Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Tone Hočevar: Skušnjave

06.01.2020

Avtorica recenzije: Beti Burger Bere Matjaž Romih.

Ljubljana : KUD Sodobnost International, 2019

Avtobiografsko delo novinarja, voditelja in dopisnika Toneta Hočevarja se začne v zlatih šestdesetih letih v Parizu. Kot študent je v mestu ljubezni, tedaj še prestolnici lepote in umetnosti, razmišljal, kaj bi počel v življenju. ‘Romantične’ ideje o tem, da bi bil kot Sartre ali Balzac je opustil, zapeljale pa so ga skušnjave novinarskega dela, in kmalu jim je ‘podlegel’ – za vse življenje. Skušnjave: novinarjeva zgodba, kot je avtobiografijo naslovil njen avtor, je delo, ki presega meje žanra, v katerem je napisano. Je kot zgodovinski roman, ki razkriva pomembne dogodke v obdobju petdesetih let in razgalja ljudi, ki so bili njihovi ključni akterji. Je kot napeta kriminalka, katere glavni protagonist je avtor sam. Je kot učbenik žurnalizma, novinarskega dopisništva, ki bi ga moral prebrati vsak mlad oziroma bodoči novinar, rojen v obdobju pametnih telefonov in instant novic. Hočevar pripoveduje novinarske zgodbe, ki – v primerjavi z današnjo digitalno dobo, ki ponuja neskončno množico podob in zgodb, a večinoma ne ponuja pristnega izkustva – večkrat mejijo na fikcijo. To priznava tudi avtor:

»Če dandanes pobrskam po spominih, se mi zdi ilegalni pohod v Salvador skoraj pogrošna zgodba iz kakšnega ameriškega filma, malo vohunskega, malo avanturističnega.«

Tone Hočevar govori o časih, ko je bilo v četrti veji oblasti še veliko profesionalcev. Ko je bilo od novinarstva še mogoče živeti in ko ni bilo nikogar, ki bi, kot piše v knjigi, brezplačno metal informacije za teboj in podtikal izmišljene novice in plehke vice.

Zajetna avtobiografija, ki je odsev bogate kariere, je razdeljena na uvod in dvanajst poglavij, ki sledijo kronologiji Hočevarjevega življenja in dela. Od začetkov sodelovanja s Televizijo Slovenije, prek dopisništva v Mehiki in na Kubi, vrnitve na televizijo in pokrivanja Vzhodne Evrope, ‘klatenja’ po črni celini, sodelovanja pri časniku Republika, urednikovanja na Delu in dopisništva v Rimu. Še bolj nam zgodbe približajo fotografije iz avtorjevega arhiva, četudi zmoti, da z besedilom ne tečejo povsem usklajeno.

Večji del avtobiografije zajema dopisništvo onstran Atlantika, med drugim tudi zato, ker je bila Latinska Amerika tedaj pomembno politično prizorišče, in tudi zato, ker je Hočevar danes o Kubi in Ameriki lahko zapisal stvari, ki jih takrat ni smel. Ker bi s tem ne le ogrozil svoje dopisniško mesto, temveč  tudi življenja in svobodo drugih.

Na dopisniških poteh so ga spremljali žena Bojana, hči Barbara in sin Miha, danes oba Delova novinarja; ves čas pa so jim tempo življenja dajali štirinožni prijatelji. Ti so bili večkrat vstopnica do virov informacij in povezovanja z ljudmi, pripoveduje avtor, ki se je s svojo družino najbolje počutil med Kubanci, čeprav je bilo prav na Kubi težko izbrskati kakršno koli informacijo.

Tone Hočevar je sinonim za delo na terenu, je eden tistih, ki je do udobnega ždenja v pisarni čutil odpor. Zgodbe je odkrival zunaj, spoznaval in mrežil se je z ljudmi, tistimi, ki so krojili in zaznamovali usodo mnogih, kot tudi tistimi, tako rekoč bajeslovnimi bitji. Mednje zagotovo sodi Gregorio Fuentes, Hemingwayev čolnar in starec iz romana Starec in morje. V romanu piše o političnih in verskih akterjih časa (od Che Guevare prek Fidela Castra in Tita pa do Karla Wojtyłe) ter med njimi primerja, da »so prelati za vatikanskim obzidjem tako zelo podobni mogočnikom iz Fidelovih partijskih palač v Havani«.

Tone Hočevar pripoveduje tudi o sodelavcih in povsem običajnih ljudeh – njegove zgodbe so kot portreti, a ne piše le o tem, kakšni so bili nekoč, temveč tudi kaj počnejo danes. Hočevarjevo pisanje je tako preplet zgodovine s sedanjostjo, v katerem ves čas izstopa njegova razgledanost – poznavanje političnih razmer, obvladanje tujih jezikov in mojstrstvo upovedovanja.

Tone Hočevar je svojo odločitev, da bo postal novinar, vzel resno in se temu ne le poklicu, temveč načinu življenja, posvetil z vsem entuziazmom in profesionalnostjo, najsi gre za upoštevanje novinarskih idealov in etike ali za upiranje cenzuri in politiki ter drugim skušnjavam.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Tone Hočevar: Skušnjave

06.01.2020

Avtorica recenzije: Beti Burger Bere Matjaž Romih.

Ljubljana : KUD Sodobnost International, 2019

Avtobiografsko delo novinarja, voditelja in dopisnika Toneta Hočevarja se začne v zlatih šestdesetih letih v Parizu. Kot študent je v mestu ljubezni, tedaj še prestolnici lepote in umetnosti, razmišljal, kaj bi počel v življenju. ‘Romantične’ ideje o tem, da bi bil kot Sartre ali Balzac je opustil, zapeljale pa so ga skušnjave novinarskega dela, in kmalu jim je ‘podlegel’ – za vse življenje. Skušnjave: novinarjeva zgodba, kot je avtobiografijo naslovil njen avtor, je delo, ki presega meje žanra, v katerem je napisano. Je kot zgodovinski roman, ki razkriva pomembne dogodke v obdobju petdesetih let in razgalja ljudi, ki so bili njihovi ključni akterji. Je kot napeta kriminalka, katere glavni protagonist je avtor sam. Je kot učbenik žurnalizma, novinarskega dopisništva, ki bi ga moral prebrati vsak mlad oziroma bodoči novinar, rojen v obdobju pametnih telefonov in instant novic. Hočevar pripoveduje novinarske zgodbe, ki – v primerjavi z današnjo digitalno dobo, ki ponuja neskončno množico podob in zgodb, a večinoma ne ponuja pristnega izkustva – večkrat mejijo na fikcijo. To priznava tudi avtor:

»Če dandanes pobrskam po spominih, se mi zdi ilegalni pohod v Salvador skoraj pogrošna zgodba iz kakšnega ameriškega filma, malo vohunskega, malo avanturističnega.«

Tone Hočevar govori o časih, ko je bilo v četrti veji oblasti še veliko profesionalcev. Ko je bilo od novinarstva še mogoče živeti in ko ni bilo nikogar, ki bi, kot piše v knjigi, brezplačno metal informacije za teboj in podtikal izmišljene novice in plehke vice.

Zajetna avtobiografija, ki je odsev bogate kariere, je razdeljena na uvod in dvanajst poglavij, ki sledijo kronologiji Hočevarjevega življenja in dela. Od začetkov sodelovanja s Televizijo Slovenije, prek dopisništva v Mehiki in na Kubi, vrnitve na televizijo in pokrivanja Vzhodne Evrope, ‘klatenja’ po črni celini, sodelovanja pri časniku Republika, urednikovanja na Delu in dopisništva v Rimu. Še bolj nam zgodbe približajo fotografije iz avtorjevega arhiva, četudi zmoti, da z besedilom ne tečejo povsem usklajeno.

Večji del avtobiografije zajema dopisništvo onstran Atlantika, med drugim tudi zato, ker je bila Latinska Amerika tedaj pomembno politično prizorišče, in tudi zato, ker je Hočevar danes o Kubi in Ameriki lahko zapisal stvari, ki jih takrat ni smel. Ker bi s tem ne le ogrozil svoje dopisniško mesto, temveč  tudi življenja in svobodo drugih.

Na dopisniških poteh so ga spremljali žena Bojana, hči Barbara in sin Miha, danes oba Delova novinarja; ves čas pa so jim tempo življenja dajali štirinožni prijatelji. Ti so bili večkrat vstopnica do virov informacij in povezovanja z ljudmi, pripoveduje avtor, ki se je s svojo družino najbolje počutil med Kubanci, čeprav je bilo prav na Kubi težko izbrskati kakršno koli informacijo.

Tone Hočevar je sinonim za delo na terenu, je eden tistih, ki je do udobnega ždenja v pisarni čutil odpor. Zgodbe je odkrival zunaj, spoznaval in mrežil se je z ljudmi, tistimi, ki so krojili in zaznamovali usodo mnogih, kot tudi tistimi, tako rekoč bajeslovnimi bitji. Mednje zagotovo sodi Gregorio Fuentes, Hemingwayev čolnar in starec iz romana Starec in morje. V romanu piše o političnih in verskih akterjih časa (od Che Guevare prek Fidela Castra in Tita pa do Karla Wojtyłe) ter med njimi primerja, da »so prelati za vatikanskim obzidjem tako zelo podobni mogočnikom iz Fidelovih partijskih palač v Havani«.

Tone Hočevar pripoveduje tudi o sodelavcih in povsem običajnih ljudeh – njegove zgodbe so kot portreti, a ne piše le o tem, kakšni so bili nekoč, temveč tudi kaj počnejo danes. Hočevarjevo pisanje je tako preplet zgodovine s sedanjostjo, v katerem ves čas izstopa njegova razgledanost – poznavanje političnih razmer, obvladanje tujih jezikov in mojstrstvo upovedovanja.

Tone Hočevar je svojo odločitev, da bo postal novinar, vzel resno in se temu ne le poklicu, temveč načinu življenja, posvetil z vsem entuziazmom in profesionalnostjo, najsi gre za upoštevanje novinarskih idealov in etike ali za upiranje cenzuri in politiki ter drugim skušnjavam.


04.10.2021

Elena Ferrante: Zlagano življenje odraslih

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bere Ana Bohte.


04.10.2021

Jela Krečič: Zmote neprevaranih

Avtor recenzije: Urban Tarman Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Bina Štampe Žmavc: Drobne pesmi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Jasmin B. Frelih: Piksli

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere: Ana Bohte


03.10.2021

A. P. Čehov: Češnjev vrt - premiera v MGL

Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani


01.10.2021

Okus lakote

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


01.10.2021

Ni čas za smrt

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.09.2021

Ivana Sajko: Nekoč se bova temu smejala

Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani


29.09.2021

Ivana Sajko: Nekoč se bova temu smejala

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.09.2021

Elena Švarc: Zakaj vsi ne vidijo angelov

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Lidija Hartman.


27.09.2021

Tonnac, Carriere, Eco: Nikar ne upajte, da se boste znebili knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.


27.09.2021

Petja Rijavec: Meter in pol pomladi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


27.09.2021

Drago Jančar, Janez Pipan: To noč sem jo videl

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.09.2021

Požigalci

POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:


26.09.2021

Drago Jančar, Janez Pipan: To noč sem jo videl

Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani


24.09.2021

Joe Orton: Norišnica d.o.o.

Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović


24.09.2021

Oče

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

O slavnosti in gostih

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

Nekoč so bili ljudje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

Joe Orton: Norišnica d.o.o.

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 50 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov