Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Beti Burger
Bere Matjaž Romih.
Ljubljana : KUD Sodobnost International, 2019
Avtobiografsko delo novinarja, voditelja in dopisnika Toneta Hočevarja se začne v zlatih šestdesetih letih v Parizu. Kot študent je v mestu ljubezni, tedaj še prestolnici lepote in umetnosti, razmišljal, kaj bi počel v življenju. ‘Romantične’ ideje o tem, da bi bil kot Sartre ali Balzac je opustil, zapeljale pa so ga skušnjave novinarskega dela, in kmalu jim je ‘podlegel’ – za vse življenje. Skušnjave: novinarjeva zgodba, kot je avtobiografijo naslovil njen avtor, je delo, ki presega meje žanra, v katerem je napisano. Je kot zgodovinski roman, ki razkriva pomembne dogodke v obdobju petdesetih let in razgalja ljudi, ki so bili njihovi ključni akterji. Je kot napeta kriminalka, katere glavni protagonist je avtor sam. Je kot učbenik žurnalizma, novinarskega dopisništva, ki bi ga moral prebrati vsak mlad oziroma bodoči novinar, rojen v obdobju pametnih telefonov in instant novic. Hočevar pripoveduje novinarske zgodbe, ki – v primerjavi z današnjo digitalno dobo, ki ponuja neskončno množico podob in zgodb, a večinoma ne ponuja pristnega izkustva – večkrat mejijo na fikcijo. To priznava tudi avtor:
»Če dandanes pobrskam po spominih, se mi zdi ilegalni pohod v Salvador skoraj pogrošna zgodba iz kakšnega ameriškega filma, malo vohunskega, malo avanturističnega.«
Tone Hočevar govori o časih, ko je bilo v četrti veji oblasti še veliko profesionalcev. Ko je bilo od novinarstva še mogoče živeti in ko ni bilo nikogar, ki bi, kot piše v knjigi, brezplačno metal informacije za teboj in podtikal izmišljene novice in plehke vice.
Zajetna avtobiografija, ki je odsev bogate kariere, je razdeljena na uvod in dvanajst poglavij, ki sledijo kronologiji Hočevarjevega življenja in dela. Od začetkov sodelovanja s Televizijo Slovenije, prek dopisništva v Mehiki in na Kubi, vrnitve na televizijo in pokrivanja Vzhodne Evrope, ‘klatenja’ po črni celini, sodelovanja pri časniku Republika, urednikovanja na Delu in dopisništva v Rimu. Še bolj nam zgodbe približajo fotografije iz avtorjevega arhiva, četudi zmoti, da z besedilom ne tečejo povsem usklajeno.
Večji del avtobiografije zajema dopisništvo onstran Atlantika, med drugim tudi zato, ker je bila Latinska Amerika tedaj pomembno politično prizorišče, in tudi zato, ker je Hočevar danes o Kubi in Ameriki lahko zapisal stvari, ki jih takrat ni smel. Ker bi s tem ne le ogrozil svoje dopisniško mesto, temveč tudi življenja in svobodo drugih.
Na dopisniških poteh so ga spremljali žena Bojana, hči Barbara in sin Miha, danes oba Delova novinarja; ves čas pa so jim tempo življenja dajali štirinožni prijatelji. Ti so bili večkrat vstopnica do virov informacij in povezovanja z ljudmi, pripoveduje avtor, ki se je s svojo družino najbolje počutil med Kubanci, čeprav je bilo prav na Kubi težko izbrskati kakršno koli informacijo.
Tone Hočevar je sinonim za delo na terenu, je eden tistih, ki je do udobnega ždenja v pisarni čutil odpor. Zgodbe je odkrival zunaj, spoznaval in mrežil se je z ljudmi, tistimi, ki so krojili in zaznamovali usodo mnogih, kot tudi tistimi, tako rekoč bajeslovnimi bitji. Mednje zagotovo sodi Gregorio Fuentes, Hemingwayev čolnar in starec iz romana Starec in morje. V romanu piše o političnih in verskih akterjih časa (od Che Guevare prek Fidela Castra in Tita pa do Karla Wojtyłe) ter med njimi primerja, da »so prelati za vatikanskim obzidjem tako zelo podobni mogočnikom iz Fidelovih partijskih palač v Havani«.
Tone Hočevar pripoveduje tudi o sodelavcih in povsem običajnih ljudeh – njegove zgodbe so kot portreti, a ne piše le o tem, kakšni so bili nekoč, temveč tudi kaj počnejo danes. Hočevarjevo pisanje je tako preplet zgodovine s sedanjostjo, v katerem ves čas izstopa njegova razgledanost – poznavanje političnih razmer, obvladanje tujih jezikov in mojstrstvo upovedovanja.
Tone Hočevar je svojo odločitev, da bo postal novinar, vzel resno in se temu ne le poklicu, temveč načinu življenja, posvetil z vsem entuziazmom in profesionalnostjo, najsi gre za upoštevanje novinarskih idealov in etike ali za upiranje cenzuri in politiki ter drugim skušnjavam.
Avtorica recenzije: Beti Burger
Bere Matjaž Romih.
Ljubljana : KUD Sodobnost International, 2019
Avtobiografsko delo novinarja, voditelja in dopisnika Toneta Hočevarja se začne v zlatih šestdesetih letih v Parizu. Kot študent je v mestu ljubezni, tedaj še prestolnici lepote in umetnosti, razmišljal, kaj bi počel v življenju. ‘Romantične’ ideje o tem, da bi bil kot Sartre ali Balzac je opustil, zapeljale pa so ga skušnjave novinarskega dela, in kmalu jim je ‘podlegel’ – za vse življenje. Skušnjave: novinarjeva zgodba, kot je avtobiografijo naslovil njen avtor, je delo, ki presega meje žanra, v katerem je napisano. Je kot zgodovinski roman, ki razkriva pomembne dogodke v obdobju petdesetih let in razgalja ljudi, ki so bili njihovi ključni akterji. Je kot napeta kriminalka, katere glavni protagonist je avtor sam. Je kot učbenik žurnalizma, novinarskega dopisništva, ki bi ga moral prebrati vsak mlad oziroma bodoči novinar, rojen v obdobju pametnih telefonov in instant novic. Hočevar pripoveduje novinarske zgodbe, ki – v primerjavi z današnjo digitalno dobo, ki ponuja neskončno množico podob in zgodb, a večinoma ne ponuja pristnega izkustva – večkrat mejijo na fikcijo. To priznava tudi avtor:
»Če dandanes pobrskam po spominih, se mi zdi ilegalni pohod v Salvador skoraj pogrošna zgodba iz kakšnega ameriškega filma, malo vohunskega, malo avanturističnega.«
Tone Hočevar govori o časih, ko je bilo v četrti veji oblasti še veliko profesionalcev. Ko je bilo od novinarstva še mogoče živeti in ko ni bilo nikogar, ki bi, kot piše v knjigi, brezplačno metal informacije za teboj in podtikal izmišljene novice in plehke vice.
Zajetna avtobiografija, ki je odsev bogate kariere, je razdeljena na uvod in dvanajst poglavij, ki sledijo kronologiji Hočevarjevega življenja in dela. Od začetkov sodelovanja s Televizijo Slovenije, prek dopisništva v Mehiki in na Kubi, vrnitve na televizijo in pokrivanja Vzhodne Evrope, ‘klatenja’ po črni celini, sodelovanja pri časniku Republika, urednikovanja na Delu in dopisništva v Rimu. Še bolj nam zgodbe približajo fotografije iz avtorjevega arhiva, četudi zmoti, da z besedilom ne tečejo povsem usklajeno.
Večji del avtobiografije zajema dopisništvo onstran Atlantika, med drugim tudi zato, ker je bila Latinska Amerika tedaj pomembno politično prizorišče, in tudi zato, ker je Hočevar danes o Kubi in Ameriki lahko zapisal stvari, ki jih takrat ni smel. Ker bi s tem ne le ogrozil svoje dopisniško mesto, temveč tudi življenja in svobodo drugih.
Na dopisniških poteh so ga spremljali žena Bojana, hči Barbara in sin Miha, danes oba Delova novinarja; ves čas pa so jim tempo življenja dajali štirinožni prijatelji. Ti so bili večkrat vstopnica do virov informacij in povezovanja z ljudmi, pripoveduje avtor, ki se je s svojo družino najbolje počutil med Kubanci, čeprav je bilo prav na Kubi težko izbrskati kakršno koli informacijo.
Tone Hočevar je sinonim za delo na terenu, je eden tistih, ki je do udobnega ždenja v pisarni čutil odpor. Zgodbe je odkrival zunaj, spoznaval in mrežil se je z ljudmi, tistimi, ki so krojili in zaznamovali usodo mnogih, kot tudi tistimi, tako rekoč bajeslovnimi bitji. Mednje zagotovo sodi Gregorio Fuentes, Hemingwayev čolnar in starec iz romana Starec in morje. V romanu piše o političnih in verskih akterjih časa (od Che Guevare prek Fidela Castra in Tita pa do Karla Wojtyłe) ter med njimi primerja, da »so prelati za vatikanskim obzidjem tako zelo podobni mogočnikom iz Fidelovih partijskih palač v Havani«.
Tone Hočevar pripoveduje tudi o sodelavcih in povsem običajnih ljudeh – njegove zgodbe so kot portreti, a ne piše le o tem, kakšni so bili nekoč, temveč tudi kaj počnejo danes. Hočevarjevo pisanje je tako preplet zgodovine s sedanjostjo, v katerem ves čas izstopa njegova razgledanost – poznavanje političnih razmer, obvladanje tujih jezikov in mojstrstvo upovedovanja.
Tone Hočevar je svojo odločitev, da bo postal novinar, vzel resno in se temu ne le poklicu, temveč načinu življenja, posvetil z vsem entuziazmom in profesionalnostjo, najsi gre za upoštevanje novinarskih idealov in etike ali za upiranje cenzuri in politiki ter drugim skušnjavam.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov