Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.

Pekel : Volosov hram, 2019

Robert Titan Felix je pripovedno stvaritev Povedati moraš ime poimenoval gotska povest, žanr torej, za katerega so značilna občutja temačnosti, skrivnosti, tudi srha in groze. Ima pa ta oznaka tudi pridih temne romantike. To vsekakor ponazarja knjižna naslovnica, na kateri se iz temine in megle pojavlja brhka mladenka z lobanjo v rokah, a hiter pogled lahko naredi vtis, da je ta lobanja pravzaprav mladenkina desna dojka.

Povest Povedati moraš ime je tako zaznamovana z bivanjsko tematiko, da vzbuja srh. Začne se z opisom občutij neimenovanega lika, ki se prebuja brez védenja, kje je ali kako je prišel tja. Začetni motiv se skozi vso povest ponavlja na enak ali podoben način; celo z istim opisom tega duševnega stanja. Drugi izstopajoči lik ima ime, in sicer Egard. Je starec, upokojen kamnosek, ki se intenzivno ukvarja s slikanjem starcev in ustvarjanjem nekakšnih skulptur in te potem postavlja po bližnjih njivah. Svojih slik pravzaprav ne mara, ampak jih pred občinstvom skrije v Galerijo, v stavbo, ki jo najame neimenovani lik. V pripovedi nastopa tudi grbavec, verjetni sin natakarice, ki rada pogleduje po Egardu. Med njima pride do spolnega odnosa, ki je pravzaprav edini pravi odnos med liki v tej pripovedi. Je kratek, niti ne strasten, prej nekako nagonski, skorajda živalski. Obstaja še lik, ki je neimenovanemu dosegljiv le po telefonu, in kot privid se pojavi ženska s psom. Nastopata še župnik in kip svetnika Frančiška. Vsa ta druščina likov se združi v en sam lik, ki je zreduciran na priliko o človekovem bivanju v vsej svoji suhoti, praznosti in pravzaprav brezupu. Še več: liki se prelivajo, doživljajo iste doživljaje, ki niti niso doživetja, pač pa le nekaki dražljaji, za katere se ne ve, ali izvirajo iz okolja ali so posledica njihovega doživljanja samega sebe. Robert Titan Felix to pričara s podvajanjem opisov istega skozi različne poglede nastopajočih likov.

Za ponazoritev tega permanentnega občutja lahko poskrbi en sam stavek, ki se pojavi v docela pičlih dvogovorih: „Da ni mogoče, da ne bi našel vase.“

Ob vsem tem stapljanju pisatelj vpelje še človekovega dvojnika, ki naj bi se pojavil tedaj, ko je čakanje nanj izpolnjeno. A nastopajoči liki so sami sebi dvojniki, saj bi bil grbavec nemara lahko Egardov sin, ki se pojavi še pred zaplodom, ali pa lastnik Galerije Egard sam in je neimenovanec pravzaprav bralec, ki je zataval v spretno nastavljeno past, iz katere ni rešitve, saj rešitev kot taka ne obstaja. Morda je rešitev le v odložitvi knjige, a tudi ta je malo verjetna, ko pa je pripoved napisana skorajda briljantno in se jo prebere na dušek. In to kljub ozračju, ki prežema vsak odstavek in vzbuja predvsem srh, ki je pravzaprav stopnjevana groza na bolj nezavedni ravni. To je tedaj, ko je že začetno spraševanje o smislu spodkopano s samim spraševanjem o njem. Vprašanja „zakaj“ in „čemu“  enostavno ni. Skorajda nesmiselno je razpredanje o nekakšni vmesnosti, ko pa je vse odprto, in to daje pripovedi dodaten nadih samoskrčenosti.

Zgradba in morda celo slog pisanja še najbolj spominjata na pisateljevanje Samuela Becketta ali Petra Božiča. Prav absurdnost, stopnjevana do popolnosti, dodaja Felixovemu pisanju občutenje trajanja in ob tem tudi trajnosti takšne izpovedi. Pripoved je kratka, obsega malo manj kot devetdeset strani, a bi bila razširitev prav zaželena, saj stopnjevanje stopicanja na mestu pisatelju ustreza in izrazno leži. A to bi bila lahko le razširjena past, ki bi bralstvo morda odvrnila od ujetosti v pripovedni tok, s katerim pisatelj odlično zaznamuje čas, ko ni več časa.