Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik
Bere Aleksander Golja.
Prevedla Suzana Koncut; Ljubljana : Založba ZRC, 2019
Knjiga Kritika črnskega uma Achilla Mbembeja, v Kamerunu rojenega teoretika, ki se je izobraževal v Franciji in doktoriral iz zgodovine na Sorboni, danes pa poučuje na Inštitutu za družbene in ekonomske raziskave Wits na Univerzi v Johannesburgu v Južnoafriški republiki, je v postkolonialnem kontekstu toliko kot nepogrešljiva. V Sloveniji, kjer poznavalce, ki se ukvarjajo s postkolonialno teorijo lahko preštejemo na prste ene roke, je tako prevod, ki je prišel s šestletnim zamikom, prijetno presenečenje. Toliko bolj, ker delo Achilla Mbembeja ni zgolj stvar znanstvenikov, temveč širše razgledanosti in nujno branje, posebej če želimo razumeti načine in vzvode večstoletne zahodne dominacije. V tem smislu Slovenija, za katero velja, da goji posebne vrste rasizem, ni nikakršna izjema. Ali kot v spremnem zapisu nekoliko sarkastično piše Lev Kreft: ‘Pri nas sicer ni dovolj črncev, da bi bil rasizem nevaren in resen; obstaja nekaj malega antisemitizma, le da se ne more prav razmahniti, hvala Bogu, ker pri nas ni kaj dosti Židov; muslimanov pa je nekaj več, a so za zdaj na srečo še vedno muslimani brez džamije, kjer bi se nevarno zbirali.’
Mbembejeva knjiga ni knjiga o tem, kako so črnci postali Črnci sveta, niti o tem, kako lahko Črnec sveta postane subjekt, ampak o “postajanju črnec sveta”, v katerem smo se znašli vsi vsaj za tako dolgo, dokler ne bomo za kapital povsem odvečni – ali nasprotno. Če naj bi kapital postal odvečen, je treba s kritiko črnskega uma dekolonizirati racionalnost, s tem pa se vrniti na sam začetek, ko je bilo izumljeno razmerje med Črncem in njegovim Gospodarjem.
Črnec je najprej beseda, piše Mbembe. Gre za ime, ki ga ni izbral sam, za podedovano infrastrukturo, ki mu določa položaj v prostoru sveta. S tega vidika je Črnec tisti, ki Drugega ne more gledati naravnost v oči. Hkrati je stisnjen ob zid brez vrat. Nekateri tolčejo, moledujejo ter se končno privadijo in se prepoznajo v usodi, s katero jih je ovesilo ime, spet drugi se tej degradaciji in postvarjenju upirajo. Moč besede Črnec je izhajala iz zmožnosti dušenja in davljenja, pohabljanja in kastriranja. Mbembe besedo Črnec enači celo s smrtjo, umorom in pokopom. In seveda s tišino, na katero se je besedo omejilo – gre za red molčanja in nevidnosti.
Da bi Mbembe lahko zapisal, da Črnec obstaja le v odnosu do Gospodarja, je treba narediti korak nazaj in pogledati, iz katere pozicije pravzaprav piše?
Kritika črnskega uma je pisana s privilegirane točke gledanja, kar pomeni, da preči meje med središči in periferijami in v analizo procesov, ki potekajo v globalnem prostoru, vključuje različne mislece, od Dipesha Chakrabartyja, ki se ukvarja s postkolonialno teorijo in subalternimi študijami, do Arjuna Appaduraia, ki je razvil kulturne študije in postkolonialno antropologijo v kritiko modernosti, zastavljeno z azijskega oz. z vidika tretjega sveta, ter celo Kanta, ki je zagovarjal kategorični rasizem. Avtor, ki je za to knjigo sicer konstitutiven, je Aimé Césaire, ki se je proti rasizmu in kolonializmu boril s čudežnim orožjem poezije in nič manj častivrednim orožjem politike. Na drugi strani je očitno, da Mbembe nadaljuje prelomno delo Frantza Fanona, martiniškega psihoanalitika, ki je izkusil nasilje med alžirsko osvobodilno vojno. Ob njegovi knjigi Črna koža, bele maske dokazuje, kako ne živimo v postrasni dobi, v kateri bi bila vprašanja spomina, pravice in sprave brezpredmetna. Znova se namreč razmahujejo neokolonialne in parakolonialne vojne. Gre za to, da se oblike okupacije spreminjajo, a še vedno s svojim deležem mučenj, zaporniških taborišč, skrivnih zaporov … Vprašanje o samoodločbi ljudstev se je morda premestilo, pravi Mbembe, vendar je še vedno tako bistveno kakor v Fanonovem času.
S tem ko Mbembe osvetljuje drugost, dobesedno reduciranje telesa in živega bitja na vprašanje videza, pri čemer je bil koži in barvi podeljen status biološko utemeljene fikcije in je bila na tej podlagi organizirana plenitev, kaže tudi na procese globalnega razčlovečenja. Rasizem je povzročil nezaslišano fizično razdejanje, zločine in pokole ne le na koloniziranih, temveč tudi na tistih, ki so kolonizirali. Mbembe gre sicer precej daleč v preteklost in črnsko razčlovečenje obravnava v razmerju do treh dogodkov – suženjstva, kolonizacije in apartheida –, pa tudi v razmerju do pomanjkanja, razlaščanja in rasizacije v globalnem kapitalističnem svetu, ki niso več značilni le za Afriko, temveč jih je mogoče opaziti povsod. Univerzalizacija črnske pozicije nas torej sili k vprašanju, kdo so zdajšnji Črnci? Če Mbembejevo politično figuro “postajanje črnec sveta” apliciramo na zdajšnjo begunsko katastrofo v Evropski uniji, uvidimo, da Drugi niso obubožani prekarci, marveč begunci in prosilci za azil. Ob citiranju Hannah Arendt je Mbembe pokazal, da sta bili rasa kot načelo političnega telesa in birokracija kot tehnika dominacije v moderni dobi prvič izrabljeni prav med “pehanjem za Afriko”. In da med tedaj ter danes ni bistvene razlike. Rasa in rasizem torej nimata samo preteklosti, ampak zaradi genomične misli in krepitve varnostne ideologije tudi prihodnost.
Čeprav Achille Mbembe dopolnjuje spregledano in zanikano v evro-ameriškem diskurzu, ga zaposluje vprašanje: kako misliti razliko in življenje, podobno in različno? Želja po razliki namreč ni nujno nasprotna projektu biti skupaj. In predvsem ga zanima, kako tistim, ki so bili v zgodovini žrtve procesa abstrahiranja, vrniti delež ukradene človeškosti? Restitucija in reparacija sta namreč v samem jedru možnosti gradnje zavesti o svetu, se pravi uresničevanja univerzalne pravice.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik
Bere Aleksander Golja.
Prevedla Suzana Koncut; Ljubljana : Založba ZRC, 2019
Knjiga Kritika črnskega uma Achilla Mbembeja, v Kamerunu rojenega teoretika, ki se je izobraževal v Franciji in doktoriral iz zgodovine na Sorboni, danes pa poučuje na Inštitutu za družbene in ekonomske raziskave Wits na Univerzi v Johannesburgu v Južnoafriški republiki, je v postkolonialnem kontekstu toliko kot nepogrešljiva. V Sloveniji, kjer poznavalce, ki se ukvarjajo s postkolonialno teorijo lahko preštejemo na prste ene roke, je tako prevod, ki je prišel s šestletnim zamikom, prijetno presenečenje. Toliko bolj, ker delo Achilla Mbembeja ni zgolj stvar znanstvenikov, temveč širše razgledanosti in nujno branje, posebej če želimo razumeti načine in vzvode večstoletne zahodne dominacije. V tem smislu Slovenija, za katero velja, da goji posebne vrste rasizem, ni nikakršna izjema. Ali kot v spremnem zapisu nekoliko sarkastično piše Lev Kreft: ‘Pri nas sicer ni dovolj črncev, da bi bil rasizem nevaren in resen; obstaja nekaj malega antisemitizma, le da se ne more prav razmahniti, hvala Bogu, ker pri nas ni kaj dosti Židov; muslimanov pa je nekaj več, a so za zdaj na srečo še vedno muslimani brez džamije, kjer bi se nevarno zbirali.’
Mbembejeva knjiga ni knjiga o tem, kako so črnci postali Črnci sveta, niti o tem, kako lahko Črnec sveta postane subjekt, ampak o “postajanju črnec sveta”, v katerem smo se znašli vsi vsaj za tako dolgo, dokler ne bomo za kapital povsem odvečni – ali nasprotno. Če naj bi kapital postal odvečen, je treba s kritiko črnskega uma dekolonizirati racionalnost, s tem pa se vrniti na sam začetek, ko je bilo izumljeno razmerje med Črncem in njegovim Gospodarjem.
Črnec je najprej beseda, piše Mbembe. Gre za ime, ki ga ni izbral sam, za podedovano infrastrukturo, ki mu določa položaj v prostoru sveta. S tega vidika je Črnec tisti, ki Drugega ne more gledati naravnost v oči. Hkrati je stisnjen ob zid brez vrat. Nekateri tolčejo, moledujejo ter se končno privadijo in se prepoznajo v usodi, s katero jih je ovesilo ime, spet drugi se tej degradaciji in postvarjenju upirajo. Moč besede Črnec je izhajala iz zmožnosti dušenja in davljenja, pohabljanja in kastriranja. Mbembe besedo Črnec enači celo s smrtjo, umorom in pokopom. In seveda s tišino, na katero se je besedo omejilo – gre za red molčanja in nevidnosti.
Da bi Mbembe lahko zapisal, da Črnec obstaja le v odnosu do Gospodarja, je treba narediti korak nazaj in pogledati, iz katere pozicije pravzaprav piše?
Kritika črnskega uma je pisana s privilegirane točke gledanja, kar pomeni, da preči meje med središči in periferijami in v analizo procesov, ki potekajo v globalnem prostoru, vključuje različne mislece, od Dipesha Chakrabartyja, ki se ukvarja s postkolonialno teorijo in subalternimi študijami, do Arjuna Appaduraia, ki je razvil kulturne študije in postkolonialno antropologijo v kritiko modernosti, zastavljeno z azijskega oz. z vidika tretjega sveta, ter celo Kanta, ki je zagovarjal kategorični rasizem. Avtor, ki je za to knjigo sicer konstitutiven, je Aimé Césaire, ki se je proti rasizmu in kolonializmu boril s čudežnim orožjem poezije in nič manj častivrednim orožjem politike. Na drugi strani je očitno, da Mbembe nadaljuje prelomno delo Frantza Fanona, martiniškega psihoanalitika, ki je izkusil nasilje med alžirsko osvobodilno vojno. Ob njegovi knjigi Črna koža, bele maske dokazuje, kako ne živimo v postrasni dobi, v kateri bi bila vprašanja spomina, pravice in sprave brezpredmetna. Znova se namreč razmahujejo neokolonialne in parakolonialne vojne. Gre za to, da se oblike okupacije spreminjajo, a še vedno s svojim deležem mučenj, zaporniških taborišč, skrivnih zaporov … Vprašanje o samoodločbi ljudstev se je morda premestilo, pravi Mbembe, vendar je še vedno tako bistveno kakor v Fanonovem času.
S tem ko Mbembe osvetljuje drugost, dobesedno reduciranje telesa in živega bitja na vprašanje videza, pri čemer je bil koži in barvi podeljen status biološko utemeljene fikcije in je bila na tej podlagi organizirana plenitev, kaže tudi na procese globalnega razčlovečenja. Rasizem je povzročil nezaslišano fizično razdejanje, zločine in pokole ne le na koloniziranih, temveč tudi na tistih, ki so kolonizirali. Mbembe gre sicer precej daleč v preteklost in črnsko razčlovečenje obravnava v razmerju do treh dogodkov – suženjstva, kolonizacije in apartheida –, pa tudi v razmerju do pomanjkanja, razlaščanja in rasizacije v globalnem kapitalističnem svetu, ki niso več značilni le za Afriko, temveč jih je mogoče opaziti povsod. Univerzalizacija črnske pozicije nas torej sili k vprašanju, kdo so zdajšnji Črnci? Če Mbembejevo politično figuro “postajanje črnec sveta” apliciramo na zdajšnjo begunsko katastrofo v Evropski uniji, uvidimo, da Drugi niso obubožani prekarci, marveč begunci in prosilci za azil. Ob citiranju Hannah Arendt je Mbembe pokazal, da sta bili rasa kot načelo političnega telesa in birokracija kot tehnika dominacije v moderni dobi prvič izrabljeni prav med “pehanjem za Afriko”. In da med tedaj ter danes ni bistvene razlike. Rasa in rasizem torej nimata samo preteklosti, ampak zaradi genomične misli in krepitve varnostne ideologije tudi prihodnost.
Čeprav Achille Mbembe dopolnjuje spregledano in zanikano v evro-ameriškem diskurzu, ga zaposluje vprašanje: kako misliti razliko in življenje, podobno in različno? Želja po razliki namreč ni nujno nasprotna projektu biti skupaj. In predvsem ga zanima, kako tistim, ki so bili v zgodovini žrtve procesa abstrahiranja, vrniti delež ukradene človeškosti? Restitucija in reparacija sta namreč v samem jedru možnosti gradnje zavesti o svetu, se pravi uresničevanja univerzalne pravice.
Arthur Miller: Lov na čarovnice SNG Drama Maribor / Premiera 26.04.2019 Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Alenka Klabus Vesel Dramaturg: Vili Ravnjak Scenograf: Marko Japelj Kostumografinja: Doris Kristić Lektorica: Mojca Marič Skladatelj: Arturo Annecchino Korepetitorka: Zsuzsa Budavari Novak Nastopajo: Kristijan Ostanek, Davor Herga, Branko Jordan, Vladimir Vlaškalić, Miloš Battelino, Nejc Ropret, Aleš Valič, Eva Kraš, Mateja Pucko, Ana Urbanc, Liza Marijina, Minca Lorenci, Lea Cok, Eva Stražar, Doroteja Nadrah, Vesna Kuzmić V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili eno največjih del ameriške dramatike, Lov na čarovnice. Dramsko besedilo Arthurja Millerja, ki govori o temni povezanosti dogmatizmov, strahu in korumpirane oblastne moči, je na oder postavil režiser Janusz Kica. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Damjan Švarc
Mestno gledališče ljubljansko – Mala scena Theresia Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka Črna komedija Premiera 25.4.2019 Ich bin wie ihr, ich liebe Äpfel, 2013 Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Milan Štefe Režiser Boris Ostan Dramaturginja Ira Ratej Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Belinda Radulović Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Pascal Mérat Igrajo Mario Dragojević k. g., Jette Ostan Vejrup, Ajda Smrekar, Tjaša Železnik NAPOVED: V Mestnem gledališču ljubljanskem se počasi končuje sezona, v kateri so na mali sceni režirali igralci. Boris Ostan je postavil na oder igro sodobne nemške dramatičarke Theresie Walser Taka sem kot vi, rada imam jabolka; gre za prvo slovensko uprizoritev tega leta 2013 napisanega besedila, ki ga je prevedel Milan Štefe. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani
Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere Alenka Resman Langus.
Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Mestno gledališče Ptuj / Premiera 17.04.2019 Režiser: Matjaž Latin Prevajalec in lektor: Simon Šerbinek Scenografka: Mateja Kapun Kostumografka: Mira Strnad Nastopajo: Vesna Pernarčič, Vojko Belšak, Nenad Tokalić, Vid Klemenc V Mestnem gledališču Ptuj si sinoči premierno uprizorili komedijo Amaterji. Dramsko besedilo hrvaškega pisatelja in dramatika Borivoja Radakovića, ki govori o amaterskem poskusu razrešitve finančne in osebne krize, je na oder postavil režiser Matjaž Latin. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Stanislav Zebec
Slovensko stalno gledališče Trst George Tabori: Goldbergove variacije Premiera 15.3.2019 Režiser Robert Waltl Prevajalka Mojca Kranjc Dramaturg Ivica Buljan Scenografa Ben Cain in Tina Gverović Kostumografinja Ana Savić Gecan Skladateljica Tamara Obrovac Koreografinja Selma Banich Oblikovanje svetlobe Sonda57 & Toni Soprano Meneglejte Lektor Jože Faganel Igrajo Vladimir Jurc, Tadej Pišek, Nikla Petruška Panizon, Saša Pavlin Stošić, Maja Blagovič, Primož Forte, Jernej Čampelj, Jose, Franko Korošec V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu so odigrali zadnjo premiero v sezoni. Na veliki oder so postavili delo madžarskega dramatika Georga Taborija Goldbergove variacije v režiji Roberta Waltla. Predstavo si je ogledala Neva Zajc. Foto Luca Quaia https://www.teaterssg.com/event/goldbergove-variacije/
Kdor se ukvarja s poučevanjem, se je gotovo že srečal s pojmom pedagoškega erosa. Pojem poudarja, da je učiteljev način poučevanja prav tako ali še bolj pomemben od posredovanih informacij. Po ogledu filma Tkanje pogledov si drznem trditi, da je Jože Dolmark eden od tistih karizmatičnih, predanih pedagogov, ki je s poznavanjem filma in njegove geneze, predvsem pa s strastjo zmožen okužiti vsakogar, ki je vsaj malo odprte glave. To je glavni, a nikakor ne edini razlog za ogled filma scenarista in režiserja Borisa Jurjaševiča in drugih nadarjenih sodelavcev. Med njimi je treba izpostaviti avtorja filmske glasbe Anžeta Rozmana, ki je napisal prepoznavno glasbeno temo, ki gledalca spremlja še dolgo po ogledu filma. Gledalca spremlja tudi Dolmarkova misel o filmu kot herojskem dejanju. Filmarji so pri nas morali pogosto z glavo skozi zid, a Dolmark se je ovire lotil z druge strani. Kot pove v filmu, je kot 15-letni najstnik leta ’68 dobesedno splezal v puljski amfiteater na filmski festival. Družbo mu je delal Silvan Furlan, poznejši soustanovitelj Slovenske kinoteke. 15 let pozneje se je Dolmark odpravil na študij v Pariz in Furlan v Milano, da bi na našo univerzo potem vpeljala filmsko teorijo. V filmu izvemo, da so ju po vrnitvi v domovino pričakala zaprta vrata in moralo je preteči še nekaj desetletij, da se je filmska teorija dokončno umestila v srednje- in visokošolsko izobraževanje. Dolmarka je življenjska pot izoblikovala v predanega pedagoga in v tej vlogi v filmu Tkanje pogledov najbolj izstopa. Ko izjavi omenjeno misel, da je snemanje filmov pri nas herojsko dejanje, slednja vsebuje ponos in očaranost, pa tudi malo grenkobe ob spoznanju, da se je navsezadnje le vrnil domov na univerzo, pa čeprav po daljši in bolj ovinkasti poti: bil je urednik revije Ekran, scenarist, dramaturg, drugič pa igralec in publicist, vseskozi pa – velik ljubitelj in navdihujoč poznavalec sedme umetnosti. Avtor zapisa: Urban Tarman. Vir fotografije: Kinodvor.
DRAMA SNG LJUBLJANA Heinrich von Kleist: Razbiti vrč Veseloigra Der zerbrochne Krug, 1808 Režiser Vito Taufer Prevajalec Andrej Rozman Roza Avtor priredbe in dramaturg Mate Matišić Scenograf Igor Pauška Kostumografka Barbara Stupica Skladatelj Mate Matišić Oblikovalec svetlobe Pascal Mérat Lektor Arko Igrajo Branko Šturbej, Jurij Zrnec, Marko Mandić, Polona Juh, Maruša Majer, Bojan Emeršič, Timon Šturbej, Vanja Plut, Matija Rozman, Zvezdana Mlakar Z uprizoritvijo veseloigre Heinricha von Kleista v prevodu Andreja Rozmana Roze se na velikem odru ljubljanske Drame zaokroža sezona s temo Intima; lepše in bolj aktualno kot se, bi se težko. Dramaturg Mate Matišić, režiser Vito Taufer in sodelavci so klasično delo iz obdobja nemške romantike postavili v skladu z danes povečano občutljivostjo za dvoličnost, zlorabe vseh vrst in korupcijo. Prve vtise po premieri povzema Dušan Rogelj. Foto: Peter Uhan https://www.drama.si/repertoar/delo?id=2215
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta: Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja
Na odru Mestnega gledališča ljubljanskega je – v prevodu Andreja Rozmana Roze – zaživela prva slovenska uprizoritev muzikala Addamsovi Marshalla Brickmana, Ricka Elicea in Andrewa Lippa. Režijo podpisuje Aleksander Popovski, dramaturginja je Eva Mahkovic. Muzikal si je ogledala Saška Rakef. Prevajalec: Andrej Rozman Roza Režiser: Aleksandar Popovski Glasbeni vodja in avtor priredbe aranžmajev: Laren Polič Zdravič Dramaturginja: Eva Mahkovic Scenografka: Urša Vidic Kostumografka: Jelena Proković Koreografka: Anja Möderndorfer Oblikovalka maske: Špela Ema Veble Korepetitor: Jože Šalej Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Asistenta režiserja: Juš A. Zidar in Taja Lesjak Šilak Asistentka kostumografke: Katarina Šavs Nastopajo Morticija Addams: Iva Krajnc Bagola Gomez Addams: Uroš Smolej Sreda Addams: Viktorija Bencik Emeršič Bucko Addams: Jurij Weiss k. g. Gnoj Addams: Jaka Lah Babica Addams: Nataša Tič Ralijan Krč: Filip Samobor Predniki Addams: Gašper Jarni, Tanja Dimitrievska, Sara Gorše k. g., Lina Akif k. g., Gaber K. Trseglav/Rok Prašnikar k. g. Alenka Krneki: Barbara Ribnikar k. g./ Lena Hribar Jan Krneki: Robert Korošec k. g. Lukas Krneki: Matic Lukšič Glasbo na posnetkih izvajajo: Barbara Gradišek, Matej Kužel, Miha Petric, Luka Ipavec, Lazaro A. H. Zumeta, Žiga Kožar, Jan Gregorka in Laren Polič Zdravič. Avtor fotografije: Peter Giodani Premiera: 4. april 2019
Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Neveljaven email naslov