Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik
Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Ljubljana : LUD Literatura, 2019
Tanka knjižica Lucije Stupica Točke izginjanja, ki vsega skupaj vsebuje 36 pesmi, je upovedovana iz posebne perspektive. Čeprav je pesnica in tudi oblikovalka interierjev, znana in uveljavljena doma in v tujini, ne nazadnje je za svoje pesniško ustvarjanje prejela nemško nagrado Hubert Burda in švedsko nagrado Klaas de Vylder za priseljene avtorje, je iz zbirke Točke izginjanja mogoče razbrati shizofreno situacijo. Pesnica namreč piše kot nekdo, ki še nima zapika, ali pa kot nekdo, ki si ga postavlja na novo. To pomeni, da se njena edinstvena oblika in vsebina spreminjata glede na življenjske dogodke, vendar pa se obstoj razpre, ko se lirski subjekt nasloni na zbiralnik spominov in podob.
Nanje se torej opira in jih hkrati presega, pozablja, jih postavlja v odvisnost od drugih stvari. Vsakokratno oddaljevanje od spomina in hkrati naslanjanje nanj, vzpostavlja posebno obliko dialoškosti. Ne glede na to, ali gre za dialog med mrtvimi ali živimi, jasno je, da sta tisti ali tista, ki pripoveduje in tisti oziroma tista, ki posluša, sprejema, združena s telesnimi entitetami, ki oba / obe spreminjajo v prvobitno in nediferencirano. In tudi, ko se komaj zarišejo obrisi nekega življenja, mora subjekt, ki pripada svetu fantomov, vedno znova uhajati iz samega sebe in se prepuščati toku časa in naključij. Šele proizvajanje v naključnosti, prek verige učinkov, ki se nikoli ne uresničijo tako, kot je bilo predvideno, pesnica lahko zapiše: “In edina verjetnost, ki jo poznava, / je nezmožnost izreči prejšnja življenja.” Edino, kar lirski subjekt zmore in lahko naredi, je, da se prepusti pesmim spomina, ki pa kljub vsebovani vednosti ne more pridobiti značaja opojnosti in večnosti.
Ustvarjanje in izumljanje v nepričakovanem in nestanovitnem pripelje do priznanja strahu. Ta pride kot izbruh in ponikne v semantičnem polju nasprotij. Pesnica iz intimnega doživljanja prehaja v komentiranje družbenih neravnovesij. Način, kako poveže doživete razlike, se uprizarja prek trajanja. Doživeto je sprimek heterogenih elementov, ki jih časovna oblika povezuje v enotnost, in to kljub temu, da prisega na vizualno in da posamične pesmi delujejo kot gibljive slike. Življenje je potemtakem niz vzporednih trenutkov in trajanj, nenehno preskakovanje iz obzorja v obzorje. Celotna struktura obstoja pa je taka, da je treba za to, da bi živeli, neprestano uhajati stalnosti. Ta prinaša negotovost in izpostavlja ranljivosti, ki pa je še toliko očitnejša, ko imamo opraviti s tujko, ki prebiva v severnjaškem okolju. Nestabilnost, prekinitev, gibljivost tako ne ponujajo samo možnosti pobega in uhajanja, temveč pesmi polnijo z detajli, zaradi česar delujejo plastično.
Kljub navidezni komunikativnosti in celo pripovedni ali anekdotični strukturi, popisani dogodki nimajo začetka. Gre za princip kolaženja, lepljenja, pri čemer gravitativno središče ali pa drugi “dom”, ki je (z)relativiziran, iščemo v prehajanju. Načeloma je govorka teh pesmi jasna, kar velja predvsem za njen phisis, ne pa tudi za širši kontekst, v katerem se pojavlja. Njena identiteta se vzpostavlja tudi kot družbena funkcija, povezana z družino, predniki in pričakovanji drugih. Vidimo jo v dialogu z drugim, torej z moškim, včasih z otrokom, največkrat pa je v dialogu sama s seboj. Potujitveni postopek, ki ga uvede, je bolj v funkciji reševanja pesmi kot pa tega, da bi se pesnica skušala opolnomočiti in bi prešla na primer iz faze slabljenja v fazo bogatitve življenja in subjekta. Vse torej deluje po načelu nedokončanosti, pri čemer je jasno, da odnos med sedanjostjo, preteklostjo in prihodnostjo ne pripada redu kontinuitete, ampak nizanja časovnih fragmentov, povezanih z množico niti.
Če potegnemo le eno izmed njih, nit izseljenstva, ki ponika in se prikazuje iz pesmi v pesem, je jasno, da skuša pesnica prisostvovati novim začetkom,. Pri tem čuti potrebo po kontinuiteti, in se zaveda, da nad sedanjostjo plava senca nekdanjih zgodb. Isti dogodek ima zato lahko tudi več verzij. Pesnica na primer zapiše nekaj, hkrati pa se zaveda, da bi lahko zapisala nekaj drugega. Tisto, kar stoji nasproti stalnemu relativiziranju, je lahko samo pesem, pa še ta se sooča z nemočjo jezika, da bi stvari ubesedil takšne, kot so. Ali kot zapiše v pesmi Stvari, kot so:
“Čutim, ob nekaj udov sem. / Morda tudi ob jezik. Neznosna bolečina. / Nezmožnost ubeseditve. Namesto knjig prebiram prostor. / Poznam ga na pamet. / Tudi s prostora brišem prah. / Brez knjig in slik bi bil prazen. / In napolni se z vama, ko vstopita.”
Najbolj optimalna pesničina drža je drža opazovalke, ki prehaja iz koda v kod, meša vse kode v hitrem drsenju, sledeč vprašanjem, ki si jih zastavlja. Pri tem spreminja svoja pojasnila, nikdar se ne sklicuje na isto genealogijo in enakih dogodkov ne beleži na enak način. V takih okoliščinah, v kakršnih se vse deli, ko fragmenti vstopajo v vedno nova fragmentiranja, in kjer je isto bitje vsepovsod, na vseh straneh in na vseh ravneh, pri čemer pesmi po intenziteti in kvaliteti tudi nihajo, je edini način, kako se ohraniti celega, da živiš v cikcakih.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik
Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Ljubljana : LUD Literatura, 2019
Tanka knjižica Lucije Stupica Točke izginjanja, ki vsega skupaj vsebuje 36 pesmi, je upovedovana iz posebne perspektive. Čeprav je pesnica in tudi oblikovalka interierjev, znana in uveljavljena doma in v tujini, ne nazadnje je za svoje pesniško ustvarjanje prejela nemško nagrado Hubert Burda in švedsko nagrado Klaas de Vylder za priseljene avtorje, je iz zbirke Točke izginjanja mogoče razbrati shizofreno situacijo. Pesnica namreč piše kot nekdo, ki še nima zapika, ali pa kot nekdo, ki si ga postavlja na novo. To pomeni, da se njena edinstvena oblika in vsebina spreminjata glede na življenjske dogodke, vendar pa se obstoj razpre, ko se lirski subjekt nasloni na zbiralnik spominov in podob.
Nanje se torej opira in jih hkrati presega, pozablja, jih postavlja v odvisnost od drugih stvari. Vsakokratno oddaljevanje od spomina in hkrati naslanjanje nanj, vzpostavlja posebno obliko dialoškosti. Ne glede na to, ali gre za dialog med mrtvimi ali živimi, jasno je, da sta tisti ali tista, ki pripoveduje in tisti oziroma tista, ki posluša, sprejema, združena s telesnimi entitetami, ki oba / obe spreminjajo v prvobitno in nediferencirano. In tudi, ko se komaj zarišejo obrisi nekega življenja, mora subjekt, ki pripada svetu fantomov, vedno znova uhajati iz samega sebe in se prepuščati toku časa in naključij. Šele proizvajanje v naključnosti, prek verige učinkov, ki se nikoli ne uresničijo tako, kot je bilo predvideno, pesnica lahko zapiše: “In edina verjetnost, ki jo poznava, / je nezmožnost izreči prejšnja življenja.” Edino, kar lirski subjekt zmore in lahko naredi, je, da se prepusti pesmim spomina, ki pa kljub vsebovani vednosti ne more pridobiti značaja opojnosti in večnosti.
Ustvarjanje in izumljanje v nepričakovanem in nestanovitnem pripelje do priznanja strahu. Ta pride kot izbruh in ponikne v semantičnem polju nasprotij. Pesnica iz intimnega doživljanja prehaja v komentiranje družbenih neravnovesij. Način, kako poveže doživete razlike, se uprizarja prek trajanja. Doživeto je sprimek heterogenih elementov, ki jih časovna oblika povezuje v enotnost, in to kljub temu, da prisega na vizualno in da posamične pesmi delujejo kot gibljive slike. Življenje je potemtakem niz vzporednih trenutkov in trajanj, nenehno preskakovanje iz obzorja v obzorje. Celotna struktura obstoja pa je taka, da je treba za to, da bi živeli, neprestano uhajati stalnosti. Ta prinaša negotovost in izpostavlja ranljivosti, ki pa je še toliko očitnejša, ko imamo opraviti s tujko, ki prebiva v severnjaškem okolju. Nestabilnost, prekinitev, gibljivost tako ne ponujajo samo možnosti pobega in uhajanja, temveč pesmi polnijo z detajli, zaradi česar delujejo plastično.
Kljub navidezni komunikativnosti in celo pripovedni ali anekdotični strukturi, popisani dogodki nimajo začetka. Gre za princip kolaženja, lepljenja, pri čemer gravitativno središče ali pa drugi “dom”, ki je (z)relativiziran, iščemo v prehajanju. Načeloma je govorka teh pesmi jasna, kar velja predvsem za njen phisis, ne pa tudi za širši kontekst, v katerem se pojavlja. Njena identiteta se vzpostavlja tudi kot družbena funkcija, povezana z družino, predniki in pričakovanji drugih. Vidimo jo v dialogu z drugim, torej z moškim, včasih z otrokom, največkrat pa je v dialogu sama s seboj. Potujitveni postopek, ki ga uvede, je bolj v funkciji reševanja pesmi kot pa tega, da bi se pesnica skušala opolnomočiti in bi prešla na primer iz faze slabljenja v fazo bogatitve življenja in subjekta. Vse torej deluje po načelu nedokončanosti, pri čemer je jasno, da odnos med sedanjostjo, preteklostjo in prihodnostjo ne pripada redu kontinuitete, ampak nizanja časovnih fragmentov, povezanih z množico niti.
Če potegnemo le eno izmed njih, nit izseljenstva, ki ponika in se prikazuje iz pesmi v pesem, je jasno, da skuša pesnica prisostvovati novim začetkom,. Pri tem čuti potrebo po kontinuiteti, in se zaveda, da nad sedanjostjo plava senca nekdanjih zgodb. Isti dogodek ima zato lahko tudi več verzij. Pesnica na primer zapiše nekaj, hkrati pa se zaveda, da bi lahko zapisala nekaj drugega. Tisto, kar stoji nasproti stalnemu relativiziranju, je lahko samo pesem, pa še ta se sooča z nemočjo jezika, da bi stvari ubesedil takšne, kot so. Ali kot zapiše v pesmi Stvari, kot so:
“Čutim, ob nekaj udov sem. / Morda tudi ob jezik. Neznosna bolečina. / Nezmožnost ubeseditve. Namesto knjig prebiram prostor. / Poznam ga na pamet. / Tudi s prostora brišem prah. / Brez knjig in slik bi bil prazen. / In napolni se z vama, ko vstopita.”
Najbolj optimalna pesničina drža je drža opazovalke, ki prehaja iz koda v kod, meša vse kode v hitrem drsenju, sledeč vprašanjem, ki si jih zastavlja. Pri tem spreminja svoja pojasnila, nikdar se ne sklicuje na isto genealogijo in enakih dogodkov ne beleži na enak način. V takih okoliščinah, v kakršnih se vse deli, ko fragmenti vstopajo v vedno nova fragmentiranja, in kjer je isto bitje vsepovsod, na vseh straneh in na vseh ravneh, pri čemer pesmi po intenziteti in kvaliteti tudi nihajo, je edini način, kako se ohraniti celega, da živiš v cikcakih.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov