Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Renée Zellweger kot Judy Garland favoritinja za oskarja za najboljšo žensko vlogo
Britanski biografski film Judy, ki ga je režiral Rupert Goold, se s precej pesniške svobode osredotoča na zadnje leto kariere Judy Garland, ki je bila neločljivo povezana z njenim siceršnjim življenjem.
Pevka in igralka Judy Garland, ki je bila kljub svojemu zvezdniškemu statusu in uspešni karieri od drugega leta naprej ves čas na robu finančnega in živčnega zloma, se je leta 1968 odpravila v London, da bi imela serijo vnaprej razprodanih klubskih nastopov. Vendar so jo leta življenja v negotovosti in na čustvenih toboganih spravila v kot in na rob izčrpanosti, tako da je vse viselo na nitki.
Britanski biografski film Judy, ki ga je režiral Rupert Goold, se s precej pesniške svobode osredotoča na zadnje leto kariere Judy Garland, ki je bila neločljivo povezana z njenim siceršnjim življenjem. Pravzaprav je bila Judy nekakšen prototip Trumanovega šova, saj je bila od rojstva pod žarometi javnosti – tudi takrat, ko ni stala pred kamerami ali na odru. Zato se zdi smiselna odločitev, da bodo filmsko pripoved uokvirjala tudi njena mladostniška leta v Hollywoodu, v katerih je dosegla svetovni uspeh z ikoničnim likom Doroteje v Čarovniku iz Oza. Ta uspeh je drago plačala s številnimi zlorabami in tlakovano potjo v različne odvisnosti.
V tem pogledu je film precej didaktičen in ne pretirano subtilen, saj kot gledalci dobimo vse postreženo na pladnju. Vseeno je treba omeniti ustrezen čustveni ton – Judy po večini vzdržuje lahkotno atmosfero musicalov. Samo v ozadju najdemo tiste temnejše in usodne poteze njenega značaja ter širšo zgodbo, kot so breme slave in staranja, otroških travm in izrazito vampirske narave zabavne industrije, pa tudi tektonske premike popularne kulture v šestdesetih letih, s katerimi je bila soočena.
Enako kot film o Judy Garland je to tudi film igralske preobrazbe Renée Zellweger, ki se dobesedno stopi z naslovno junakinjo. Hkrati pa je to tisti tip nastopa, ki skoraj preočitno kliče po nominacijah, in se lepo prilega valu biografskih portretov. Lani smo tako dobili filmsko reinkarnacijo Freddija Mercuryja v Boemski rapsodiji, letos je bil v Cannesu prikazan Rocketman, posvečen Eltonu Johnu; biografija Judy podobno ustvarja mučenico iz popkulturne ikone. Čeprav se sliši paradoksalno, pa je to bolj kot z obsodbo izkoriščevalske industrije skladno s samohvalno naravo Hollywooda, češ: samo poglejte, kako se vsi žrtvujemo za vas …
Renée Zellweger kot Judy Garland favoritinja za oskarja za najboljšo žensko vlogo
Britanski biografski film Judy, ki ga je režiral Rupert Goold, se s precej pesniške svobode osredotoča na zadnje leto kariere Judy Garland, ki je bila neločljivo povezana z njenim siceršnjim življenjem.
Pevka in igralka Judy Garland, ki je bila kljub svojemu zvezdniškemu statusu in uspešni karieri od drugega leta naprej ves čas na robu finančnega in živčnega zloma, se je leta 1968 odpravila v London, da bi imela serijo vnaprej razprodanih klubskih nastopov. Vendar so jo leta življenja v negotovosti in na čustvenih toboganih spravila v kot in na rob izčrpanosti, tako da je vse viselo na nitki.
Britanski biografski film Judy, ki ga je režiral Rupert Goold, se s precej pesniške svobode osredotoča na zadnje leto kariere Judy Garland, ki je bila neločljivo povezana z njenim siceršnjim življenjem. Pravzaprav je bila Judy nekakšen prototip Trumanovega šova, saj je bila od rojstva pod žarometi javnosti – tudi takrat, ko ni stala pred kamerami ali na odru. Zato se zdi smiselna odločitev, da bodo filmsko pripoved uokvirjala tudi njena mladostniška leta v Hollywoodu, v katerih je dosegla svetovni uspeh z ikoničnim likom Doroteje v Čarovniku iz Oza. Ta uspeh je drago plačala s številnimi zlorabami in tlakovano potjo v različne odvisnosti.
V tem pogledu je film precej didaktičen in ne pretirano subtilen, saj kot gledalci dobimo vse postreženo na pladnju. Vseeno je treba omeniti ustrezen čustveni ton – Judy po večini vzdržuje lahkotno atmosfero musicalov. Samo v ozadju najdemo tiste temnejše in usodne poteze njenega značaja ter širšo zgodbo, kot so breme slave in staranja, otroških travm in izrazito vampirske narave zabavne industrije, pa tudi tektonske premike popularne kulture v šestdesetih letih, s katerimi je bila soočena.
Enako kot film o Judy Garland je to tudi film igralske preobrazbe Renée Zellweger, ki se dobesedno stopi z naslovno junakinjo. Hkrati pa je to tisti tip nastopa, ki skoraj preočitno kliče po nominacijah, in se lepo prilega valu biografskih portretov. Lani smo tako dobili filmsko reinkarnacijo Freddija Mercuryja v Boemski rapsodiji, letos je bil v Cannesu prikazan Rocketman, posvečen Eltonu Johnu; biografija Judy podobno ustvarja mučenico iz popkulturne ikone. Čeprav se sliši paradoksalno, pa je to bolj kot z obsodbo izkoriščevalske industrije skladno s samohvalno naravo Hollywooda, češ: samo poglejte, kako se vsi žrtvujemo za vas …
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Neveljaven email naslov