Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Srečko Kosovel: Vsem naj bom neznan

04.11.2019

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar

Zbral, uredil in spremni besedili napisal Miklavž Komelj; Novo mesto : Goga, 2019

Srečko Kosovel je na svoji kratki življenjski poti ustvaril bogat književni opus, a ga je ob smrti zapustil kot večji del neobjavljeno ter obširno zapuščino. Ob koncu življenja je bil zato javnosti znan predvsem po impresionistični in ekspresionistični poetiki ter prejel danes že ponarodelo oznako pesnik Krasa, večje zanimanje literarne stroke in bralstva pa je pridobil z Ocvirkovo objavo Integralov. Šele s to izdajo smo namreč prepoznali Kosovelov preobrat k socialni angažiranosti, predvsem pa smo ga sprejeli kot pomembnega misleca in tvorca avantgardnih besedil oziroma enega najbolj prepričljivih imen literarnega konstruktivizma. Njegovi neobjavljeni zapisi so bili deležni pozornosti mnogih raziskovalcev, kar se v zadnjih desetletjih kaže v številnih publikacijah, od izdaje zbranih del in znanstvenih monografij do knjig pisem, zapisov in posameznih miselnih fragmentov. Vse do danes je njegovo ustvarjanje tema različnih interpretacij, pri čemer je zanimanje za Kosovelov duh iz akademskih krogov prešlo v čisto vsakdanje življenje in postaja skorajda slovenski nacionalni mit.

Delo Vsem naj bom neznan, plod raziskovanja in urejanja Miklavža Komelja, nadaljuje dosedanje raziskovanje Kosovela, a se od predhodnih izdaj tudi razlikuje. Na skorajda dva tisoč straneh prinaša vso doslej še neobjavljeno in znano avtorjevo zapuščino, pri čemer sicer gre za že pregledana besedila, a doslej ne natisnjena in zbrana v samostojnem delu. V nasprotju z dosedanjimi raziskovalci urednik tokratne izdaje, z izjemo nekaterih slovničnih popravkov, ni posegal v izvirna besedila, pač pa jih je skrbno transkribiral in zgradil premišljen in zračen koncept postavitve, ki v grobem loči literarno in drugo ustvarjanje, a se pri tem posamezni razdelki dobro nagovarjajo, hkrati pa so zapisi opremljeni z opombami in posameznimi poskusi datacije. Prva knjiga vsebuje poezijo, prozo in dramatiko, dodani so jim tudi avtorjevi prevodi, pri čemer bralci prepotujemo zelo raznolika besedila. Na eni strani smo tako soočeni z deli, ki se pred nami odpirajo v nenapisanosti, spet drugje z zaključenimi enotami, ki s svojo aktualnostjo odmevajo v današnji čas. Kot posebno sveže se kažeta predvsem Kosovelovo izpostavljanje socialnih problemov in kritika kapitalizma ter, če ostanemo omejeni na slovenska tla, avtorjev svojevrstni črni humor ob bičanju slovenske družbe in literature, denimo dobro viden v osnutkih satiričnega lista Protokol doline Šentforjanske. Priznati je sicer, da gre večinoma za že znano tematiko, ki poteka vse od poglobljenih eksistencialnih razmislekov, družbeno-politične kritike in vloge umetnosti v svetu do moralno-etičnih problemov posameznika in kolektiva. Komelj temu dobrodošlo dodaja še Kosovelovo doslej manj znano in v takšni meri še neobjavljeno dramatiko. Ta ga kaže v novi luči, ob tem pogledu v njegov avtorski proces pa urednik ponekod ponuja tudi popravke dosedanjih interpretacij. Če omenimo zgolj nekatere primere, je denimo to vidno ob Baladi o Francetu kotlárju, ki je bila doslej razumljena kot revolucionarna pesem, Komelj pa predlaga satirično branje, ali spet kasneje drugje, kjer v formuli 1+1+1=1? namesto navezav na proletarsko umetnost in konstruktivizem ugotavlja avtorjev odziv na troedinost jugoslovanstva.

V prvi knjigi dela Vsem naj bom neznan torej Kosovela odkrivamo kot »trikrat postumnega pesnika«, pri čemer Komelj to pojasnjuje tako ob njegovi nerazumljenosti, konkretni usodi njegovega opusa, kot tudi ob sami recepciji. Druga knjiga pa prikazuje Kosovela kot misleca. V njej namreč najdemo esejistične fragmente, načrte za knjigo Biti ali ne biti, mnoge aforizme ter ostalo študijsko gradivo, denimo zapise o literarni teoriji, gradivo za diplomsko nalogo in osnutke nekaterih pisem, ki se zaključijo z novimi transkripcijami že objavljenih besedil. Četudi druga knjiga, kot rečeno, večji del vsebuje fragmente, prek njihovih drobcev lahko vzpostavimo duhovno korespondenco z njenim avtorjem, predvsem pa ga prepoznavamo v njegovih mnogih nasprotjih. Temu sledita tudi urednikova zaključna eseja, ki se v marsičem kažeta kot eden vrhuncev tokratne izdaje, pri čemer Tretja polovica prinaša nekatere nove vpoglede v pesnika in njegovo ustvarjanje. Ob prikazu Kosovelove razgradnje jaza namreč izpostavlja njegovo radikalnost v pogosto konfliktnem hkratnem obstajanju različnih polov, ki sintetizirajo svojo ustvarjalno moč v svet kozmičnih sil ter pri tem odpravljajo siceršnji dualizem življenja in smrti. Še toliko bolj dobrodošlo se Komelj obregne ob dosedanja raziskovanja, ki ponekod bolj kot na preverljivih dejstvih temeljijo na prostih interpretacijah, vendar gre priznati, da v slednje ob koncu zapada tudi sam.

To je vidno v zaključnem eseju Pisati nenapisano, v katerem Komelj nedokončanost Kosovelovih fragmentov primerja z avtorji iz svojih preteklih raziskovanj ter v refleksiji njegove pisave dokazuje idejno podstat že v nedokončanosti. A vendar, kot to opozarja tudi sam, gre za raziskovanje skozi senzibilne oči pesnika, saj če omenimo zgolj primerjave Kosovela s Fernandom Pessoo, razen v uporabi različnih psevdonimov oziroma heteronimov, do neke mere značilnih tudi za nekatere druge avtorje tedanjega časa, ne kažejo pretirane večje sorodnosti. Tokratna izdaja torej med bralstvo prinaša dolgotrajno in hvalevredno delo, ob zelo poglobljenih novih uvidih pa spoštljivo sledi tudi misli iz pesmi, ki je knjigama dala naslov in v kateri je izražena pesnikova želja Vsem naj bom / neznan.«. Tako kot doslej se nam Kosovelovo ime tudi tokrat izkazuje skrivnostno in kliče po nadaljnjih raziskavah. Ob sicer dobrodošli izdani dramatiki ter Komeljevih opombah in esejih pa se ob izdaji prav tako lahko vprašamo o zmožnosti njene recepcije. Ob dejstvu, da je zapuščina dostopna v hrambi Narodne in univerzitetne knjižnice, bo namreč celota ob siceršnjih navdušencih nad Kosovelovo zapuščino potrebovala zelo zavzetega laičnega bralca, ki bo ob manjkajočih oziroma nedokončanih osnutkih sploh sposoben nameniti pozornost nenapisanosti besedil.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Srečko Kosovel: Vsem naj bom neznan

04.11.2019

Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar

Zbral, uredil in spremni besedili napisal Miklavž Komelj; Novo mesto : Goga, 2019

Srečko Kosovel je na svoji kratki življenjski poti ustvaril bogat književni opus, a ga je ob smrti zapustil kot večji del neobjavljeno ter obširno zapuščino. Ob koncu življenja je bil zato javnosti znan predvsem po impresionistični in ekspresionistični poetiki ter prejel danes že ponarodelo oznako pesnik Krasa, večje zanimanje literarne stroke in bralstva pa je pridobil z Ocvirkovo objavo Integralov. Šele s to izdajo smo namreč prepoznali Kosovelov preobrat k socialni angažiranosti, predvsem pa smo ga sprejeli kot pomembnega misleca in tvorca avantgardnih besedil oziroma enega najbolj prepričljivih imen literarnega konstruktivizma. Njegovi neobjavljeni zapisi so bili deležni pozornosti mnogih raziskovalcev, kar se v zadnjih desetletjih kaže v številnih publikacijah, od izdaje zbranih del in znanstvenih monografij do knjig pisem, zapisov in posameznih miselnih fragmentov. Vse do danes je njegovo ustvarjanje tema različnih interpretacij, pri čemer je zanimanje za Kosovelov duh iz akademskih krogov prešlo v čisto vsakdanje življenje in postaja skorajda slovenski nacionalni mit.

Delo Vsem naj bom neznan, plod raziskovanja in urejanja Miklavža Komelja, nadaljuje dosedanje raziskovanje Kosovela, a se od predhodnih izdaj tudi razlikuje. Na skorajda dva tisoč straneh prinaša vso doslej še neobjavljeno in znano avtorjevo zapuščino, pri čemer sicer gre za že pregledana besedila, a doslej ne natisnjena in zbrana v samostojnem delu. V nasprotju z dosedanjimi raziskovalci urednik tokratne izdaje, z izjemo nekaterih slovničnih popravkov, ni posegal v izvirna besedila, pač pa jih je skrbno transkribiral in zgradil premišljen in zračen koncept postavitve, ki v grobem loči literarno in drugo ustvarjanje, a se pri tem posamezni razdelki dobro nagovarjajo, hkrati pa so zapisi opremljeni z opombami in posameznimi poskusi datacije. Prva knjiga vsebuje poezijo, prozo in dramatiko, dodani so jim tudi avtorjevi prevodi, pri čemer bralci prepotujemo zelo raznolika besedila. Na eni strani smo tako soočeni z deli, ki se pred nami odpirajo v nenapisanosti, spet drugje z zaključenimi enotami, ki s svojo aktualnostjo odmevajo v današnji čas. Kot posebno sveže se kažeta predvsem Kosovelovo izpostavljanje socialnih problemov in kritika kapitalizma ter, če ostanemo omejeni na slovenska tla, avtorjev svojevrstni črni humor ob bičanju slovenske družbe in literature, denimo dobro viden v osnutkih satiričnega lista Protokol doline Šentforjanske. Priznati je sicer, da gre večinoma za že znano tematiko, ki poteka vse od poglobljenih eksistencialnih razmislekov, družbeno-politične kritike in vloge umetnosti v svetu do moralno-etičnih problemov posameznika in kolektiva. Komelj temu dobrodošlo dodaja še Kosovelovo doslej manj znano in v takšni meri še neobjavljeno dramatiko. Ta ga kaže v novi luči, ob tem pogledu v njegov avtorski proces pa urednik ponekod ponuja tudi popravke dosedanjih interpretacij. Če omenimo zgolj nekatere primere, je denimo to vidno ob Baladi o Francetu kotlárju, ki je bila doslej razumljena kot revolucionarna pesem, Komelj pa predlaga satirično branje, ali spet kasneje drugje, kjer v formuli 1+1+1=1? namesto navezav na proletarsko umetnost in konstruktivizem ugotavlja avtorjev odziv na troedinost jugoslovanstva.

V prvi knjigi dela Vsem naj bom neznan torej Kosovela odkrivamo kot »trikrat postumnega pesnika«, pri čemer Komelj to pojasnjuje tako ob njegovi nerazumljenosti, konkretni usodi njegovega opusa, kot tudi ob sami recepciji. Druga knjiga pa prikazuje Kosovela kot misleca. V njej namreč najdemo esejistične fragmente, načrte za knjigo Biti ali ne biti, mnoge aforizme ter ostalo študijsko gradivo, denimo zapise o literarni teoriji, gradivo za diplomsko nalogo in osnutke nekaterih pisem, ki se zaključijo z novimi transkripcijami že objavljenih besedil. Četudi druga knjiga, kot rečeno, večji del vsebuje fragmente, prek njihovih drobcev lahko vzpostavimo duhovno korespondenco z njenim avtorjem, predvsem pa ga prepoznavamo v njegovih mnogih nasprotjih. Temu sledita tudi urednikova zaključna eseja, ki se v marsičem kažeta kot eden vrhuncev tokratne izdaje, pri čemer Tretja polovica prinaša nekatere nove vpoglede v pesnika in njegovo ustvarjanje. Ob prikazu Kosovelove razgradnje jaza namreč izpostavlja njegovo radikalnost v pogosto konfliktnem hkratnem obstajanju različnih polov, ki sintetizirajo svojo ustvarjalno moč v svet kozmičnih sil ter pri tem odpravljajo siceršnji dualizem življenja in smrti. Še toliko bolj dobrodošlo se Komelj obregne ob dosedanja raziskovanja, ki ponekod bolj kot na preverljivih dejstvih temeljijo na prostih interpretacijah, vendar gre priznati, da v slednje ob koncu zapada tudi sam.

To je vidno v zaključnem eseju Pisati nenapisano, v katerem Komelj nedokončanost Kosovelovih fragmentov primerja z avtorji iz svojih preteklih raziskovanj ter v refleksiji njegove pisave dokazuje idejno podstat že v nedokončanosti. A vendar, kot to opozarja tudi sam, gre za raziskovanje skozi senzibilne oči pesnika, saj če omenimo zgolj primerjave Kosovela s Fernandom Pessoo, razen v uporabi različnih psevdonimov oziroma heteronimov, do neke mere značilnih tudi za nekatere druge avtorje tedanjega časa, ne kažejo pretirane večje sorodnosti. Tokratna izdaja torej med bralstvo prinaša dolgotrajno in hvalevredno delo, ob zelo poglobljenih novih uvidih pa spoštljivo sledi tudi misli iz pesmi, ki je knjigama dala naslov in v kateri je izražena pesnikova želja Vsem naj bom / neznan.«. Tako kot doslej se nam Kosovelovo ime tudi tokrat izkazuje skrivnostno in kliče po nadaljnjih raziskavah. Ob sicer dobrodošli izdani dramatiki ter Komeljevih opombah in esejih pa se ob izdaji prav tako lahko vprašamo o zmožnosti njene recepcije. Ob dejstvu, da je zapuščina dostopna v hrambi Narodne in univerzitetne knjižnice, bo namreč celota ob siceršnjih navdušencih nad Kosovelovo zapuščino potrebovala zelo zavzetega laičnega bralca, ki bo ob manjkajočih oziroma nedokončanih osnutkih sploh sposoben nameniti pozornost nenapisanosti besedil.


04.10.2021

Elena Ferrante: Zlagano življenje odraslih

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bere Ana Bohte.


04.10.2021

Jela Krečič: Zmote neprevaranih

Avtor recenzije: Urban Tarman Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Bina Štampe Žmavc: Drobne pesmi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Jasmin B. Frelih: Piksli

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere: Ana Bohte


03.10.2021

A. P. Čehov: Češnjev vrt - premiera v MGL

Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani


01.10.2021

Okus lakote

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


01.10.2021

Ni čas za smrt

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.09.2021

Ivana Sajko: Nekoč se bova temu smejala

Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani


29.09.2021

Ivana Sajko: Nekoč se bova temu smejala

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.09.2021

Elena Švarc: Zakaj vsi ne vidijo angelov

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Lidija Hartman.


27.09.2021

Tonnac, Carriere, Eco: Nikar ne upajte, da se boste znebili knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.


27.09.2021

Petja Rijavec: Meter in pol pomladi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


27.09.2021

Drago Jančar, Janez Pipan: To noč sem jo videl

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.09.2021

Požigalci

POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:


26.09.2021

Drago Jančar, Janez Pipan: To noč sem jo videl

Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani


24.09.2021

Joe Orton: Norišnica d.o.o.

Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović


24.09.2021

Oče

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

O slavnosti in gostih

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

Nekoč so bili ljudje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

Joe Orton: Norišnica d.o.o.

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 50 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov