Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Andraž Polič: Ob robu ceste

13.01.2020

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Ljubljana : Hiša poezije, 2019

Andraž Polič, pesnik in avtor besedil glasbene skupine Hamlet Express, v kateri deluje že skoraj dve desetletji, je tanko knjižico pretresljivih pesmi Ob robu ceste posvetil vsem ženskam, ki se nahajajo na robu. Najsi gre za tiste s socialnega roba ali za čustveno neposredne boemke, ki iščejo načine za preživetje v okolju, ki ne odobrava njihove drugačnosti, so to ženske, ki bogatijo naša življenja in ki v vseh pogledih veliko prispevajo k razumevanju aktualne družbe in njenih problemov. Knjiga je izšla v okviru razpisa Sončnice 2019, ki ga revija Poetikon organizira za neobjavljeno pesniško zbirko v slovenščini. Andraž Polič je tako eden od petih avtorjev, ki jih je izbrala žirija v sestavi Ivan Dobnik, Cvetka Bevc, Marcello Potocco, Dejan Koban in Zoran Pevec. Slednji je napisal tudi spremno besedo.

Polič pove veliko že z naslovi pesmi – vsaka je poimenovana z ženskim imenom – včasih iz mitologije, včasih iz erotične filmografije, večinoma pa gre za preprosta slovenska imena iz vsakdanjega življenja. Vse pesmi so napisane v prvi osebi ženskega spola in izpričujejo ves spekter ženskih občutij, od najbolj platonskega hrepenenja do neutolažljive žalosti, jeze in samodestruktivnih čustev. V pesmi Penelopa, ki nas spomni na Odisejevo potovanje, piše:

“Čakam njega, ki ga ni. / In vem, da ga ne bo. / A nočem verjeti. / Prav zato si ga domišljam, / ga nestrpno pričakujem / kot nikogar doslej. / Mogoče je prav, / da nikoli ne prestopi mojega praga, / ker nočem izgubiti edinega, kar imam: to čakanje.”

To so zgodbe o ženskah, ki pišejo dolga pisma neznancem, a jih nikoli ne odpošljejo, in ki se sprašujejo, komu naj zaupajo “svojo skritost v bolečini”. To so izpovedi žensk, ki iščejo srečno ljubezen, a najdejo pribežališče v nesrečni zvezi, ki jim vendarle omogoča izražanje čustev, ustvarjalni zagon in razmah svoje blaznosti. Vsako ime je ključ, šifra, ki nas popelje v nek kotiček ženske enigme. Gabriela sporoča, da je “v molk zapredena kot Sfinga”: “Če me hočeš odklenit, / moraš poznati urok govorice. / Pesniti moraš. / Na pravi način moraš zavrteti ključ / za moja vrata.” Lili nam zaupa, da je počasna mimoza, ki “odpira liste kot prvi poljub”: “Komaj vidna sem – nikogaršnja … le svoja. / V svileni sapi jutra, / umita od nočne sline, / obrobljena z rahlo šminko, / sem še nedotaknjena. / Željena in želeča.”

Tanja je pretepena, posiljena in osramočena, Beate diši po kostanjih iz otroštva, Elisabeti je počilo srce. Maja je “zlizana in shojena kot beneški kamen”, Samanta se ima za hladno boginjo z nasmehom usode, Emanuelo na koncu niti čakajo pohotni minotavri, Klementino vsakič znova zadene železo žalosti, Lara je premražena in odvržena, Jana pa ima neznano bolezen. Za nekatere ženske lahko dokaj kmalu ugotovimo njihov poklic, saj nam ga avtor med vrsticami zaupa že na začetku, npr. v pesmi Natalija: “Obrišem si solze. / Sama in brez reflektorjev. / Brez kamere in režiserja.”

