Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik
Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Ljubljana : LUD Literatura, 2019
Tanka knjižica Lucije Stupica Točke izginjanja, ki vsega skupaj vsebuje 36 pesmi, je upovedovana iz posebne perspektive. Čeprav je pesnica in tudi oblikovalka interierjev, znana in uveljavljena doma in v tujini, ne nazadnje je za svoje pesniško ustvarjanje prejela nemško nagrado Hubert Burda in švedsko nagrado Klaas de Vylder za priseljene avtorje, je iz zbirke Točke izginjanja mogoče razbrati shizofreno situacijo. Pesnica namreč piše kot nekdo, ki še nima zapika, ali pa kot nekdo, ki si ga postavlja na novo. To pomeni, da se njena edinstvena oblika in vsebina spreminjata glede na življenjske dogodke, vendar pa se obstoj razpre, ko se lirski subjekt nasloni na zbiralnik spominov in podob.
Nanje se torej opira in jih hkrati presega, pozablja, jih postavlja v odvisnost od drugih stvari. Vsakokratno oddaljevanje od spomina in hkrati naslanjanje nanj, vzpostavlja posebno obliko dialoškosti. Ne glede na to, ali gre za dialog med mrtvimi ali živimi, jasno je, da sta tisti ali tista, ki pripoveduje in tisti oziroma tista, ki posluša, sprejema, združena s telesnimi entitetami, ki oba / obe spreminjajo v prvobitno in nediferencirano. In tudi, ko se komaj zarišejo obrisi nekega življenja, mora subjekt, ki pripada svetu fantomov, vedno znova uhajati iz samega sebe in se prepuščati toku časa in naključij. Šele proizvajanje v naključnosti, prek verige učinkov, ki se nikoli ne uresničijo tako, kot je bilo predvideno, pesnica lahko zapiše: “In edina verjetnost, ki jo poznava, / je nezmožnost izreči prejšnja življenja.” Edino, kar lirski subjekt zmore in lahko naredi, je, da se prepusti pesmim spomina, ki pa kljub vsebovani vednosti ne more pridobiti značaja opojnosti in večnosti.
Ustvarjanje in izumljanje v nepričakovanem in nestanovitnem pripelje do priznanja strahu. Ta pride kot izbruh in ponikne v semantičnem polju nasprotij. Pesnica iz intimnega doživljanja prehaja v komentiranje družbenih neravnovesij. Način, kako poveže doživete razlike, se uprizarja prek trajanja. Doživeto je sprimek heterogenih elementov, ki jih časovna oblika povezuje v enotnost, in to kljub temu, da prisega na vizualno in da posamične pesmi delujejo kot gibljive slike. Življenje je potemtakem niz vzporednih trenutkov in trajanj, nenehno preskakovanje iz obzorja v obzorje. Celotna struktura obstoja pa je taka, da je treba za to, da bi živeli, neprestano uhajati stalnosti. Ta prinaša negotovost in izpostavlja ranljivosti, ki pa je še toliko očitnejša, ko imamo opraviti s tujko, ki prebiva v severnjaškem okolju. Nestabilnost, prekinitev, gibljivost tako ne ponujajo samo možnosti pobega in uhajanja, temveč pesmi polnijo z detajli, zaradi česar delujejo plastično.
Kljub navidezni komunikativnosti in celo pripovedni ali anekdotični strukturi, popisani dogodki nimajo začetka. Gre za princip kolaženja, lepljenja, pri čemer gravitativno središče ali pa drugi “dom”, ki je (z)relativiziran, iščemo v prehajanju. Načeloma je govorka teh pesmi jasna, kar velja predvsem za njen phisis, ne pa tudi za širši kontekst, v katerem se pojavlja. Njena identiteta se vzpostavlja tudi kot družbena funkcija, povezana z družino, predniki in pričakovanji drugih. Vidimo jo v dialogu z drugim, torej z moškim, včasih z otrokom, največkrat pa je v dialogu sama s seboj. Potujitveni postopek, ki ga uvede, je bolj v funkciji reševanja pesmi kot pa tega, da bi se pesnica skušala opolnomočiti in bi prešla na primer iz faze slabljenja v fazo bogatitve življenja in subjekta. Vse torej deluje po načelu nedokončanosti, pri čemer je jasno, da odnos med sedanjostjo, preteklostjo in prihodnostjo ne pripada redu kontinuitete, ampak nizanja časovnih fragmentov, povezanih z množico niti.
Če potegnemo le eno izmed njih, nit izseljenstva, ki ponika in se prikazuje iz pesmi v pesem, je jasno, da skuša pesnica prisostvovati novim začetkom,. Pri tem čuti potrebo po kontinuiteti, in se zaveda, da nad sedanjostjo plava senca nekdanjih zgodb. Isti dogodek ima zato lahko tudi več verzij. Pesnica na primer zapiše nekaj, hkrati pa se zaveda, da bi lahko zapisala nekaj drugega. Tisto, kar stoji nasproti stalnemu relativiziranju, je lahko samo pesem, pa še ta se sooča z nemočjo jezika, da bi stvari ubesedil takšne, kot so. Ali kot zapiše v pesmi Stvari, kot so:
“Čutim, ob nekaj udov sem. / Morda tudi ob jezik. Neznosna bolečina. / Nezmožnost ubeseditve. Namesto knjig prebiram prostor. / Poznam ga na pamet. / Tudi s prostora brišem prah. / Brez knjig in slik bi bil prazen. / In napolni se z vama, ko vstopita.”
Najbolj optimalna pesničina drža je drža opazovalke, ki prehaja iz koda v kod, meša vse kode v hitrem drsenju, sledeč vprašanjem, ki si jih zastavlja. Pri tem spreminja svoja pojasnila, nikdar se ne sklicuje na isto genealogijo in enakih dogodkov ne beleži na enak način. V takih okoliščinah, v kakršnih se vse deli, ko fragmenti vstopajo v vedno nova fragmentiranja, in kjer je isto bitje vsepovsod, na vseh straneh in na vseh ravneh, pri čemer pesmi po intenziteti in kvaliteti tudi nihajo, je edini način, kako se ohraniti celega, da živiš v cikcakih.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik
Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Ljubljana : LUD Literatura, 2019
Tanka knjižica Lucije Stupica Točke izginjanja, ki vsega skupaj vsebuje 36 pesmi, je upovedovana iz posebne perspektive. Čeprav je pesnica in tudi oblikovalka interierjev, znana in uveljavljena doma in v tujini, ne nazadnje je za svoje pesniško ustvarjanje prejela nemško nagrado Hubert Burda in švedsko nagrado Klaas de Vylder za priseljene avtorje, je iz zbirke Točke izginjanja mogoče razbrati shizofreno situacijo. Pesnica namreč piše kot nekdo, ki še nima zapika, ali pa kot nekdo, ki si ga postavlja na novo. To pomeni, da se njena edinstvena oblika in vsebina spreminjata glede na življenjske dogodke, vendar pa se obstoj razpre, ko se lirski subjekt nasloni na zbiralnik spominov in podob.
Nanje se torej opira in jih hkrati presega, pozablja, jih postavlja v odvisnost od drugih stvari. Vsakokratno oddaljevanje od spomina in hkrati naslanjanje nanj, vzpostavlja posebno obliko dialoškosti. Ne glede na to, ali gre za dialog med mrtvimi ali živimi, jasno je, da sta tisti ali tista, ki pripoveduje in tisti oziroma tista, ki posluša, sprejema, združena s telesnimi entitetami, ki oba / obe spreminjajo v prvobitno in nediferencirano. In tudi, ko se komaj zarišejo obrisi nekega življenja, mora subjekt, ki pripada svetu fantomov, vedno znova uhajati iz samega sebe in se prepuščati toku časa in naključij. Šele proizvajanje v naključnosti, prek verige učinkov, ki se nikoli ne uresničijo tako, kot je bilo predvideno, pesnica lahko zapiše: “In edina verjetnost, ki jo poznava, / je nezmožnost izreči prejšnja življenja.” Edino, kar lirski subjekt zmore in lahko naredi, je, da se prepusti pesmim spomina, ki pa kljub vsebovani vednosti ne more pridobiti značaja opojnosti in večnosti.
Ustvarjanje in izumljanje v nepričakovanem in nestanovitnem pripelje do priznanja strahu. Ta pride kot izbruh in ponikne v semantičnem polju nasprotij. Pesnica iz intimnega doživljanja prehaja v komentiranje družbenih neravnovesij. Način, kako poveže doživete razlike, se uprizarja prek trajanja. Doživeto je sprimek heterogenih elementov, ki jih časovna oblika povezuje v enotnost, in to kljub temu, da prisega na vizualno in da posamične pesmi delujejo kot gibljive slike. Življenje je potemtakem niz vzporednih trenutkov in trajanj, nenehno preskakovanje iz obzorja v obzorje. Celotna struktura obstoja pa je taka, da je treba za to, da bi živeli, neprestano uhajati stalnosti. Ta prinaša negotovost in izpostavlja ranljivosti, ki pa je še toliko očitnejša, ko imamo opraviti s tujko, ki prebiva v severnjaškem okolju. Nestabilnost, prekinitev, gibljivost tako ne ponujajo samo možnosti pobega in uhajanja, temveč pesmi polnijo z detajli, zaradi česar delujejo plastično.
Kljub navidezni komunikativnosti in celo pripovedni ali anekdotični strukturi, popisani dogodki nimajo začetka. Gre za princip kolaženja, lepljenja, pri čemer gravitativno središče ali pa drugi “dom”, ki je (z)relativiziran, iščemo v prehajanju. Načeloma je govorka teh pesmi jasna, kar velja predvsem za njen phisis, ne pa tudi za širši kontekst, v katerem se pojavlja. Njena identiteta se vzpostavlja tudi kot družbena funkcija, povezana z družino, predniki in pričakovanji drugih. Vidimo jo v dialogu z drugim, torej z moškim, včasih z otrokom, največkrat pa je v dialogu sama s seboj. Potujitveni postopek, ki ga uvede, je bolj v funkciji reševanja pesmi kot pa tega, da bi se pesnica skušala opolnomočiti in bi prešla na primer iz faze slabljenja v fazo bogatitve življenja in subjekta. Vse torej deluje po načelu nedokončanosti, pri čemer je jasno, da odnos med sedanjostjo, preteklostjo in prihodnostjo ne pripada redu kontinuitete, ampak nizanja časovnih fragmentov, povezanih z množico niti.
Če potegnemo le eno izmed njih, nit izseljenstva, ki ponika in se prikazuje iz pesmi v pesem, je jasno, da skuša pesnica prisostvovati novim začetkom,. Pri tem čuti potrebo po kontinuiteti, in se zaveda, da nad sedanjostjo plava senca nekdanjih zgodb. Isti dogodek ima zato lahko tudi več verzij. Pesnica na primer zapiše nekaj, hkrati pa se zaveda, da bi lahko zapisala nekaj drugega. Tisto, kar stoji nasproti stalnemu relativiziranju, je lahko samo pesem, pa še ta se sooča z nemočjo jezika, da bi stvari ubesedil takšne, kot so. Ali kot zapiše v pesmi Stvari, kot so:
“Čutim, ob nekaj udov sem. / Morda tudi ob jezik. Neznosna bolečina. / Nezmožnost ubeseditve. Namesto knjig prebiram prostor. / Poznam ga na pamet. / Tudi s prostora brišem prah. / Brez knjig in slik bi bil prazen. / In napolni se z vama, ko vstopita.”
Najbolj optimalna pesničina drža je drža opazovalke, ki prehaja iz koda v kod, meša vse kode v hitrem drsenju, sledeč vprašanjem, ki si jih zastavlja. Pri tem spreminja svoja pojasnila, nikdar se ne sklicuje na isto genealogijo in enakih dogodkov ne beleži na enak način. V takih okoliščinah, v kakršnih se vse deli, ko fragmenti vstopajo v vedno nova fragmentiranja, in kjer je isto bitje vsepovsod, na vseh straneh in na vseh ravneh, pri čemer pesmi po intenziteti in kvaliteti tudi nihajo, je edini način, kako se ohraniti celega, da živiš v cikcakih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov