev na jugu Balkana.”
Roman Čas koz je brez dvoma poživitev za slovenski literarni prostor, saj reflektira neko obdobje v zgodovini Jugoslavije in Balkana, ki se ga ljudje radi spominjajo, saj so se v tem času zanašali na lastne vire preživetja, medtem ko so bili na nek način že vpeti v primež ideologije. Zdi se, da roman v enaki meri deluje tudi kot sodobna eko pravljica o samooskrbni skupnosti, v kateri bi lahko preživeli zgolj s kozami in s podporo enakomislečih ljudi, s katerimi bi vzpostavili menjavo dobrin in storitev. Roman, ki se ne izogiba družbenim alegorijam in parodijam, stavi na preproste in pragmatične družbene rešitve, ki bi tudi tistim, ki se dandanes vrtijo v primežu kapitalistične ideologije, pokazale dokaj banalen, a povsem realen izhod iz začaranega kroga sodobnega sužnjelastništva. Navijamo za to, da se v slovenščino prevede še kak roman iz Balkanske sage Luana Starove, avtorja, ki z opisom preteklosti problematizira sedanjost in ustvarja optimistično vizijo bližnje prihodnosti.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Prevedel Aleš Mustar; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2019
Luan Starova je makedonski pisatelj albanskega rodu, rojen leta 1941 v Albaniji, po drugi svetovni vojni pa se je preselil v Skopje in tam diplomiral iz francoskega jezika in književnosti. Luciden in vsestranski pisec, ki je svojo pot začel kot esejist in kritik, je romane začel pisati šele pri svojih petdesetih letih, nato pa jih je v petindvajsetih letih napisal kar sedemnajst. Čas koz je bil, kronološko gledano, drugi med njimi, odlično ga je prevedel Aleš Mustar. Romaneskni cikel Balkanska saga opisuje družbene razmere in odnose na Balkanu skozi celotno 20. stoletje, ki so ga zaznamovali razpad Otomanskega cesarstva, dve svetovni vojni, stalinizem, titoizem, razpad jugoslovanske države in osamosvojitev Makedonije.
Roman Čas koz je v marsičem avtobiografski prikaz življenja v povojni Makedoniji, ko je komunistična oblast tamkajšnje kmete čez noč želela spreobrniti v tovarniške delavce in je z likvidacijo koz želela po hitrem postopku pridobiti novo delovno silo, ki bi bila odvisna izključno od industrijske tehnologije, socialističnega samoupravljanja in zatiranja tradicionalnih oblik podeželske skupnosti. Starova na eni strani opisuje življenje t. i. kozarjev, ki so jim koze pomenile edini vir preživetja in so bile enakovredne družinskim članom, na drugi strani pa metode povojne oblasti, ki se je trudila koze prikazati kot protidržavni element, ki uničuje stebre socialistične revolucije. Protagonistov oče vse noči bedi pri knjigah, da bi našel argumente, s katerimi bi kozarji lahko opolnomočili te plemenite živali, in hkrati nasprotuje argumentom, ki so jih iz rokava povlekli t. i. protikozarji:
“Podobnost med kozjim in materinim mlekom ga je razveselila. To bi lahko bil pravi argument v boju s protikozarji. Toda komu lahko to pove? Kozo so kljub vsemu dobremu, kar je dajala ljudem, še posebej revnim, ki jih je reševala pred lakoto, boleznijo, smrtjo, mnogi kot domačo žival še vedno podcenjevali. V veliko državah so bogati na “balkansko kravo” revežev gledali s prezirom.”
Luan Starova skozi ves roman vleče vzporednice z zgodbo Alphonsa Daudeta o kozi gospoda Seguina, ki je v želji po svobodi svojemu lastniku obrnila hrbet in odšla v neznano. Takšno usodo doživi tudi kozar Čanga, ki žrtvuje življenje, ko se nekega dne odloči, da bo odpeljal vse koze iz Kozje četrti in jih čuval v bližnjih jamah, da jih oblast ne dobi v svoje roke.
Zgodbo o kozah pisatelj v enaki meri gradi z občutkom za tragično kot tudi s svojevrstnim humorjem in parodijo, pri tem pa pred bralcem razgalja širino svojega duha in zgodovinskega spomina. Ko opisuje otroško ljubezen do koze Stalinke, katere usoda je bila po politični ločitvi med Titom in Stalinom tako ali drugače zapečatena, zapiše:
“Če bi ostali v dobrih odnosih s Stalinom, bi nas obtoževali, da se posmehujemo imenu slavnega Stalina, ker pa smo se skregali, nas bodo obtožili, da smo zakrknjeni stalinisti. Objemali smo našo Stalinko, kot bi ji hoteli reči, da je nikoli ne bomo preboleli, saj je bila naša velika rešiteljica in gotovo prva Stalinova žrtev na jugu Balkana.”
Roman Čas koz je brez dvoma poživitev za slovenski literarni prostor, saj reflektira neko obdobje v zgodovini Jugoslavije in Balkana, ki se ga ljudje radi spominjajo, saj so se v tem času zanašali na lastne vire preživetja, medtem ko so bili na nek način že vpeti v primež ideologije. Zdi se, da roman v enaki meri deluje tudi kot sodobna eko pravljica o samooskrbni skupnosti, v kateri bi lahko preživeli zgolj s kozami in s podporo enakomislečih ljudi, s katerimi bi vzpostavili menjavo dobrin in storitev. Roman, ki se ne izogiba družbenim alegorijam in parodijam, stavi na preproste in pragmatične družbene rešitve, ki bi tudi tistim, ki se dandanes vrtijo v primežu kapitalistične ideologije, pokazale dokaj banalen, a povsem realen izhod iz začaranega kroga sodobnega sužnjelastništva. Navijamo za to, da se v slovenščino prevede še kak roman iz Balkanske sage Luana Starove, avtorja, ki z opisom preteklosti problematizira sedanjost in ustvarja optimistično vizijo bližnje prihodnosti.
Avtor recenzija: Andrej Lutman Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzija: Nives Kovač Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Koreograf in plesalec Branko Potočan je premierno predstavil novo odrsko delo z naslovom Črni petek. Plesno – gledališko – glasbeno predstavo, ki jo v živo na odru soustvarja glasbeni duo Silence, si je v Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana ogledala Petra Tanko. foto: arhiv Vitkar zavod
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Aleksander Golja in Jasna Rodošek
Škuc gledališče, Cankarjev dom, Zavod Kolaž / Premiera 08.12.2018 Režija: Alen Jelen Prevajalec: Lado Kralj Dramaturginja: Saška Rakef Scenografa: Alen Jelen, Urša Loboda Kostumografinja: Tina Kolenik Glasbena oblikovalka in avtorica glasbe: Bojana Šaljić Podešva Videastka: Valerie Wolf Gang Koreograf: Ivan Peternelj Lektorica: Klasja Zala Kovačič Oblikovalec maske: Emperatrizz Asistent režiserja in dramaturginje: Sandi Jesenik Izvajalci glasbe: David Trebižan, klavir; Bojana Šaljić P., klavir; Sergej Ranđelović V videu so uporabljene fotografije tekstur (dela z avtorske razstave Patina moje duše), avtorice Ive Čubrić ex. Musović. Nastopajo: Jurij Drevenšek, Aleš Kranjec, Anže Zevnik, Rok Kravanja, Danijel Malalan in članice Kabareta Tiffany Anđa Rupić, Luca Skadi, Virginia Immaculata Sinoči so v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma premierno odigrali predstavo Rožnati trikotnik ameriškega dramatika Martina Shermana. Čeprav je uprizoritev kultnega besedila LGBT kanona v režiji Alena Jelena v prvi vrsti zgodba o nacističnem zatiranju istospolnosti, razpre tudi problematiko sprejemanja lastne identitete. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
SNG Drama Ljubljana, Mala drama / Premiera 07.12.2018 Režiserka: Nina Šorak Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Urša Adamič Scenograf: Dorian Šilec Petek Kostumografinja: Ina Ferlan Lektorica: Tatjana Stanič Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Svetovalka za gib: Tanja Zgonc Oblikovalec luči: Vlado Glavan Avtorica songa: Ana Duša Igrajo: Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič, Gorazd Logar Sinoči so na malem odru ljubljanske Drame premierno odigrali predstavo Ljudje uveljavljenega ameriškega dramatika mlajše generacije Stephena Karama. Predstava v režiji Nine Šorak uprizori običajno družinsko srečanje, ki prav skozi vsakdanjost situacije spregovori o splošni realnosti izginjajočega srednjega razreda. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Mestno gledališče ljubljansko Nejc Gazvoda: Tih vdih Krstna uprizoritev Premiera 29. november 2018, veliki oder Režiser Nejc Gazvoda Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc, Tjaša Železnik, Lara Wolf AGRFT Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili novo, po naročilu gledališča napisano igro Nejca Gazvode. Pisatelj, dramatik, gledališki in filmski režiser Nejc Gazvoda je za to gledališče že pred leti napisal Menjavo straže ter kriminalno nadaljevanko Vranja vrata. Krstno uprizoritev novega besedila je režiral sam. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tih-vdih/
V Slovenskem mladinskem gledališču so v režiji teoretičarke in režiserke Ane Vujanović in filmske režiserke Marte Popivoda včeraj premierno prikazali drugo iz sklopa predstav Narodna sprava, naslovljeno Krajine svobode. Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Režija: Ana Vujanović, Marta Popivoda Zasedba : Damjana Černe, Vida Rucli, Katarina Stegnar Pričevanja in intervjuji: Zora Konjajev, Sonja Vujanović, Zdenka Kidrič Dodatna besedila: Damjana Černe, Katarina Stegnar Dramaturgija: Ana Vujanović Video: Marta Popivoda Asistentka režije in dramaturgije: Tery Žeželj Koreografija: Sheena McGrandles Scenografija: Matej Stupica Sodelavka za kostumografijo: Slavica Janošević Filmska fotografija: Lev Predan Kowarski Svetovalec za montažo: René Frölke Lektorica: Mateja Dermelj Strokovna sodelavca: Ana Hofman, Gal Kirn Asistent dramaturgije (študijsko): Jernej Potočan Asistentka kamere: Gaja Naja Rojec Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Video tehnika in mapiranje: Dušan Ojdanič Pevski zbor: Amila Adrović, Teja Bitenc, Urška Cocej, Sabina Črnila, Polona Glavan, Anja Kocman, Mateja Kuntarič, Mojca Peternel, Ana Smerdu, Tanja Urek, Silvia Viviani, Gaja Vudrag, Anamarija Žagar Premiera: 29. 11. 2018, Slovensko mladinsko gledališče Foto: Ivian Kan Mujezinović
Anton Podbevšek teater se ob 120. obletnici rojstva začetnika slovenske zgodovinske avantgarde poklanja pesniku, čigar ime nosi. Po naslovu Podbevškove pesmi Izumitelj na zemlji nosi ime predstava, ki jo je režirala Bara Kolenc, pesnika pa je občinstvo spoznavalo v upodobitvah šestih nastopajočih, med njimi vrhunske slovenske performerke in plesalke Leje Jurišić. Predstavo si je ogledala Petra Tanko
Neveljaven email naslov