 Vsem ženskam sta skupna osamljenost in neskončna želja, ki ji ni videti konca. O tem se je sicer Freud že pred stoletjem spraševal “kaj neki ženska hoče”, Polič pa ženskim hrepenenjem in željam dodaja nove, bolj elegantne poetične razsežnosti. Njegov pesniški jezik je preprost, igriv in v precejšnji meri metaforičen. Čudi nas njegova pretanjenost za ženske težave in za izzive, s katerimi se soočajo na obrobju družbe. Z barvnimi kontrasti prikaže eksistencialni kontrast, npr. v pesmi Ceca: “Vse belo: / bele stene, / bele rjuhe / bel križ / iz bele slonovine / in okrogla ura … / s črnimi kazalci, / ki tiktakajo vse do trenutka, / ko zadoni izmerjen čas.”

 S ponavljanjem besed ustvarja svojevrsten suspenz in občutje, npr. v pesmi Sofija: “Ta dan, / to mesto, / to nebo, / to telo, / te roke … / in ustnice, ki stiskajo cigareto / za dimček hipne pozabe.” Poličeve pesmi so kot filmski utrinki, fotografije trenutka, v katerih zagledamo specifično žensko v vsej njeni blaznosti in blaženosti obenem. So camera lucida objektiva, usmerjenega v avtorjevo animo, iz katere se porajajo presenetljive vizije ženskega ozvezdja.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Andraž Polič: Ob robu ceste

13.01.2020

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Ljubljana : Hiša poezije, 2019

Andraž Polič, pesnik in avtor besedil glasbene skupine Hamlet Express, v kateri deluje že skoraj dve desetletji, je tanko knjižico pretresljivih pesmi Ob robu ceste posvetil vsem ženskam, ki se nahajajo na robu. Najsi gre za tiste s socialnega roba ali za čustveno neposredne boemke, ki iščejo načine za preživetje v okolju, ki ne odobrava njihove drugačnosti, so to ženske, ki bogatijo naša življenja in ki v vseh pogledih veliko prispevajo k razumevanju aktualne družbe in njenih problemov. Knjiga je izšla v okviru razpisa Sončnice 2019, ki ga revija Poetikon organizira za neobjavljeno pesniško zbirko v slovenščini. Andraž Polič je tako eden od petih avtorjev, ki jih je izbrala žirija v sestavi Ivan Dobnik, Cvetka Bevc, Marcello Potocco, Dejan Koban in Zoran Pevec. Slednji je napisal tudi spremno besedo.

Polič pove veliko že z naslovi pesmi – vsaka je poimenovana z ženskim imenom – včasih iz mitologije, včasih iz erotične filmografije, večinoma pa gre za preprosta slovenska imena iz vsakdanjega življenja. Vse pesmi so napisane v prvi osebi ženskega spola in izpričujejo ves spekter ženskih občutij, od najbolj platonskega hrepenenja do neutolažljive žalosti, jeze in samodestruktivnih čustev. V pesmi Penelopa, ki nas spomni na Odisejevo potovanje, piše:

“Čakam njega, ki ga ni. / In vem, da ga ne bo. / A nočem verjeti. / Prav zato si ga domišljam, / ga nestrpno pričakujem / kot nikogar doslej. / Mogoče je prav, / da nikoli ne prestopi mojega praga, / ker nočem izgubiti edinega, kar imam: to čakanje.”

To so zgodbe o ženskah, ki pišejo dolga pisma neznancem, a jih nikoli ne odpošljejo, in ki se sprašujejo, komu naj zaupajo “svojo skritost v bolečini”. To so izpovedi žensk, ki iščejo srečno ljubezen, a najdejo pribežališče v nesrečni zvezi, ki jim vendarle omogoča izražanje čustev, ustvarjalni zagon in razmah svoje blaznosti. Vsako ime je ključ, šifra, ki nas popelje v nek kotiček ženske enigme. Gabriela sporoča, da je “v molk zapredena kot Sfinga”: “Če me hočeš odklenit, / moraš poznati urok govorice. / Pesniti moraš. / Na pravi način moraš zavrteti ključ / za moja vrata.” Lili nam zaupa, da je počasna mimoza, ki “odpira liste kot prvi poljub”: “Komaj vidna sem – nikogaršnja … le svoja. / V svileni sapi jutra, / umita od nočne sline, / obrobljena z rahlo šminko, / sem še nedotaknjena. / Željena in želeča.”

Tanja je pretepena, posiljena in osramočena, Beate diši po kostanjih iz otroštva, Elisabeti je počilo srce. Maja je “zlizana in shojena kot beneški kamen”, Samanta se ima za hladno boginjo z nasmehom usode, Emanuelo na koncu niti čakajo pohotni minotavri, Klementino vsakič znova zadene železo žalosti, Lara je premražena in odvržena, Jana pa ima neznano bolezen. Za nekatere ženske lahko dokaj kmalu ugotovimo njihov poklic, saj nam ga avtor med vrsticami zaupa že na začetku, npr. v pesmi Natalija: “Obrišem si solze. / Sama in brez reflektorjev. / Brez kamere in režiserja.”

 Vsem ženskam sta skupna osamljenost in neskončna želja, ki ji ni videti konca. O tem se je sicer Freud že pred stoletjem spraševal “kaj neki ženska hoče”, Polič pa ženskim hrepenenjem in željam dodaja nove, bolj elegantne poetične razsežnosti. Njegov pesniški jezik je preprost, igriv in v precejšnji meri metaforičen. Čudi nas njegova pretanjenost za ženske težave in za izzive, s katerimi se soočajo na obrobju družbe. Z barvnimi kontrasti prikaže eksistencialni kontrast, npr. v pesmi Ceca: “Vse belo: / bele stene, / bele rjuhe / bel križ / iz bele slonovine / in okrogla ura … / s črnimi kazalci, / ki tiktakajo vse do trenutka, / ko zadoni izmerjen čas.”

 S ponavljanjem besed ustvarja svojevrsten suspenz in občutje, npr. v pesmi Sofija: “Ta dan, / to mesto, / to nebo, / to telo, / te roke … / in ustnice, ki stiskajo cigareto / za dimček hipne pozabe.” Poličeve pesmi so kot filmski utrinki, fotografije trenutka, v katerih zagledamo specifično žensko v vsej njeni blaznosti in blaženosti obenem. So camera lucida objektiva, usmerjenega v avtorjevo animo, iz katere se porajajo presenetljive vizije ženskega ozvezdja.


04.02.2022

Titan

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


04.02.2022

Ulica nočnih mor

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.02.2022

Aleksander Gadžijev navdušil publiko 2. koncerta 5. Zimskega festivala

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


31.01.2022

Dževad Karahasan: Vonj po strahu

Avtor recenzije: Simon Popek Bere: Jure Franko.


31.01.2022

Andrzej Stasiuk: Fado

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere: Jure Franko.


31.01.2022

Nataša Velikonja: Prostor sred križišč

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Aleksander Golja in Lidija Hartman.


31.01.2022

Željko Kozinc: Ledina neba

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


28.01.2022

Vzporedni materi

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.01.2022

Električno življenje Louisa Waina

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.01.2022

Junak

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


26.01.2022

Sally Potter: Party

Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:


24.01.2022

Kristina Kočan: Selišča

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Barbara Zupan.


24.01.2022

Spomenka in Tine Hribar: Slovenski razkoli in slovenska sprava

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič


24.01.2022

Boris Kolar: Potopimo Islandijo

Avtorira recenzije: Katarina Mahnič Bere Barbara Zupan


21.01.2022

Zastoj

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.01.2022

Tragedija Macbetha

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.01.2022

V Slovenski kinoteki predvajajo filme Chrisa Markerja

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.01.2022

Katarina Šrimpf Vendramin: Zgodbe in prostori

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Dejan Kaloper.


17.01.2022

Veronika Razpotnik: Krekspot na požarnih štengah

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.


17.01.2022

Goran Gluvić: Požri se, Robi

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Aleksander Golja


Stran 44 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov