Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Beti Burger
Bere Matjaž Romih.
Ljubljana : KUD Sodobnost International, 2019
Avtobiografsko delo novinarja, voditelja in dopisnika Toneta Hočevarja se začne v zlatih šestdesetih letih v Parizu. Kot študent je v mestu ljubezni, tedaj še prestolnici lepote in umetnosti, razmišljal, kaj bi počel v življenju. ‘Romantične’ ideje o tem, da bi bil kot Sartre ali Balzac je opustil, zapeljale pa so ga skušnjave novinarskega dela, in kmalu jim je ‘podlegel’ – za vse življenje. Skušnjave: novinarjeva zgodba, kot je avtobiografijo naslovil njen avtor, je delo, ki presega meje žanra, v katerem je napisano. Je kot zgodovinski roman, ki razkriva pomembne dogodke v obdobju petdesetih let in razgalja ljudi, ki so bili njihovi ključni akterji. Je kot napeta kriminalka, katere glavni protagonist je avtor sam. Je kot učbenik žurnalizma, novinarskega dopisništva, ki bi ga moral prebrati vsak mlad oziroma bodoči novinar, rojen v obdobju pametnih telefonov in instant novic. Hočevar pripoveduje novinarske zgodbe, ki – v primerjavi z današnjo digitalno dobo, ki ponuja neskončno množico podob in zgodb, a večinoma ne ponuja pristnega izkustva – večkrat mejijo na fikcijo. To priznava tudi avtor:
»Če dandanes pobrskam po spominih, se mi zdi ilegalni pohod v Salvador skoraj pogrošna zgodba iz kakšnega ameriškega filma, malo vohunskega, malo avanturističnega.«
Tone Hočevar govori o časih, ko je bilo v četrti veji oblasti še veliko profesionalcev. Ko je bilo od novinarstva še mogoče živeti in ko ni bilo nikogar, ki bi, kot piše v knjigi, brezplačno metal informacije za teboj in podtikal izmišljene novice in plehke vice.
Zajetna avtobiografija, ki je odsev bogate kariere, je razdeljena na uvod in dvanajst poglavij, ki sledijo kronologiji Hočevarjevega življenja in dela. Od začetkov sodelovanja s Televizijo Slovenije, prek dopisništva v Mehiki in na Kubi, vrnitve na televizijo in pokrivanja Vzhodne Evrope, ‘klatenja’ po črni celini, sodelovanja pri časniku Republika, urednikovanja na Delu in dopisništva v Rimu. Še bolj nam zgodbe približajo fotografije iz avtorjevega arhiva, četudi zmoti, da z besedilom ne tečejo povsem usklajeno.
Večji del avtobiografije zajema dopisništvo onstran Atlantika, med drugim tudi zato, ker je bila Latinska Amerika tedaj pomembno politično prizorišče, in tudi zato, ker je Hočevar danes o Kubi in Ameriki lahko zapisal stvari, ki jih takrat ni smel. Ker bi s tem ne le ogrozil svoje dopisniško mesto, temveč tudi življenja in svobodo drugih.
Na dopisniških poteh so ga spremljali žena Bojana, hči Barbara in sin Miha, danes oba Delova novinarja; ves čas pa so jim tempo življenja dajali štirinožni prijatelji. Ti so bili večkrat vstopnica do virov informacij in povezovanja z ljudmi, pripoveduje avtor, ki se je s svojo družino najbolje počutil med Kubanci, čeprav je bilo prav na Kubi težko izbrskati kakršno koli informacijo.
Tone Hočevar je sinonim za delo na terenu, je eden tistih, ki je do udobnega ždenja v pisarni čutil odpor. Zgodbe je odkrival zunaj, spoznaval in mrežil se je z ljudmi, tistimi, ki so krojili in zaznamovali usodo mnogih, kot tudi tistimi, tako rekoč bajeslovnimi bitji. Mednje zagotovo sodi Gregorio Fuentes, Hemingwayev čolnar in starec iz romana Starec in morje. V romanu piše o političnih in verskih akterjih časa (od Che Guevare prek Fidela Castra in Tita pa do Karla Wojtyłe) ter med njimi primerja, da »so prelati za vatikanskim obzidjem tako zelo podobni mogočnikom iz Fidelovih partijskih palač v Havani«.
Tone Hočevar pripoveduje tudi o sodelavcih in povsem običajnih ljudeh – njegove zgodbe so kot portreti, a ne piše le o tem, kakšni so bili nekoč, temveč tudi kaj počnejo danes. Hočevarjevo pisanje je tako preplet zgodovine s sedanjostjo, v katerem ves čas izstopa njegova razgledanost – poznavanje političnih razmer, obvladanje tujih jezikov in mojstrstvo upovedovanja.
Tone Hočevar je svojo odločitev, da bo postal novinar, vzel resno in se temu ne le poklicu, temveč načinu življenja, posvetil z vsem entuziazmom in profesionalnostjo, najsi gre za upoštevanje novinarskih idealov in etike ali za upiranje cenzuri in politiki ter drugim skušnjavam.
Avtorica recenzije: Beti Burger
Bere Matjaž Romih.
Ljubljana : KUD Sodobnost International, 2019
Avtobiografsko delo novinarja, voditelja in dopisnika Toneta Hočevarja se začne v zlatih šestdesetih letih v Parizu. Kot študent je v mestu ljubezni, tedaj še prestolnici lepote in umetnosti, razmišljal, kaj bi počel v življenju. ‘Romantične’ ideje o tem, da bi bil kot Sartre ali Balzac je opustil, zapeljale pa so ga skušnjave novinarskega dela, in kmalu jim je ‘podlegel’ – za vse življenje. Skušnjave: novinarjeva zgodba, kot je avtobiografijo naslovil njen avtor, je delo, ki presega meje žanra, v katerem je napisano. Je kot zgodovinski roman, ki razkriva pomembne dogodke v obdobju petdesetih let in razgalja ljudi, ki so bili njihovi ključni akterji. Je kot napeta kriminalka, katere glavni protagonist je avtor sam. Je kot učbenik žurnalizma, novinarskega dopisništva, ki bi ga moral prebrati vsak mlad oziroma bodoči novinar, rojen v obdobju pametnih telefonov in instant novic. Hočevar pripoveduje novinarske zgodbe, ki – v primerjavi z današnjo digitalno dobo, ki ponuja neskončno množico podob in zgodb, a večinoma ne ponuja pristnega izkustva – večkrat mejijo na fikcijo. To priznava tudi avtor:
»Če dandanes pobrskam po spominih, se mi zdi ilegalni pohod v Salvador skoraj pogrošna zgodba iz kakšnega ameriškega filma, malo vohunskega, malo avanturističnega.«
Tone Hočevar govori o časih, ko je bilo v četrti veji oblasti še veliko profesionalcev. Ko je bilo od novinarstva še mogoče živeti in ko ni bilo nikogar, ki bi, kot piše v knjigi, brezplačno metal informacije za teboj in podtikal izmišljene novice in plehke vice.
Zajetna avtobiografija, ki je odsev bogate kariere, je razdeljena na uvod in dvanajst poglavij, ki sledijo kronologiji Hočevarjevega življenja in dela. Od začetkov sodelovanja s Televizijo Slovenije, prek dopisništva v Mehiki in na Kubi, vrnitve na televizijo in pokrivanja Vzhodne Evrope, ‘klatenja’ po črni celini, sodelovanja pri časniku Republika, urednikovanja na Delu in dopisništva v Rimu. Še bolj nam zgodbe približajo fotografije iz avtorjevega arhiva, četudi zmoti, da z besedilom ne tečejo povsem usklajeno.
Večji del avtobiografije zajema dopisništvo onstran Atlantika, med drugim tudi zato, ker je bila Latinska Amerika tedaj pomembno politično prizorišče, in tudi zato, ker je Hočevar danes o Kubi in Ameriki lahko zapisal stvari, ki jih takrat ni smel. Ker bi s tem ne le ogrozil svoje dopisniško mesto, temveč tudi življenja in svobodo drugih.
Na dopisniških poteh so ga spremljali žena Bojana, hči Barbara in sin Miha, danes oba Delova novinarja; ves čas pa so jim tempo življenja dajali štirinožni prijatelji. Ti so bili večkrat vstopnica do virov informacij in povezovanja z ljudmi, pripoveduje avtor, ki se je s svojo družino najbolje počutil med Kubanci, čeprav je bilo prav na Kubi težko izbrskati kakršno koli informacijo.
Tone Hočevar je sinonim za delo na terenu, je eden tistih, ki je do udobnega ždenja v pisarni čutil odpor. Zgodbe je odkrival zunaj, spoznaval in mrežil se je z ljudmi, tistimi, ki so krojili in zaznamovali usodo mnogih, kot tudi tistimi, tako rekoč bajeslovnimi bitji. Mednje zagotovo sodi Gregorio Fuentes, Hemingwayev čolnar in starec iz romana Starec in morje. V romanu piše o političnih in verskih akterjih časa (od Che Guevare prek Fidela Castra in Tita pa do Karla Wojtyłe) ter med njimi primerja, da »so prelati za vatikanskim obzidjem tako zelo podobni mogočnikom iz Fidelovih partijskih palač v Havani«.
Tone Hočevar pripoveduje tudi o sodelavcih in povsem običajnih ljudeh – njegove zgodbe so kot portreti, a ne piše le o tem, kakšni so bili nekoč, temveč tudi kaj počnejo danes. Hočevarjevo pisanje je tako preplet zgodovine s sedanjostjo, v katerem ves čas izstopa njegova razgledanost – poznavanje političnih razmer, obvladanje tujih jezikov in mojstrstvo upovedovanja.
Tone Hočevar je svojo odločitev, da bo postal novinar, vzel resno in se temu ne le poklicu, temveč načinu življenja, posvetil z vsem entuziazmom in profesionalnostjo, najsi gre za upoštevanje novinarskih idealov in etike ali za upiranje cenzuri in politiki ter drugim skušnjavam.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov