Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Barbara Leban
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : Literarno-umetniško društvo Literatura, 2019
Dr. Alenka Koron, zaposlena kot raziskovalka in bibliotekarka na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, se ukvarja s teorijo pripovedi, literarno teorijo in metodologijo literarne vede, teorijo avtobiografije, teorijo diskurza in novejšim slovenskim in tujim pripovedništvom. V knjigi Razgledi na tuje so zbrane njene obravnave romanov, ki so se je »tako ali drugače dotaknili«. V ospredju so predvsem postmodernistični romani in pisateljice, ki se ukvarjajo z vprašanjem ženske v družbi. Med drugim beremo o Italu Svevu, Doris Lessing, Jonathanu Littellu in Lojzetu Kovačiču.
Gre za vnovič objavljene spremne besede, ki so bile napisane v letih 1988 do 2018 za knjižni zbirki Kondor in Babilon. Daljši časovni razpon je več kot dobrodošel, saj kljub razmeroma skromnemu naboru omogoča določen pogled v avtoričin način pisanja in spoprijemanja z obravnavano literaturo. Starejša spremna besedila so še zelo na vse strani razvejana in daljša, novejša iz drugega poglavja knjige pa so bolj osredotočena na zgolj en vidik obravnavanega dela, denimo na pripovedni prostor ali na mejo med avtobiografijo in fikcijo.
Čeprav prevodi pomembnih romanesknih del k nam še danes prihajajo z zamikom, Alenka Koron ugotavlja, da nam tuji romanopisci in njihova dela v nasprotju s precej bolj odklonilnim 19. stoletjem ne pomenijo več grožnje, ampak obogatitev knjižnega prostora. Prevode velikih piscev sodobne književnosti že kar samoumevno spremljajo spremne besede, ki dodatno osvetljujejo roman, avtorja in njegovo delo.
Ob branju in analizi tujih avtorjev se Alenki Koron odpirajo številna vprašanja, na katera pa pogosto ne najde konkretnih odgovorov. Ob Bojevnici Maxine Hong Kingston se sprašuje, ali so naše predstave o (dobri) književnosti res samoumevno združljive s tistimi, ki jih imajo ameriški bralci? Smo ob Žvižgavkah Antonie S. Byatt enako kot angleški bralci dojemljivi za moderne ideje, denimo spajanje umetnosti in znanosti? So tuji avtorji z izbiro tematike, pripovednega okolja in osrednjih protagonistov lahko za zgled domačim? Ob branju romanov se pogosto ukvarja tudi s tankimi mejami med življenjem posameznika in njegovimi romani, med zgodovinsko resnico in izmišljotino. Ob tem velja izpostaviti Itala Sveva; njegovi literarni junaki – depresivni, nad svetom razočarani spregledani umetniki – so pogosto pisateljevi samoironični avtoportreti.
Ob pisanju o romanih se avtorica ne nazadnje ukvarja tudi z vprašanjem, kaj konkretno nam prevedena besedila prinašajo in ob katerih temah in izzivih se nam, čeprav tuja, lahko zazdijo bližnja in domača. Kot narod nikoli zares izbojevanih bitk lažje razumemo zatirane in neuveljavljene posameznike, ugotavlja, obenem pa bi ob branju romanov, kakršen je Ostanki dneva, lahko uvideli tudi dejstvo, da je nenehno sprejemanje vloge žrtev sistema in slepo pokoravanje idealom, v katere ne verjamemo, naravnost nespametno.
Blizu so nam tudi besedila o moralnih stiskah in občutkih krivde generacij, ki vojne niso doživele, a so prisiljene živeti z njenimi posledicami. V tem smislu je zanimiva obravnava Povodja, romana, ki odpira vprašanja o zgodovini in njenem vplivu na življenje posameznika. Postspomin je očitno travmatičen tudi za Jonathana Littella, avtorja Sojenic, ki se je sicer rodil po drugi svetovni vojni, a ga izkušnje vseh vpletenih nič manj ne bolijo.
Razgledi na tuje so delo »komparativistično šolane navdušene bralke«. Tej samooceni bi težko še kaj dodali. Alenka Koron se »razlagalnega posla«, kot ga imenuje, vsakič znova loteva potrpežljivo, zbrano in natančno. Kot je komparativistom v navadi, z zglednim literarnovednim znanjem analizira romane, jih umešča v prostor in čas, avtorjem išče njihove vzornike in ugotavlja, na kakšne načine smo jih sprejeli.
Spremne besede se predvsem v zadnjih letih rade sprevržejo v reklamna besedila, ki s pretirano (in povsem nepotrebno) vnemo romanopisca trepljajo po ramah, zato je objektiven in strokoven odnos do obravnavanih romanov več kot dobrodošel. Ljubitelji esejističnih izpovedi po drugi strani vendarle hrepenimo po osebnih bralskih izkušnjah. A to je bolj stvar osebnih preferenc.
Še toliko bolj, ker bi zbirki Alenke Koron Razgledi na tuje težko očitali enoličnost in duhamornost. Besedila so lahko berljiva, razgibana in bralcu omogočajo resda le delen, a zato toliko bolj skrbno grajen uvid v romane, ki si jih (kar je ne nazadnje glavni namen tovrstnih sestavkov) zaželimo prebrati: mogoče prvič ali pa – vnovič.
Avtorica recenzije: Barbara Leban
Bere Lidija Hartman.
Ljubljana : Literarno-umetniško društvo Literatura, 2019
Dr. Alenka Koron, zaposlena kot raziskovalka in bibliotekarka na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, se ukvarja s teorijo pripovedi, literarno teorijo in metodologijo literarne vede, teorijo avtobiografije, teorijo diskurza in novejšim slovenskim in tujim pripovedništvom. V knjigi Razgledi na tuje so zbrane njene obravnave romanov, ki so se je »tako ali drugače dotaknili«. V ospredju so predvsem postmodernistični romani in pisateljice, ki se ukvarjajo z vprašanjem ženske v družbi. Med drugim beremo o Italu Svevu, Doris Lessing, Jonathanu Littellu in Lojzetu Kovačiču.
Gre za vnovič objavljene spremne besede, ki so bile napisane v letih 1988 do 2018 za knjižni zbirki Kondor in Babilon. Daljši časovni razpon je več kot dobrodošel, saj kljub razmeroma skromnemu naboru omogoča določen pogled v avtoričin način pisanja in spoprijemanja z obravnavano literaturo. Starejša spremna besedila so še zelo na vse strani razvejana in daljša, novejša iz drugega poglavja knjige pa so bolj osredotočena na zgolj en vidik obravnavanega dela, denimo na pripovedni prostor ali na mejo med avtobiografijo in fikcijo.
Čeprav prevodi pomembnih romanesknih del k nam še danes prihajajo z zamikom, Alenka Koron ugotavlja, da nam tuji romanopisci in njihova dela v nasprotju s precej bolj odklonilnim 19. stoletjem ne pomenijo več grožnje, ampak obogatitev knjižnega prostora. Prevode velikih piscev sodobne književnosti že kar samoumevno spremljajo spremne besede, ki dodatno osvetljujejo roman, avtorja in njegovo delo.
Ob branju in analizi tujih avtorjev se Alenki Koron odpirajo številna vprašanja, na katera pa pogosto ne najde konkretnih odgovorov. Ob Bojevnici Maxine Hong Kingston se sprašuje, ali so naše predstave o (dobri) književnosti res samoumevno združljive s tistimi, ki jih imajo ameriški bralci? Smo ob Žvižgavkah Antonie S. Byatt enako kot angleški bralci dojemljivi za moderne ideje, denimo spajanje umetnosti in znanosti? So tuji avtorji z izbiro tematike, pripovednega okolja in osrednjih protagonistov lahko za zgled domačim? Ob branju romanov se pogosto ukvarja tudi s tankimi mejami med življenjem posameznika in njegovimi romani, med zgodovinsko resnico in izmišljotino. Ob tem velja izpostaviti Itala Sveva; njegovi literarni junaki – depresivni, nad svetom razočarani spregledani umetniki – so pogosto pisateljevi samoironični avtoportreti.
Ob pisanju o romanih se avtorica ne nazadnje ukvarja tudi z vprašanjem, kaj konkretno nam prevedena besedila prinašajo in ob katerih temah in izzivih se nam, čeprav tuja, lahko zazdijo bližnja in domača. Kot narod nikoli zares izbojevanih bitk lažje razumemo zatirane in neuveljavljene posameznike, ugotavlja, obenem pa bi ob branju romanov, kakršen je Ostanki dneva, lahko uvideli tudi dejstvo, da je nenehno sprejemanje vloge žrtev sistema in slepo pokoravanje idealom, v katere ne verjamemo, naravnost nespametno.
Blizu so nam tudi besedila o moralnih stiskah in občutkih krivde generacij, ki vojne niso doživele, a so prisiljene živeti z njenimi posledicami. V tem smislu je zanimiva obravnava Povodja, romana, ki odpira vprašanja o zgodovini in njenem vplivu na življenje posameznika. Postspomin je očitno travmatičen tudi za Jonathana Littella, avtorja Sojenic, ki se je sicer rodil po drugi svetovni vojni, a ga izkušnje vseh vpletenih nič manj ne bolijo.
Razgledi na tuje so delo »komparativistično šolane navdušene bralke«. Tej samooceni bi težko še kaj dodali. Alenka Koron se »razlagalnega posla«, kot ga imenuje, vsakič znova loteva potrpežljivo, zbrano in natančno. Kot je komparativistom v navadi, z zglednim literarnovednim znanjem analizira romane, jih umešča v prostor in čas, avtorjem išče njihove vzornike in ugotavlja, na kakšne načine smo jih sprejeli.
Spremne besede se predvsem v zadnjih letih rade sprevržejo v reklamna besedila, ki s pretirano (in povsem nepotrebno) vnemo romanopisca trepljajo po ramah, zato je objektiven in strokoven odnos do obravnavanih romanov več kot dobrodošel. Ljubitelji esejističnih izpovedi po drugi strani vendarle hrepenimo po osebnih bralskih izkušnjah. A to je bolj stvar osebnih preferenc.
Še toliko bolj, ker bi zbirki Alenke Koron Razgledi na tuje težko očitali enoličnost in duhamornost. Besedila so lahko berljiva, razgibana in bralcu omogočajo resda le delen, a zato toliko bolj skrbno grajen uvid v romane, ki si jih (kar je ne nazadnje glavni namen tovrstnih sestavkov) zaželimo prebrati: mogoče prvič ali pa – vnovič.
Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madon, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Pretekli petek je SNG Maribor s predstavo Svatba in Posvetitev pomladi navdušil domače občinstvo, ki je umetnike nagradilo s stoječimi ovacijami. Po tridesetih letih uspešnega delovanja na slovenski baletni sceni in številnih mednarodnih uspehih koreograf in umetniški vodja mariborskega baleta Edward Clug znova dokazuje, da je v vrhunski ustvarjalni kondiciji. S svojo značilno, zelo zgovorno gibalno govorico in izbiro močnih, simbolnih vsebin, ki izvirajo iz ruske folklore, je občinstvu ponudil čustveno prepričljivo in vsebinsko pomenljivo baletno predstavo. V izvedbo je vključil tudi zbor s solisti orkestra SNG Maribor, ki je baletno suito Pomladno obredje pod vodstvom Simona Krečiča izvedel premierno.
Stara mestna elektrarna / premiera: 11. april 2022 Koreografija in ples: Mateja Rebolj, Magdalena Reiter Glasba: Johann Sebastian Bach Dramaturgija: Pia Brezavšček Glasbena analiza: Sašo Vollmaier Lučno oblikovanje: Mojca Sarjaš Produkcija: Zavod Mirabelka Partner: Zavod Bunker, Zavod Maska V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Darja Štravs Tisu
V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Pred skoraj natanko šestindvajsetimi leti, točneje 28. aprila leta 1996, se je na skrajnem robu Tasmanije, v zgodovinskem mestu nekdanjih kazenskih kolonij Port Arthur, osemindvajsetletni Martin Bryant z avtom odpeljal do živahnega letovišča, spil kavo – in začel svoj strelski pohod. Ubil je petintrideset in ranil triindvajset ljudi ter se s krvavimi črkami za vedno zapisal v avstralsko zgodovino in zavest. Film Nitram – kar je Martin brano nazaj –, s pretresljivo hladnokrvnostjo ter skorajda dokumentarno, čeprav gre za igrani film, ki le temelji na resničnih dogodkih, raziskuje družbene in življenjske okoliščine, ki so osamljenega, nesrečnega, jeznega ter nekoliko podpovprečno inteligentnega fanta oblikovale v smrtonosnega strelca. »Kaj naredi množičnega morilca?«, se sprašuje režiser Justin Kurzel, znan po svojem neizprosnem, pogosto temačnem avtorskem izrazu, s katerim želi gledalca premakniti iz cone udobja, ter sebi in svetu odgovarja: nič ali pa vse. S tem, ko je storilca prikazal kot konkretno in kompleksno osebo, ki sicer ne premore empatije in je kljub požrtvovalnemu trudu ljubečih staršev potisnjen na sam družbeni rob, a je še vseeno dokaj običajen mlad moški, njegovi zločini namreč postanejo le še bolj grozljivi, bolj otipljivi, še hujši in še težje razložljivi. Če bi bil Nitram, ki ga izvrstno odigra s cannsko nagrado ovenčani Caleb Landry Jones, prikazan zgolj kot enoplasten negativni lik, ne pa kot sicer nekoliko pogojno rečeno 'eden izmed nas', bi strahote, ki jih je nazadnje povzročil, zasekale mnogo manj boleče. Čeprav film Nitram v Avstraliji nikakor ni bil dobro sprejet, saj neposredno in neizprosno drega v še zmeraj odprte rane kolektivne zavesti, o njegovi nujnosti pričajo ne le nagrade in vabila na številne festivale – ogledali smo si ga lahko tudi na zadnjem Liffu –, ampak predvsem odzivi gledalcev. Skorajda vsi film označujejo kot izrazito mučen, zahteven in težek, a mu hkrati priznavajo izredno očiščevalno, lahko bi rekli kar katarzično moč in to tako v boju za strožji nadzor nad posedovanjem strelnega orožja, kakor tudi na povsem intimni, globoko človeški ravni.
Ostareli patriarh Ivo, direktor in lastnik družinskega podjetja Rona, v katerem sta zaposlena tudi sinova, ugotovi, da so z računov skrivnostno odtekala sredstva. Vse sledi vodijo do poslovne tajnice Marie, ki je odšla na dopust za nedoločen čas in s katero je imel Ivo skrivno razmerje, kot očitno še s številnimi drugimi ženskami, ki jih sinova po očetovem blagem infarktu najdeta v njegovem telefonu. A kot kaže, je bila zavedena tudi Marie: denar je pošiljala svojemu virtualnemu ljubimcu v upanju na skupno prihodnost. Kdo pa v resnici vleče niti? Atlas ptic, novi celovečerni film na Češkem živečega in delujočega slovenskega režiserja Olma Omerzuja, je bolj intimna družinska drama, po kakršnih avtor v mednarodni filmski srenji že slovi, kot poslovna kriminalka. Scenarij prepleta vrsto aktualnih in prepoznavnih motivov, od vojne v Afganistanu, razpok v poslovni uspešnosti, krhki meji med uspehom in propadom do spletnih prevar. Precej spominja na katero izmed epizod briljantne serije Nasledstvo, ki je pravzaprav sodobna, kapitalistična različica Kralja Leara. Skratka, nekaj precej arhetipskega, hkrati pa se celovečernega filma drži tudi »televizijska avra«. Drami ne manjka duhovitosti in ironije, z nenehnimi preobrati pa ji uspeva fino vzdrževati gledalsko pozornost. Osredinjamo se na premožno meščansko družino s tremi potomci, ob sinovih je tu še nadarjena hčerka, ki je podjetje domnevno ne zanima, pri tem se iz prizora v prizor razkrivajo morebitni motivi vseh v krizo vpletenih posameznikov. Soscenarist Atlasa ptic je bil Petr Pýcha, s katerim sta z Omerzujem sodelovala že pri simpatičnem filmu ceste Zimske muhe; v novem celovečernem filmu pa avtorja ves čas spretno hodita po meji med resnico in zablodami, samoprevarami in iluzijami. Realistično vodena osnovna pripovedna nit je prepletena s prispodobami. Ptice so biološki ostanki dinozavrov; je morda tak dinozaver Ivo, čvrsti pater familias, ki se nenadoma več ne znajde? Simpatičen družbeni komentar je zbor ptic, ki ob v resnici tragičnem dogajanju čivka fraze iz katalogov in novinarskih člankov – to je nekako to, kulturna dediščina naše generacije. Ptice so tudi simbol svobode, »Svoboden kot ptica«, »S pticami si delimo nebo«, če naj še sam uporabim znamenita reklamna gesla. A kako svobodni so v resnici prikazani liki, in koliko smo mi sami? Celovečerni film pomeni jedek, odmaknjen komentar te zablode, pa tudi ustvarjanja spomenika iz svoje lastne kariere ter običajne hipokrizije osebnosti, ki prisegajo na družino in tradicijo. Zanimivo je tudi to, da glasu številnih zaposlenih v podjetju, ki hitro tone, tukaj sploh ni. Ali pa ga predstavlja izkoriščena Marie, ki se je tudi sama namensko in naklepno okoristila, ko se ji je ponudila priložnost? Kakor koli, Omerzu opazuje svoje like kot ptice v kletki. Prispodoba, ki jo je vizualno najznameniteje uporabil Melville na začetku svojega Bledoličnega ubijalca, samurajskega ujetnika usode.
Osrednja junakinja Dumontove zadnje filmske stvaritve je televizijska voditeljica in poročevalka France, superzvezdniška ikona francoske medijske krajine. France je tista, ki jo predsednik Macron v enem od prvih, pa tudi najbolj domiselnih prizorov filma, na novinarski konferenci pokliče prvo, pa čeprav to pomeni, da ga bo s svojim vprašanjem malodane strla. Poleg vodenja svoje lastne informativne oddaje, v kateri je bolj kot aktualno dogajanje pomembna ona sama, se pogosto odpravi tudi na krizna žarišča, koder je prav njena pojavnost vedno znova tista, ki je v ospredju. Ko z do potankosti urejeno pričesko in živo rdečo šminko fatalke resnične ljudi okoli sebe inscenira kot predmete – pa naj si gre za tuareške borce proti islamističnim milicam ali pa begunce v gumijastih čolnih sredi sredozemskega morja – deluje kot nekakšna poosebitev lažne neokolonialne zavesti, ki domnevno skrb izraža izključno zaradi potrjevanja svoje večvrednosti. Tovrsten, do skrajnosti napihnjen prikaz medijev, ki jih zanima le gledanost in vsakodnevno ustvarjanje senzacij, predstavlja še najbolj duhovit in jasen del filma, vendar pa se pripoved kmalu preusmeri v nizanje osebnih kriz, od povzročitve nesreče, psihičnega zloma, škandala v tabloidih pa vse do družinske tragedije, ki France kot lik v filmu sem in tja slikajo satirično, spet drugič melodramatično. Prav zaradi slednjega težko razberemo, kdaj nenehna približevanja junakinjinega trpečega obraza z občasno solzico pomenijo kaj več in kdaj režiser zgolj smeši v filmih pogosto izrabljen prijem bližnjega plana. Če se v prvem delu filma še zdi, da se je Dumont namenil s cinizmom zarezati v bistvo problematike medijev, se pozneje zanaša le še na medlo tragikomičnost, ki zaradi režiserjeve prevelike distance do prikazanega deluje vedno bolj izpraznjeno. Ko producentka Lou, ki je s svojimi klišejskimi motivacijskimi izrekanji sicer ena od bolj humornih pojav filma, France po enem od škandalov reče, da bo tisto, kar se ji zdi najslabši trenutek v karieri, kmalu postal njen najboljši trenutek, filmska pripoved zastavi zanimivo premiso, vendar film vse do konca ne naredi koraka naprej od zataknjenosti lika France v nenehne zaplete, na katere se izmenično odziva kot eden od stereotipov, pa naj si bo to egoistična zvezdnica, ubogo bogato dekle ali čustveno strta javna oseba. Gledalci smo tako prepuščeni odločitvi ali nas je film želel zgolj zabavati ali pa je Dumont imel v mislih kaj več, a nam je zato ponudil premalo oprijemljivih indicev.
Romantične komedije so bile včasih najbolj priljubljeni žanr, sploh v Sloveniji, vendar je v zadnjem desetletju prav ta filmska stalnica največ izgubila. Pa ne samo na področju kakovosti, temveč predvsem pri količini, saj ameriški filmski studii tovrstnih filmov praktično ne snemajo več, če pa jih že posnamejo, so redko deležni podobne pozornosti kot filmi o superjunakih. A zdaj smo dobili Izgubljeno mesto, izjemo, ki potrjuje pravilo. Filmska uspešnica je hit tudi pri filmskih kritikih, ki izpostavljajo vzporednice novega filma s klasiko iz osemdesetih Lov za zelenim diamantom, v katerem sta navduševala Katherine Turner in Michael Douglas. Tudi v sedanjem filmu je glavna junakinja pisateljica romantičnih pustolovščin, ki se znajde v pasti zlobneža v džungli, vendar pa je ne rešuje izkušeni pustolovec, temveč nekoliko nerodni maneken, ki je zaslovel s poziranjem za naslovnice njenih knjig. Kot se za žanr spodobi, je zaplet tako baročno kompleksen, kot je razplet predvidljiv, a glavni čar teh filmov je seveda v komediji in romanci, kjer pa Izgubljeno mesto pokaže dobro mero inovativnosti. K temu veliko prispevata Sandra Bullock in Chaning Tatum [čening tejtm] v glavnih vlogah, saj imata dober občutek za komedijo in izžarevata dovolj medsebojne privlačnosti, da je prepričljiva tudi njuna romanca. Žal se film prepogosto zagozdi v predvidljivih klišejih, kjer izgubi tempo, kar nekje na polovici filma načne gledalčevo zatopljenost v neverjetni dogodek. Posledično so prenekatere scene videti kot napol izpiljeni gagi ali štosi, ki jih scenaristom in režiserjema ni uspelo docela integrirati v zgodbo, s tem pa je omejen oziroma uničen tudi njihov komični učinek. To še posebej velja za celotni zgodbeni lok pisateljičine agentke, ki se prav tako odpravi na reševalno akcijo, povsem nedodelan pa je tudi antagonist, ki ga igra Daniel Radcliffe. Grandiozne načrte in zakompleksanost le mimobežno razkrije v dialogih, v zgodbi ali z igro pa ne uspe prikazati napovedane megalomanskosti. Ta vtis je še toliko bolj očiten ob boku nedavne uspešnice Uncharted, kjer zlikovca podobnega kalibra bistveno bolje odigra Antonio Banderas. A kot omenjeno, film držita pokonci romantična zvezdnika. Bullock je odlična v vlogi pisateljice, ki je prepričana, da ima zmeraj prav, Tatum pa prav tako v vlogi negovanega mišičnjaka brez uporabnih spretnosti za preživetje v džungli, a z neustavljivo kavalirsko predanostjo ženski, ki ga je naredila slavnega. Dobro se obnese tudi Brad Pitt v vlogi specialca, ki pomaga Tatumovemu liku, vendar je to žal tudi edina stranska zgodba, ki navduši. Barvit film je poln živahne džungle, kjer sicer mrgoli nevarnosti, kot so pijavke in vulkani, a je ta zmeraj prikazana v vizualno navdušujočih podobah. Končni rezultat je lahkoten film, ki bo ostal v spominu zaradi ene ali dveh scen, a morda bosta navdušenje gledalcev in število prodanih kart poskrbela za vrnitev žanra.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so premierno uprizorili predstavo Srce v temi nastalo po motivih življenja aktivistke in znanstvenice dr. Mary Temple Grandin. Že v otroštvu so ji diagnosticirali avtizem, a se je ob podpori in lastni vztrajnosti izobrazila in postala raziskovalka ter izumiteljica na področju vedenja o obnašanju živali, obenem pa ambasadorka ozaveščanja o avtizmu. Predstavo je režirala in scenografsko zasnovala Tanja Lužar, avtorica videoprojekcij je Lena Kocutar. V kostumih Mojce Bernjak sta nastopila Barbara Jamšek in Minca Lorenci. Režiserka in scenografka Tanja Lužar Avtorica videoprojekcij Lena Kocutar Avtor glasbe Marjan Nečak Lektorica Metka Damjan Kostumografka in izdelovalka kostumov Mojca Bernjak Igrata Barbara Jamšek in Minca Lorenci k. g. Mojster videa Grega Tanacek Oblikovalec lutk Aleksander Andželović Snemalec zvočnih posnetkov Marko Jakopanec
V Anton Podbevšek teatru v Novem Mestu so v koprodukciji s Plesnim teatrom Ljubljana premierno uprizorili plesnogledališki avtorski projekt Sanje Nešković Peršin Skrito. Predstavo izhajajoč iz baletnega giba, ki išče občeloveško so poleg Nešković Peršin, ki je prispevala koncept, režijo in koreografijo soustvarili Polett Kasza, Mateja Železnik in Luka Bokšan, s posebnim gostom Manuelom Rodríguezom. Avtorska glasba je delo Saša Kalana in Davorja Hercega, predstava pa se je odvila na scenskem ozadju Eme Kobal in Mile Peršin. Koncept, režija in koreografija: Sanja Nešković Peršin Nastopajoči in soustvarjalci predstave: Polett Kasza, Mateja Železnik, Luka Bokšan Gost: Manuel Rodríguez Glasbenik: Davor Herceg Avtorska glasba: Sašo Kalan, Davor Herceg Kostumografija: Uroš Belantič Scenografija: Ema Kobal, Mila Peršin Fotografija: Barbara Čeferin Koprodukcija:ANTON PODBEVŠEK TEATER & PLESNI TEATER LJUBLJANA V sodelovanju: Društvo NOT in Muzej in galerije mesta Ljubljane
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta Jure Franko in Maja Moll.
Neveljaven email naslov